Jedro

Prosilec je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje, mesečno je nekaj malega tudi prihranil), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-5704/2022/6 (1222-02) z dne 30. 12. 2022, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik v navedenem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navedlo je, da ne sprejema tožnikove navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito, da je Maroko zapustil zaradi marginalizacije in revščine, saj je na osebnem razgovoru izjavil, da kot Berber v Maroku zaradi rasizma ni imel težav in je zaslužil enako kot Arabci. Na podlagi tožnikove navedbe, da je opravljal različna sezonska dela in je imel delo ves čas, je ugotovilo, da je imel stalen priliv prihodkov. Ocenilo je, da tožnik v izvorni državi ni živel v revščini, ob ugotovitvi, da ima delovne izkušnje na različnih področjih in da nima otrok pa je menilo, da bo lahko v zadostni meri poskrbel za lastno preživetje. Ugotovilo je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov osebne in ekonomske narave, ob tem pa ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ‑1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel možnost zaslužiti dovolj za preživetje. Pojasnjuje, da motor, ki ga je prodal, ni bil vreden toliko, da bi si z njegovo prodajo lahko dolgo pomagal, nestanovitni mesečni prihodki, ki jih je prejemal z začasnimi deli, in skromni prihranki pa mu niso omogočali dolgoročnega preživetja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ‑1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pritožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.1

10. Sodišče prve stopnje se je sicer do pritožnikovih navedb o slabem ekonomskem položaju opredelilo tudi po vsebini in ugotovilo, da je imel pritožnik možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Pritožbene navedbe se nanašajo izključno na pravilnost teh ugotovitev, ki pa po obrazloženem same po sebi ne morejo vplivati na odločitev o mednarodni zaščiti. Povedano drugače: tudi v primeru, če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje, mesečno je nekaj malega tudi prihranil), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.2

11. Pritožnik torej niti ni izpodbijal temeljne pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za odločitev o mednarodni zaščiti, temveč se tudi njegove pritožbene navedbe nanašajo izključno na vsebino teh dejstev. Glede na to in ker ni našlo razlogov, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 in I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015 in sodbe Upravnega sodišča I U 1015/2020 z dne 23. 7. 2020, I U 1284/2020 z dne 16. 9. 2020 in I U 1528/2020 z dne 16. 10. 2020. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.