Jedro

Izrečena sodba, s katero je obtoženec obsojen na zaporno kazen razen v primeru, ki ga ureja 1. odstavek 353. čl. ZKP, ne predstavlja okoliščine, ki sama zase kaže na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil, podane morajo biti še druge okoliščine, kot jih določa 1. točka II.

odstavka 191. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi tako, da se pripor zoper obtoženca odpravi.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom po izreku obsodilne sodbe obtožencu podaljšalo pripor iz razloga 1. točke II. odstavka 191. člena ZKP.

Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pritožila obtoženčeva zagovornica in predlagala, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi.

Pritožba je utemeljena.

V prejšnjih sklepih v zvezi s predlogom za odpravo pripora ali v zvezi s podaljšanjem pripora, pa tudi v izpodbijanem sklepu se netočno navaja, da je obtoženec prekršil obljubo, dano pred preiskovalnim sodnikom dne 20.10.1990, da ne bo zapustil prebivališča. Iz omenjenega zapisnika (list. št. 23) je razvidno, da obtoženec takrat ni podal obljube v smislu člena 185 ZKP, ampak je bil le v skladu s 1. odstavkom 218. člena ZKP poučen, da mora na vabilo priti na sodišče in takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, pri čemer niti ni bil poučen o posledicah, če ne bo tako ravnal. Navedena netočnost sama po sebi ne bi mogla narekovati spremembe izpodbijanega sklepa ob dejstvu, da je obtoženec takrat pobegnil iz Slovenije in bival nekaj časa v Turčiji, Grčiji, Italiji na Madžarskem, nazadnje pa v Avstriji, kjer je bil zaradi ukvarjanja z mamili obsojen na zaporno kazen, katere del je tudi prestal. Ob tej povsem nedvomno izkazani okoliščini, ki je narekovala odreditev in posamezna podaljšanja pripora, pa so se pojavile nove okoliščine, pomembne za presojo, ali še obstaja priporni razlog begosumnosti, ki jih v pritožbi navaja obtoženčeva zagovornica in ki po oceni sodišča druge stopnje narekujejo v skladu s 3. odstavkom 190. člena ZKP odpravo pripora. Obtoženec je bil takrat, ko je pobegnil iz države, zasvojen z mamili in je živel s svojo izven zakonsko partnerko, ki je bila prav tako odvisna od mamil. Od prijetja, oziroma izvršitve zaporne kazni v Avstriji dalje, obtoženec abstinira in je bil v zaporu deležen tudi terapevtskega tretmaja. Po oceni sodnega izvedenca psihiatra nima več prepoznavnih posledic odvisnosti od drog, izvedenec tudi ugotavlja obtoženčevo trdno odločenost, da ne bo več jemal droge. Obtoženčeva zveza z bivšo partnerko, ki je bila prav tako odvisna od mamil, se je definitivno razdrla, tudi ta okoliščina zmanjšuje možnost, da bi se znova vdal mamilom, predvsem pa je pri tem treba upoštevati pripravljenost obtoženčevih staršev, da ga sprejmejo in mu pomagajo v vseh ozirih.

Navedene okoliščine dajejo realno podlago izraženi obtoženčevi kritičnosti do izvršenih dejanj, prav to pa seveda ne more utemeljevati bojazni, da se bo obtoženec, v kolikor bi bil spuščen na prostost, izmikal izvršitvi kazni, kot to ocenjuje v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče. Izrečena kazen še ni pravnomočna, zato sama po sebi brez ostalih okoliščin, ki bi narekovale podaljšanje pripora ne more utemeljevati odvzema prostosti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pritožba zagovornice obtoženca utemeljena in je zato v skladu z določbo 3. odstavka 397. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pripor zoper obtoženca odpravilo.