Jedro

Izmenski delovni čas je čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali nočni izmeni, ki traja šest do osem ur dnevno in se praviloma ponavlja vsak teden oziroma dnevno, tako da delavec delo opravlja en teden oziroma en dan v dopoldanski, drugi teden oziroma drugi dan pa v popoldanski ali nočni izmeni. Ker tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko niti ga opravljal na opisan način, ampak pretežno ponoči, mu ne pripada dodatek za izmensko delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 1.206,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova dodatka za izmensko delo in 1.736,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova opravljenih, a neplačanih delovnih ur in stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 637,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in jo izpodbija v delu, pod točko 1a ter 1c izreka (glede plačila 1.206,48 EUR iz naslova dodatka za imensko delo ter povračila stroškov postopka) ter v delu pod točko 2., iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku, pod točko 1a, v celoti ugodilo in ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno odločilo sklicujoč se na Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke, da ni predvideno delo v dveh izmenah, ker pravilnik govori le o tem, da je delovni čas določen s posebnim razporedom delovnega časa. S tem sodišče sprejema stališče, da je pogoj za izplačilo dodatka za delo v popoldanski oziroma nočni izmeni, določitev dela v internem aktu kot izmenskega. To pa je povsem nelogična trditev, saj v primeru dejanskega opravljanja dela v izmenah, ne more biti prepuščeno volji delodajalca ali se bo predmetni dodatek izplačeval ali ne, prav do tega pa bi prišlo v primeru, ko bi bilo izplačilo dodatka vezano na določitev dela v internem aktu kot izmenskega. Prav tako se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na 4. odstavek 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, gostinstva in turizma in bi bilo potrebno uporabiti 5. odstavek 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki veže dodatek za delo v popoldanski in nočni izmeni na „izvajanje delovnega procesa najmanj v dveh izmenah“. Tudi glede na takšno določbo je jasno, da predmetni dodatek utemeljuje že dejansko izvajanje delovnega procesa v najmanj dveh izmenah. Sodišče prve stopnje je utemeljevalo, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo glede na to, da je tožnik pričel z delom med 12 in 14 uro oziroma nočno delo, ker izmena ni trajalo od 22-7 ure zjutraj. Gre za nepravilno razumevanje razlage 55.člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, gostinstva in turizma in je zato zaključek sodišča, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo, še zlasti nerazumljiv, ob hkratni nesporni ugotovitvi, da je delovni čas tožnika v celotnem spornem obdobju trajal od 18.30 do 4.30, od 20.45 do 4.30 in od 11.30 do 19.30. Delo se je torej stalno opravljalo po vnaprej predvidenih različnih intervalih nepretrganega dela, ki so se vsi začenjali in končali ob točno določeni uri, kar pa ni nič drugega kot izmensko delo. Tožnik pa je tudi, že v zadnji vlogi, opozoril sodišče prve stopnje, da je bil dodatek za izmensko delo predviden v Pravilniku o plačah, nagrajevanju, nadomestilih in napredovanju tožene stranke ter je predlagal sodišču, da pozove toženo stranko na njegovo predložitev, saj tožnik z Pravilnikom ni razpolagal. Takšnemu dokaznemu predlogu pa sodišče prve stopnje ni ugodilo in se v zvezi s tem, v izpodbijani sodbi tudi ni izjasnilo, kaj pomeni, da je ta način dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno izpodbijana sodba pa ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se ne bi dala preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 45/2002) v 55. členu določa, da delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. V navedenem členu je določeno, da delavcu pripada za delo v popoldanski izmeni 10 % dodatek in za delo v nočni izmeni prav tako 10 % dodatek, torej panožna kolektivna pogodba določa, da delavcu pripada dodatek za delo v izmenah. Vendar dodatek pripada delavcu le, če je delo v nočnem in popoldanskem času z razporeditvijo delovnega časa, v aktih delodajalca opredeljeno kot izmena oziroma če je delovni proces dejansko organiziran tako, da delavci delajo v dveh izmenah. Tožena stranka ima v Pravilniku o delovnih razmerjih (januar 2000 – priloga B1) določeno, da je normalen delovni čas v družbi 7,2 ure dnevno in 5 dnevni delovni teden, kar velja tudi za obračunavanje boleznin, dopustov ter službenih odsotnosti. Delavci opravljajo delo na podlagi tedenska razporeda delovnega časa in skladno z delovnim koledarjem, sprejetim za tekoče leto. V poglavju 6.1.3 Pravilnika je določeno, da se v družbi glede na potrebe delovnega procesa, po posameznih področjih dela, uporabljajo naslednje vrste delovnega časa: nepremičen delovni čas, premičen delovni čas, delno premičen delovni čas, deljen delovni čas. Kot deljen delovni čas je določen delovni čas, ki je deljen na dva dela, dopoldanskega in popoldanskega oziroma nočnega, z vmesnim počitkom najmanj eno uro ter natančno določenim časom prihoda in odhoda z dela.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega urnika, ki je določal čas dela na delovnem mestu blagajnik – menjalec (priloga A9), ki ga je zasedal tožnik, pravilno zaključilo, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo, skladno z določbami panožne kolektivne pogodbe in zato tožnik ni bil upravičen do dodatka za izmensko delo. Tožnik pa je bil upravičen do dodatka za dejanske ure nočnega dela in dodatek je tudi prejemal. Iz predloženih evidenčnih listov o opravljenih urah in izostankov z dela, za sporno obdobje je razvidno, da je bil tožnikov delovni čas pretežno od 18.30 do 4.30, v posameznih dnevih v mesecu pa tudi od 11.30 do 19.30, izjemoma v nedeljah pa od 20.45 do 3.50. Na podlagi navedenega urnika oziroma evidenčnih listov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo. Izmenski delovni čas je namreč čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni, ki traja, v odvisnosti od 5 ali 6 dnevnega delovnega tedna, 6-8 ur dnevno in se praviloma ponavlja vsak teden oziroma dnevno, tako da delavec dela en teden oziroma dan v dopoldanski in drug teden oziroma dan v popoldanski izmeni oziroma nočni izmeni. V sporni zadevi pa je tožnik v posameznem mesecu pretežno delo opravljal v času od 18.30 do 4.30 ure zjutraj, zato nikakor ni mogoče njegovega dela šteti kot izmensko delo in je zato pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Glede na navedeno tudi ni bistveno, če bi Pravilnik o plačah, nagrajevanju, nadomestilih in napredovanju tožene stranke dejansko določal dodatek za izmensko delo in je zato neutemeljena pritožbena trditev, da ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, da toženi stranki naloži predložitev spornega pravilnika, da je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zato sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožba v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena tudi tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.