Jedro

Delavcu, ki ga sodišče po razveljavitvi odločitev o prenehanju delovnega razmerja vrne na delo, so do vrnitve lahko zagotovljene pravice iz delovnega razmerja po njegovi zadnji razporeditvi pri delodajalcu. Tudi če se v vmesnem času razmere spremenijo, tako da vrnitev delavca na njegovo delovno mesto ni več mogoča, je delodajalec delavcu od dneva vrnitve dalje dolžan zagotoviti ustrezen zakoniti delavnopravni status. Če so podani zakoniti pogoji za uvrstitev delavca med trajne presežke (v skladu z določbami 33., 34. in 35. člena ZDR (1990)), je lahko tak status zakonit tudi za delavca po vrnitvi na delo. Praviloma delavec, ki ga sodišče vrne na delo, po vrnitvi ne more biti niti v ugodnejšem in niti v manj ugodnem položaju, kot bi bil, če mu delovno razmerje pred tem ne bi nezakonito prenehalo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 28.11.2000 in 10.1.2001 o opredelitvi tožnika za trajni presežek in prenehanju delovnega razmerja po poteku 6-mesečnega odpovednega roka. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi teh sklepov ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo ter mu povrne stroške postopka. V ostalem je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Ugotovilo je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že v letu 1998 na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa. V sodnem postopku v zvezi z navedenim disciplinskim ukrepom je tožnik uspel in bil s pravnomočno sodbo v zadevi I Pd 452/98 z dne 15.5.2000 vrnjen nazaj na delo. Tožena stranka pa je namesto razporeditve na ustrezno drugo delovno mesto tožniku nezakonito izdala sporna sklepa o trajnem presežku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da bi morala tožena stranka ob predhodni ukinitvi tožnikovega delovnega mesta v mesecu decembru 1998 ob vrnitvi na delo tožnika najprej razporediti na drugo delovno mesto in šele nato bi lahko odločala o prenehanju njegovega delovnega razmerja zaradi trajnega presežka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče, da bi morala ob vrnitvi tožnika na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe le-tega razporediti na drugo delovno mesto, četudi z drugim ustreznim prostim delovnim mestom ni razpolagala. Ker je prišlo v vmesnem obdobju do ukinitve tožnikovega delovnega mesta in ker tožnika ni bilo mogoče razporediti na drugo prosto delovno mesto, je glede reševanja njegovega delovnopravnega statusa utemeljeno sprejela program reševanja presežnega delavca in mu v skladu s sprejetim programom zakonito izdala sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ob hkratnih ugotovitvah sodišča druge stopnje, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno in da pri toženi stranki za tožnika ni bilo prostega drugega ustreznega delovnega mesta, pomeni zahteva po izdaji razporeditvenega sklepa tožniku nasprotje v razlogih, zaradi katerega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru ponavlja trditve, da se je tožena stranka poskušala izogniti izvršitvi sodne odločbe iz predhodnega disciplinskega spora in se na vsak način tožnika znebiti. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

V skladu z določbami 9. člena in 1. odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavec sklene delovno razmerje za delo na določenem delovnem mestu. Na podlagi določb 2. odstavka 17. člena ZTPDR je zaradi potreb delovnega procesa in organizacije dela med trajanjem delovnega razmerja lahko prišlo do razporeditve delavca na drugo ustrezno delovno mesto. Možnost razporeditve na drugo delovno mesto so predvidevale tudi nekatere druge zakonske določbe, vendar v nobenem primeru v nasprotju s potrebami delovnega procesa in pri delodajalcu veljavne organizacije dela.

Stališče sodišča, da bi morala tožena stranka po vrnitvi tožnika na delo le-tega razporediti na drugo delovno mesto, pa četudi na takšnem delovnem mestu ne bi dokazovala delovnih potreb, nima podlage v gornjih zakonskih določbah. Uveljavitev takega stališča bi pomenila kršitev ustavne pravice svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), ki med drugim pomeni, da ima delodajalec - podjetnik pravico svoje delo in dejavnost racionalno organizirati glede na svoj položaj na trgu in potrebe organizacije dela.

Delavcu, ki ga sodišče po razveljavitvi odločitev o prenehanju delovnega razmerja vrne na delo, so do vrnitve lahko zagotovljene pravice iz delovnega razmerja po njegovi zadnji razporeditvi pri delodajalcu. Tudi če se v vmesnem času razmere spremenijo, tako da vrnitev delavca na njegovo delovno mesto ni več mogoča, je delodajalec delavcu od dneva vrnitve dalje dolžan zagotoviti ustrezen zakoniti delavnopravni status. Če so podani zakoniti pogoji za uvrstitev delavca med trajne presežke (v skladu z določbami 33., 34. in 35. člena ZDR(1990)), je lahko tak status zakonit tudi za delavca po vrnitvi na delo. Praviloma delavec, ki ga sodišče vrne na delo, po vrnitvi ne more biti niti v ugodnejšem in niti v manj ugodnem položaju, kot bi bil, če mu delovno razmerje pred tem ne bi nezakonito prenehalo.

Ker je sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku ob zmotni presoji, da bi morala tožena stranka po vrnitvi na delo s strani sodišča v letu 2000 tožnika najprej razporediti na drugo delovno mesto, ne glede na to, ali je s prostim ustreznim delovnim mestom razpolagala ali ne, in ker tudi drugi razlogi, ki jih v svoji sodbi navaja sodišče prve stopnje, niso utemeljeni, hkrati pa se doslej sodišče ni opredelilo do nekaterih drugih tožnikovih trditev (da bi morala tožena stranka zagotoviti ukrepe za omejitev prenehanja delovnega razmerja in še druge ukrepe za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja), je bilo potrebno v skladu z določbami 2. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugoditi in sodbi obeh nižjih sodišč razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo lahko sodišče ponovno preverilo, ali tožena stranka v letu 1998 ni ukinila tožnikovega delovnega mesta izključno zato, da bi preprečila vrnitev tožnika na delo in ali v letu 2000 dejansko ni razpolagala z drugim prostim in za tožnika ustreznim delovnim mestom. Ob morebitni ponovni ugoditvi tožnikovemu zahtevku se bo moralo sodišče glede priznanja pravic iz delovnega razmerja opredeliti tudi do tožnikovega statusa samostojnega podjetnika, saj se ta status z izvedenimi socialnimi zavarovanji in delovno razmerje v istem časovnem obdobju izključujeta.