Jedro

Tožnik je zapustil Slovenijo skupaj z družino že oktobra leta 1991 zaradi izgube službe in stanovanja, zato ni podan razlog iz prve alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ker njegov odhod iz Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Dejanski izbris iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji, se je namreč zgodil 26. 2. 1992. Tožnik po odhodu tudi ni izkazal nobenih aktivnosti, ki bi kazale na to, da bi se sam ali z družino vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se prošnja A.A. (tožnik v tem sporu) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) zavrne. V obrazložitvi navaja določbo 1. člena tega zakona, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Prosilec je imel prijavljeno stalno prebivališče od 30. 10. 1984 do 25. 9. 1991, ko je odjavil stalno prebivališče za v tujino, na naslov B. Prosilec je dne 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

2. Iz zapisnika z dne 21. 3. 2014 na Veleposlaništvu Republike Slovenije je razvidno, da je Slovenijo zapustil 1. 10. 1991, zaradi izgube službe in stanovanja, da se vse do danes ni vrnil v Slovenijo, ker so mu rekli na Generalnem konzulatu Slovenije, da se ne more vrniti, da je službo izgubil zaradi zmanjšanega obsega dela in da je v avgustu 1991 dobil sklep o odpovedi, na katerega se je pritožil, a je vseeno 30. 9. 1990 izgubil službo. Ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Ni vlagal vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje, niti za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V Črni Gori živi ves čas od leta 1991 v B. Žena ni zaposlena, sin in snaha preživljata svojo družino, živijo v skupni stanovanjski hiši. Na Generalnem konzulatu Slovenije so mu rekli, da se ne more vrniti v Slovenijo, zato ni več poskušal, da bi prišel. Vlogo za pridobitev stalnega prebivališča je vložil zaradi zahtevka za odškodnino. Po vojni pa so bili v Sloveniji ljudje nestrpni do njega in njegove družine.

3. V nadaljevanju upravni organ navaja določbe 1.č člena ZUSDDD, ki določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, četudi je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz določenih razlogov, ki jih navaja. Upravni organ je zaslišal tudi pričo C.C., ki je sicer vedel vse dobro o družini A.A., ki je zaradi nastalih razmer morala zapustiti Slovenijo. Upravni organ je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje, saj je iz njegove izjave, dane na zapisnik razvidno, da je zapustil Slovenijo dne 1. 10. 1991 in od tedaj živi z družino v Črni Gori. Glede poskusov vrnitve, upravni organ ni izvajal nobenih dokazov, saj ni bila izkazana upravičena odsotnost po 1.č členu ZUSDDD. Ugotovljeno je namreč, da prosilec vse od 1. 10. 1991 dejansko živi v Črni Gori, v svoji hiši z ženo in sinovo družino, torej njegove temeljne življenjske aktivnosti od tega dne potekajo v Črni Gori.

4. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še enkrat navaja vse dejanske in pravne okoliščine navedene zadeve.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja kršitev določb 22. člena in 25. člena Ustave ter 8. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določba 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Družina je zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vojnih razmer in diskriminacije državljanov drugih republik.

6. Napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Ni v celoti ocenjena njegova izjava, temveč gre za samo pristransko citiranje njegove izjave. Tožnik v pritožbenem postopku ni imel pravice, da bi poudaril, da je njegova družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vojnih razmer v Sloveniji in diskriminacije državljanov drugih republik nekdanjih SFRJ. Vse to je pripeljalo do odhoda tožnika oziroma njegove družine zaradi obveznega šolanja otroka v Srbiji.

7. Tožnikove ustavne pravice so varovane tudi z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sklicuje se na določbo Evropskega sodišča v zadevi Kurič, ki je del pravnega sistema Slovenije. Tožnik si je večkrat poskusil urediti status v Republiki Sloveniji in je pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje. Preverjal je možnosti za ureditev statusa preko veleposlaništva in preko sorodnikov v Velenju. Drugih dokazov o poskusu vračanja sicer nima, tožena stranka pa ne razloži, zakaj so navedbe tožnika neutemeljene. Tožnik v celoti izpolnjuje pogoje določene v 1. členu ZUSDDD. Imel je stalno prebivališče 23. 12. 1990 in je dejansko živel v Republiki Sloveniji. Bil je državljan nekdanje SFRJ dne 25. 6. 1991 in je tudi dejansko tedaj živel v Republiki Sloveniji. Tožnik in njegova družina so dokazali objektivne in subjektivne razloge za začasni odhod iz Slovenije. Šolanje otrok je ključna stvar v življenju vsakega človeka. Obdobje izbrisa je bilo zelo dolgo, zato se tudi ni poskušal formalno vrniti nazaj vse do implementacije odločbe Ustavnega sodišča leta 2003 in ZUSDDD, sprejetega leta 2010. 8. Razlaga ZUSDDD je nasprotna cilju ustavne odločbe z dne 2003. Tožnik ne more trpeti težav, zato ker je ZUSDDD sprejet 7 let po odločbi Ustavnega sodišča, ter ves ta čas dokazovati pogoj dejanskega prebivanja oziroma poskus vrnitve. Ves čas izbrisa je bila zakonodaja takšna, da ni bilo nobene možnosti za ureditev statusa. Takšno stališče je nasprotno določbam Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot tudi ustavne odločbe iz leta 2003. Tožena stranka je glede na pravilno uporabo materialnega prava oziroma neustavne določbe ZUSDDD, imela možnost, da na podlagi 153. člena Ustave zavrne uporabo takšnega predpisa in uporabi institut „exceptio illgalis“. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek ter da ji tožena stranka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tiste tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ ter so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ter so od tega dne v Sloveniji tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

12. Glede na navedeno pravno podlago ter ugotovljeno dejansko stanje, sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, zato se sodišče na takšno razlago v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Kot izhaja iz zapisnika Veleposlaništva Republike Slovenije, Ambasade Republike Slovenije, številka KPG 040/14-2 z dne 21. 3. 2014, je tožnik kot stranka na zaslišanju izpovedal, da je zapustil Republiko Slovenijo 1. 10. 1991 zaradi izgube službe in stanovanja. V Republiko Slovenijo se ni vrnil, ker so mu na Generalnem konzulatu Slovenije povedali, da se ne more. Delo je izgubil zaradi zmanjšanega obsega dela in ni bil prijavljen na zavodu. Živeli so v Č. do odhoda. Ni vlagal prošnje za pridobitev dovoljenja za prebivanje, tudi ne za državljanstvo Republike Slovenije. V Črni Gori živi ves čas, od leta 1991 dalje v B. v hiši, ki je njegova last. V hiši živi z ženo, sinom in njegovo ženo ter dvema otrokoma. Nikoli se ni poskušal vrniti v Slovenijo. Tudi ni iskal zaposlitve in nikoli ni bil zavrnjen na meji. Želi si v Slovenijo vrniti, ker je tu lažje dobiti službo. Republika Slovenija je tudi v EU in se zakoni spoštujejo. Iz uradne evidence prebivališča izhaja, da je tožnik imel stalno prebivališče od 30. 10. 1984 do 25. 9. 1991 v Republiki Sloveniji, ko je odšel z družino v Črno Goro. Tožnik nima urejenega statusa tujca, niti ni imel dovoljenje za bivanje tujca. Ni pridobil državljanstva Republike Slovenije in je državljan Črne Gore.

13. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljeno v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstojajo dejanske in trajne povezave.

14. Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot eno leto in gre za upravičeno odsotnost. Med drugim tudi iz razloga, na katerega se sklicuje tožnik, da je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ker je tožnik zapustil Slovenijo skupaj z družino že oktobra leta 1991 zaradi izgube službe in stanovanja, tudi po presoji sodišča ni podan razlog iz prve alinee tretjega odstavka 1.č člena, ker njegov odhod iz Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Dejanski izbris iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji, se je namreč zgodil že 26. 2. 1992. Tožnik po odhodu ni izkazal nobenih določenih aktivnosti, ki bi kazale na to, da bi se sam ali z družino vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje, da je dokazovanje dejanskega prebivanja samo na njegovi strani, medtem ko tožena stranka ni pridobila nobenih dokazov, s čimer so mu bile kršene z Ustavo zagotovljene človekove pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena, ter da se mu zato neupravičeno nalaga breme dokazovanja. Navedene trditve na drugačno odločitev ne morejo vplivati, ker sodišče za to nima pravne podlage. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi vse nadaljnje tožbene ugovore, ki se nanašajo na sklicevanje v zadevi Kurić (odločba Evropskega sodišča) in na to, da je tožnik izgubil delo in čutil nacionalno nestrpnost ter da so v Črno Goro odšli zaradi šolanja otrok.

15. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.