Jedro

Zapadli zneski rente izgubijo osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

Izrek

Revizija tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka se zavrže, v preostalem pa zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. M. B., pravni prednik tožnikov, se je dne 15. 8. 1974 hudo telesno poškodoval na služenju vojaškega roka v Ratečah (s puško mitraljezom se je ustrelil v desno nogo in utrpel večkratni strelni prelom goleni). S sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enotes v Radovljici, P 108/79 z dne 8. 11. 1983, mu je bila med drugim prisojena tudi renta, ki je od dne 1. 12. 1983 dalje znašala 13.623 DIN mesečno. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma na račun zvišanja rente, določene z navedeno sodbo, za obdobje od 1. 8. 1990 do 30. 9. 1995 plačati 27.280 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zamudnih obrestih spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo zamudnih obresti za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo tožnikov in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča obe pravdni stranki vlagata revizijo. Tožnika izpodbijata pravnomočni zavrnilni del in navajata, da glede zahtevka za plačilo zneska 32.560,00 EUR nista bila dolžna dokazovati obstoja toženkine krivdne odgovornosti, saj je ta objektivno odgovorna za škodo, ki jo je v obdobju od 1. 6. 1984 do 31. 7. 1990 utrpel M. B. Toženka je neupravičeno obogatena, saj je zadržala razliko med razvrednotesno vsoto denarnega zneska, določenega s pravnomočno sodbo in dejansko plačo tekstilnega tehnika v tem obdobju. Nižji sodišči sta tako zmotno uporabili 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Upoštevati bi bilo treba, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi visoke inflacije. Tožnika nadalje izpodbijata tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Menita, da te tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega obroka rente dalje, pri čemer opozarjata, da ne gre za dvojno valorizacijo in se pri tem sklicujeta na 278. člen ZOR ter na prvi odstavek 277. člena ZOR. Grajana je odločitev o stroških postopka. Toženka pa v svoji reviziji navaja, da je sporno, ali sedanjima tožnikoma kot pravnima naslednikoma pokojnega oškodovanca, pripada odškodnina, ki pomeni skupno vsoto povišanih zneskov rente. Izpostavlja vprašanje, ali je M. B. v zadostni meri sodeloval pri zmanjšanju nastale škode v zvezi s čimer očita zmotno uporabo 16. člena ZOR. Meni, da se pokojni B. ni zaposlil zaradi krize v tekstilni industriji in ne zaradi poškodbe goleni. Trpel je tudi za številnimi boleznimi, s svojim nezdravim načinom življenja pa tudi ni prispeval k zmanjšanju škode. Verjetno bi se lahko prekvalificiral in zaposlil drugje. Stališče drugostopenjskega sodišča, da morajo biti merila za presojo, kdaj in v kakšnem obsegu je oškodovanec dolžan sodelovati pri zmanjšanju škode, razumna, je sporno in neobrazloženo. Poudarja, da glede na navedeno ne more odgovarjati za vso škodo.

4. Vsaka od revizij je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Toženka je na revizijo tožnikov odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija tožnikov delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija toženke ni utemeljena.

K toženkini reviziji:

6. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (194. člen ZOR). Odškodnina v obliki denarne rente je torej posledica narave prikrajšanja, ki ga povzroči smrt, telesna poškodba ali okvara zdravja. V teh primerih je škodni dogodek posegel v pričakovano uresničevanje človekove sposobnosti pridobivanja zaslužka ali drugačnega načina zagotavljanja preživljanja sebe in drugim. Gledano iz perspektive trenutka zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ali poravnave o tej škodi so opisana prikrajšanja bodoča, trajna ali začasna stanja, katerih posledice nastopajo periodično. Temu ustreza tudi zahtevek za vzpostavitev stanja, kakršnega v trenutku povzročitve škode še ni bilo, a je po rednem teku stvari normalno, da bo nastopilo. Logična posledica navedenega je tudi zahtevek za spremembo prisojene odškodnine (196. člen ZOR). S pravnomočno sodbo naloženo plačevanje rente tako nujno vsebuje razvezni pogoj. Judikatna obveznost plačevanja renta velja, če se in dokler se znatneje ne spremenijo okoliščine, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Te pa se vselej presojajo glede na oškodovančevo stanje.(1)

7. Značilnost pravice do rente je, da je osebna premoženjska pravica. Vezana je namreč na osebo oškodovanca (intuitu personae), saj je podeljena prav njemu zaradi njegovega in samo njemu lastnega prikrajšanja (primerjaj 194. in 195. člen ZOR). Ker so predmet dedovanja le premoženjske, ne pa tudi osebne pravice (2. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), je jasno, da pravica do denarne rente ne more biti podedljiva. S smrtjo oškodovanca ugasne, kar pomeni, da tudi oškodovančevi dediči ne morejo zahtevati, naj bo oškodovančev zahtevek proti odgovorni osebi vključen v njegovo zapuščino.(2) Razlog, zakaj podedljivost pravice do rente ni urejena v ZOR (kot to velja za pravico do nepremoženjske škode, ki je tudi osebna pravica), je, da s smrtjo oškodovanca bodoča škoda, zaradi katere mu je bila prisojena pravica do rente, ne more več nastajati.(3) Smrt oškodovanca bi bila po 196. členu ZOR razlog za ukinitev rente. Navedeno pa v konkretnem primeru ne more biti odločilno, saj je bila M. B. pravica do rente že pravnomočno priznana; z obravnavano tožbo se je namreč zavzemal za zvišanje rente, ki jo je sodišče prisodilo za obdobje od vložitve tožbe do njegove smrti v letu 1995. Drugače pa je z že zapadlimi zneski rente. Ti naj bi z zapadlostjo postali del premoženja oškodovanca in izgubili naravo osebne pravice. Določba drugega odstavka 197. člena ZOR določa, da se lahko zapadli zneski odškodnine prenesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo. To pomeni, da je pogoj za prenosljivost zapadlih zneskov odškodnine pravnomočna sodba. Če oškodovanec umre pred njeno pravnomočnostjo, dediči ne podedujejo posameznih zneskov odškodnine v obliki rente. Vendar pa se določba drugega odstavka 197. člena ZOR nanaša le na singularno pravno nasledstvo in zato ne more biti avtomatično uporabljiva tudi za univerzalno pravno nasledstvo. Za takšno ureditev je najti tudi utemeljene razloge, in sicer v pravni varnosti in transparentnosti prenosljivih terjatev. Poleg tega pa, če bi zakonodajalec z drugim odstavkom 197. člena ZOR želel vključiti tudi univerzalno sukcesijo, bi lahko storil tako kot je to uredil v 204. členu ZOR, kjer je izrecno urejeno dedovanje terjatve za povrnitev nepremoženjske škode. V obravnavnem primeru torej veljajo splošna pravila odškodninskega prava; zapadli zneski rente so izgubili osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

8. Tožbenemu zahtevku za zvišanje rente za obdobje od 1. 8. 1990 do 30.9. 1995 je bilo utemeljeno ugodeno zaradi znatne spremembe kupne moči denarja. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, namreč izhaja, da se pokojni B. nikoli ni zaposlil ravno zaradi poškodbe goleni, ki mu je onemogočala delovno zmožnost. Bolezni, ki jih izpostavlja revidentka, pri njem niso bile ugotovljene. Enako velja tudi za zatrjevanja, da naj bi s svojim načinom prispeval k poslabšanju svojega zdravstvenega stanja, da je bila v kritičnem času celotna srbska tekstilna industrija v krizi ter da bi se lahko poklicno prekvalificiral in zaposlil na drugem delovnem mestu. Ker se prisojena renta lahko, kot je bilo že pojasnjeno, spremeni le za naprej, so nerelevante revizijske navedbe, ki so bile že uveljavljane v pravdi za določitev rente (npr. da so nezaposlitvi M. B. botrovale tudi slabe ekonomske razmere v Srbiji, itd.). Glede na navedeno se izkažejo za neutemeljene tudi očitki o zmotni uporabi 16. člena ZOR.

K reviziji tožnikov: O nedovoljenosti revizije:

9. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) in sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil pravdni postopek pravnomočno končan, revizija tožnikov v delu, s katerim izpodbijata odločitev sodišča o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije:

10. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila zneska 32.560,00 EUR je pravilna. Pritrditi je izvajanjem pritožbenega sodišča, da tožnika nista zadostila trditvenemu bremenu(4) glede domnevne odškodninske podlage zahtevka. Revizijske navedbe glede obstoja objektivne odgovornosti namreč niso utemeljene, saj bi morala tožnika zatrjevati in dokazati nastanek škode in obstoj nevarne stvari oziroma opravljanje nevarne dejavnosti (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR), česar s trditvami, da je bila v obdobju od 1. 6. 1984 do 31. 7. 1990 zaradi enormne inflacije pravnomočno prisojena renta razvrednotesna, nista izpolnila. Sklicevanje revidentov na pravico do popolne odškodnine in pravno podlago prvotne odškodninske pravde ne more biti upoštevno. Prav tako tožnika nista navedla in dokazala obstoja vseh pravnorelevantnih dejstev za presojo utemeljenosti tega tožbenega zahtevka na temelju neupravičene obogatitve (210. člen ZOR). Dodati še velja, da M. B. ni bila pravnomočno prisojena renta v višini vsakokratne povprečne plače tekstilnega tehnika v Srbiji, temveč v znesku 13.623 DIN mesečno, kar je toženka plačevala. Revizijski očitki, da je toženka to razliko nedopustno zadrževala, tako niso utemeljeni. Odškodninska renta drugače kot preživnina namreč ni avtomatično redno usklajevana z rastjo življenjskih stroškov, zato mora upravičenec, kadar pride do znatne spremembe kupne moči denarja, to sodno uveljavljati. Določba 266. člena ZOR ureja pogodbeno odškodninsko odgovornost, zato v konkretnem primeru ni uporabljiva. Revizijskega sodišča pravna mnenja drugih vrhovnih sodišč glede na določbo 3. člena Zakona o sodiščih ne zavezujejo.

11. Revizijska graja, da bi morale biti zakonske zamudne obresti prisojene tudi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do 1. 1. 2002, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se je pravilno oprlo na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002, po katerem gredo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) 1. 1. 2002 dalje, če zamuda ni nastala kasneje, in sicer od 1. 1. 2002 oziroma od nastanka zamude do izdaje sodbe po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero. Sprejem tega načelnega pravnega mnenja je narekovala pravna ureditev, uveljavljena s 1. 1. 2002, ko sta začela veljati OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO-A). Nanaša pa se tudi na nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo, torej na tiste odškodninske terjatve, pri katerih se višina premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe (druga točka načelnega pravnega mnenja). Tudi v tej zadevi je bila renta prisojena po stanju oziroma cenah v času sojenja, zato bi priznavanje zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska dalje, kot pravilno izpostavlja sodišče druge stopnje, pomenilo podvajanje valorizacije, za kar ni podlage. Enako velja tudi za priznanje le realnega dela zamudnih obresti. Šele ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih obresti. Sklicevanje revidentov na določbi 277. in 278. člena ZOR po povedanem ne more biti utemeljeno. Očitek, da višje sodišče v tej zvezi ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ni konkretiziran.

12. Navajanje revidentov, da naj se njune pritožbene navedbe štejejo za sestavni del revizijskih navedb, ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku . Po obrazloženem je revizijsko sodišče revizijo tožnikov v dovoljenem delu in toženkino revizijo kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Op. št. (1): Plavšak N. in drugi; Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga. GV založba, Ljubljana 2003, str. 1010. Op. št. (2): Strohsack, B.; Odškodninsko pravo in druge poslovne obveznosti, Obligacijska razmerja II,Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 221. Op. št. (3): Plavšak N. in drugi; Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga. GV založba, Ljubljana 2003, str. 1011. Op. št. (4): Primerjaj 7. in 212. člen ZPP.