Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko gre za odločanje o pravicah iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva v socialnem sporu.
I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.
II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.
Tožnik v tožbi navaja, da je bil za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009 zaposlen v taksi družbi A. d.o.o., delodajalec pa mu je dne 28. 11. 2011 po pošti poslal odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov. Dne 7. 12. 2011 se je tožnik kot brezposelna oseba prijavil na Zavod RS za zaposlovanje. Še istega dne ji je predložil tudi delodajalčevo potrdilo o višini plače in vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, šele dne 2. 3. 2012 pa je o tem tožena stranka izdala sklep, po mnenju tožnika nezakonito. Tudi Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tožnik očita, da je s svojima odločbama, izdanima dne 5. 7. 2012 in 21. 8. 2013, nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo procesne in materialnopravne predpise. Tožnik zaradi kršitve ustavnih pravic izpodbija tako odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 210-04-3032-2012/3 z dne 17. 6. 2013 kot tudi odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11008-843/2013/4 z dne 21. 8. 2013 in od sodišča zahteva priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od datuma prijave na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje dne 7. 12. 2011, da mu bo na ta način povrnjena moralna in materialna škoda ter dostojanstvo delavca in človeka. Dodatno iz razlogov, ki jih v nadaljevanju podrobneje navaja, hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.
Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.
Tožnik vlaga tožbo zaradi priznanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in hkrati zaradi varstva ustavnih pravic iz 15., 17., 23., 26., 50. in 66. člena Ustave, z zahtevki za priznanje in odmero pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od datuma od dne 7. 12. 2011. Iz teh tožbenih zahtevkov izhaja, da gre za spor glede pravice ali pravne koristi iz sistema socialne varnosti. Sodno varstvo se v takšnem primeru zagotavlja v skladu z določbo 3. a) točke 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v socialnem sporu, v katerem je po določbi 6. odstavka 118. člena ZUTD v povezavi s 3.a točke 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno odločati socialno sodišče. Namreč kadar se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali pa zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).
Pravica do nadomestila med brezposelnostjo izhaja iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti na podlagi določil prej veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZB-1) in Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Uradni list RS, št. 80/2010 in nadaljnji), konkretno 1. alineje 1. odstavka 58. člena ZUTD, ki ureja pravice iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja v posebnem III. poglavju tega zakona, v razdelku št. 4. Pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je torej zakonska pravica, ki v skladu z določilom 2. odstavka 58. člena ZUTD izhaja iz plačanih prispevkov zavarovancev po predpisih, ki urejajo posamezno vrsto socialnega zavarovanja. Odločanje o njeni pridobitvi in odmeri pa pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo. Torej gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika, kar je skladno z načelom pravne države ter ob spoštovanju 22. člena Ustave mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta v skladu z določilom 2. odstavka 118. člena ZUTD. Ko gre za odločanje o pravicah iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, med katere sodi tudi pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki izhaja iz omenjenega zavarovanja, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva v socialnem sporu, v katerem je po določbi 6. odstavka 118. člena ZUTD v povezavi s 3.a točke 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno odločati socialno sodišče Tožnik v tožbi, ki jo je naslovil konkretno na Upravno sodišče RS in jo je pri tem sodišču tudi vložil, sicer izrecno ne uveljavlja sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Prav tako tudi konkretno ne navaja, da tožbo utemeljuje na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave, po kateri v upravnem sporu pristojno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta pogoj pa, kot izhaja iz obrazložitve pod točko 3 in 4 v obravnavanem primeru ni izpolnjen.
Ker je torej glede na zgoraj navedeno v zvezi s tožbenimi zahtevki zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu, je za reševanje te zadeve stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in ne Upravno sodišče RS. Glede na povedano je upravno sodišče na podlagi določb 19. člena ter 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.