Jedro

Pri presoji elementov odškodninske odgovornost delavca ni bistveno, ali se je delavec okoristil, ampak je bistveno, ali je zaradi njegovega protipravnega ravnanja delodajalcu nastala škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 18.927.655,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2003 do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 3.722,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. Nato je ponovno odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se je sodišče prve stopnje omejilo le na ugotavljanje toženčeve odgovornosti glede na njegov status delavca in v zvezi s tem, ali je upošteval navodila delodajalca. Meni, da bi bilo treba okoliščine osvetliti tudi z vidika toženčevega sodelovanja pri protipravni nadaljnji prodaji avtomobilov in morebitnega okoriščanja. Tožeča stranka je plačala prometni davek, ker ni bil odveden glede na to, kako so bili avtomobili dejansko prodani in ne zato, ker je bila dokumentacija nepopolna. Prodaja avtomobilov je bila v dokumentaciji, ki jo je sestavljal toženec, prikazana drugače, kot je potekala v resnici. Avtomobili so se prodali fizičnim osebam, prikazano pa je bilo, kot da so se prodali G.O. d.o.o., kar je toženec v sodelovanju z Z.B., delavcem G.O. d.o.o., počel eno leto in pol, ne da bi tožeča stranka za to vedela. Z.B. je dejanje priznal in povedal tudi, kakšna je bila toženčeva vloga pri tem. Jasno je, da sam Z.B., brez toženčevega sodelovanja, nezakonitih poslov ne bi mogel izpeljati. Zato se tožeča stranka ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni odgovoren, ker naj bi ga finančna služba ne nadzirala in opominjala. Toženec kot prodajalec je bil pri delu samostojen, z velikimi pooblastili in je v celoti sam izvedel postopek prodaje, vključno z izdelavo dokumentacije in podpisom računov. Račune in plačila je knjižila finančna služba, ki pa ni bila dolžna preverjati, če je dokumentacija popolna in pravilna. Iz zaslišanja direktorja tožeče stranke in računovodkinje jasno izhaja, da poslovanje z asignacijskimi pogodbami zaradi pokrivanja gotovinskih plačil ni bilo običajno. Prodaja avtomobilov pravnim osebam za nadaljnjo prodajo je praviloma brezgotovinska. Do odmere davka ne bi prišlo, če bi bili avtomobili res prodani za nadaljnjo prodajo in bi davek od prodaje končnemu kupcu odvedla G.O. d.o.o.. Inšpekcijski pregled DURS je pokazal, da so bile nepravilne le tiste prodaje, ki jih je sprovedel toženec. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je škoda v obliki plačila prometnega davka in obresti nastala po toženčevi krivdi. Dejstvo, da direktor in finančna služba nepravilnosti nista opazila (ker je bil toženec pač toliko spreten), ga ne more razbremenjevati. Bistveno je, kaj pomeni toženčevo sodelovanje z Z.B. pri sporni prodaji avtomobilov, namreč ali je toženec vedel, da prometni davek za končno prodajo ne bo odveden in ali se je s plačilom razlike okoristil. Pritožnica predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v odgovoru na pritožbo obširno pojasnjuje svoje stališče glede vrnitve v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke dovolilo. Podredno pa nasprotuje pritožbi in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Ponavlja, da je za vsako potezo dobil soglasje in navodila računovodstva in direktorja tožeče stranke, ki vse do inšpekcijskega pregleda nista povedala, da je s takim poslovanjem kaj narobe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, dejanskega stanja, od katerega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava, pa ni popolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od toženca plačilo zneska 18.927.655,00 SIT, ki ga je morala iz naslova prometnega davka in zamudnih obresti plačati zaradi napačnega poslovanja pri prodaji avtomobilov. Ugotovilo je, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer da ni podana toženčeva odgovornost glede na to, da celo vodja računovodstva ni opazila nobenih nepravilnosti pri dokumentaciji in da je toženec ravnal po njenih navodilih. V štirih primerih, ko je inšpektor ugotovil pomanjkljivo dokumentacijo, pa bi morala finančna služba toženca na to opozoriti in ga pozvati, naj jo dopolni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča preuranjena. Pritožba ima prav, da iz izvedenih dokazov izhaja, da prodaja avtomobilov preko G.O. d.o.o. ni potekala zakonito, ker je bil njen namen izogibanje plačilu prometnega davka. Toženec se je za tak način prodaje dogovoril z Z.B., delavcem G.O. d.o.o., ki naj bi pri tožeči stranka nabavljala avtomobile zaradi nadaljnje prodaje. Taka prodaja sama po sebi ni nezakonita, če je podprta s potrebno dokumentacijo, zlasti izjavo o oprostitvi prometnega davka oziroma plačila le v višini 5%. Toženec je za večino prodanih avtomobilov dokumentacijo od G.O. d.o.o. tudi priskrbel. Vendar pa je bila taka prodaja fiktivna, saj G.O. d.o.o. tožeči stranki kupljenih avtomobilov ni plačala brezgotovinsko. Tak je namreč predpisan plačilni promet med dvema pravnima osebama. Ker je šlo v bistvu za direktno prodajo končnim kupcem, fizičnim osebam, ki so vozila plačale z gotovino, so bile pripravljene asignacijske pogodbe. Na blagajno tožeče stranke je bila položena gotovina, asignacijska pogodba pa je pokrila gotovinsko plačilo. Kot izhaja iz izpovedi M.P., je tožencu povedala, da je prodaja z znižano davčno stopnjo drugi pravni osebi možna le z brezgotovinskim plačilom in da so naknadno, ker so bila plačila gotovinska pridobili asignacijske pogodbe, s katerimi se je ta nepravilnost pokrila. Formalno je bil na ta način posel z G.O. d.o.o. zaključen in bi bil tudi pravilen, če bi G.O. d.o.o. od tako kupljenih vozil plačala prometni davek (po znižani stopnji). Vendar pa ga ni. Zato je nezakonito poslovanje prišlo na dan, tožeča stranka pa je bila obsojena na plačilo polnega prometnega davka za vsa vozila, prodana na ta način, ne glede na to, da so bile nekatere oziroma večina prodaj formalno pokrite z ustreznimi listinami.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da toženec ni odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi plačila prometnega davka z obrestmi. Ugotovilo je, da je v večini primerov prodaje vozil G.O. d.o.o. pripravil dokumentacijo, kakršno mu je svetovala vodja računovodske službe in da nepravilnosti niti ona niti direktor nista opazila. Zato toženec, ker ga nihče ni opozoril, ne more biti odgovoren. Sodišče prve stopnje se je torej omejilo le na ugotavljanje, ali je bila dokumentacija pravilno sestavljena, ne pa na to, ali je bilo toženčevo poslovanje z G.O. d.o.o. zakonito. Pravilno je pritožbeno stališče, da je odločilna toženčeva vloga pri nezakoniti prodaji avtomobilov in ne pri sestavljanju listin in pripravi dokumentacije. Prodaja avtomobilov je v resnici potekala drugače, kot je bila prikazana v dokumentaciji in zaradi tega je morala tožeča stranka plačati prometni davek. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni razčistilo, ali je toženec vedel, da tak način prodaje ni zakonit in da se izvaja zaradi izogibanja plačilu prometnega davka. Sam je sicer zatrdil, da se končni kupci, fizične osebe, nanj niso obračale, česar pa izvedeni dokazi ne potrjujejo. Z.B. in F.S., ki je bil zaslišan v zadevi opr. št. Kpr 50/2002, v katero je vpogledalo sodišče prve stopnje, sta izpovedala nasprotno. Vprašanje protipravnosti toženčevega ravnanja in njegove krivde pa je odvisno prav od tega, ali je vedel, da je prodaja G.O. d.o.o. le fiktivna in da v imenu tožeče stranke vozila prodaja direktnim kupcem, prodajo pa fiktivno pokrije z dokumentacijo, ki prikazuje kot kupca G.O. d.o.o. zato, da bi se izognil plačilu prometnega davka ali zato, da bi omogočil kupcem nakup avtomobila po nižji ceni (na račun neplačanega prometnega davka).

Če je toženec vedel, da je tak način poslovanja namenjen le zaradi izogibanja plačilu prometnega davka, potem nosi vsaj del odgovornosti za nastalo škodo. Ne glede na to, ali je bil direktor s takim načinom poslovanja seznanjen in ali je računovodkinja zanj vedela je jasno, da toženca k temu noben od njiju ni silil, ampak da je taka prodaja pri tožeči stranki potekala na njegovo pobudo, ker mu je tako predlagal Z.B., delavec G.O. d.o.o.. Toženec bi bil lahko oproščen vsake odgovornosti le v primeru, če bi se izkazalo, da je bil utemeljeno prepričan v zakonitost takega poslovanja. Dosedanje ugotovitve kažejo, da obstaja velika verjetnost, da je toženec vedel, da se je na tak način mogoče izogniti plačilu prometnega davka. Ker je bil komercialist, skorajda ni verjetno, da bi štel lažno prikazovanje okoliščin, ki opravičujejo oprostitev plačila prometnega davka, za zakonito. Njegovo ravnanje bi bilo s tega vidika protipravno, pa tudi krivdno.

Protipravno ravnanje in krivda pa sta le dva izmed štirih elementov odškodninskega delikta. Druga dva sta nastanek škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Ni sicer odločilnega pomena, ali se je toženec z opisanim načinom prodaje okoriščal, pomembno pa je, ali je zaradi njegovega ravnanja nastala tožeči stranki škoda in v kakšni višini. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kdo bi bil plačnik prometnega davka v primeru, če bi tožeča stranka prodajo pravilno opravila kupcem - fizičnim osebam - neposredno (verjetno tožeča stranka) in kdo, če bi tožeča stranka dejansko, ne le fiktivno prodala avtomobile G.O. d.o.o., ki bi jih plačala brezgotovinsko, tako kot sicer med sabo poslujejo pravne osebe in bi jih nato G.O. d.o.o. prodala naprej posameznim kupcem (verjetno G.O. d.o.o.). Ni ugotovljeno, kako je mogoče, da je bil isti davek zaračunan obema pravnima osebama – G.O. d.o.o. in tožeči stranki. Obe ne moreta bili zavezanki za plačilo. Če je tožeča stranka neupravičeno plačala prometni davek (glede na to, da je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje večina spornih prodaj pokrita z ustreznimi dokumenti), pa odločbe ni izpodbijala, škode za to ni mogoče naprtiti tožencu, ampak je zanjo odgovorna tožeča stranka sama. Če pa bi bila tudi sicer tožeča stranka dolžna plačati prometni davek (kot prodajalka avtomobilov fizičnim osebam - kupcem za gotovino) ob pravilni prodaji brez "posrednika" G.O. d.o.o. in so bili fizičnim osebam avtomobili dejansko prodani, potem stroškov prometnega davka, ki bi ga bila tako ali tako dolžna plačati tožeča stranka (torej ne predstavlja škode), tudi ni mogoče naprtiti tožencu, ampak kvečjemu zamudne obresti, ker davek ni bil pravočasno plačan zaradi njegovega načina poslovanja. Če je na tak način prodaja potekala z vedenjem in po navodilih računovodkinje ali celo direktorja, potem vse škode tožeči stranki ni povzročil samo toženec. Ta bi bil v celoti sam odgovoren za škodo le, če bi pred pristojnimi pri tožeči stranki prikrival tak način poslovanja in zanj dejansko nihče ne bi vedel, kar pa je glede na to, da so bila vsa plačila gotovinska, malo verjetno.

Sodišče prve stopnje torej vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo, kar pomeni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Vrača jo sodišču prve stopnje v novo sojenje kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni lotilo ugotavljanja odločilnih dejstev, ampak se je omejilo le na ugotovitev ne najbolj bistvenih, te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo obširen dokazni postopek in zaslišalo vse potrebne priče, ni pa njihovega zaslišanja vodilo v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev oziroma tudi, če so priče o odločilnih dejstvih izpovedale, teh izpovedi ni dokazno ocenilo. Te pomanjkljivosti po oceni pritožbenega sodišča ni smotrno odpravljati na pritožbeni obravnavi.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razčisti vprašanja, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v zgornji obrazložitvi, podrobneje naj še enkrat zasliši toženca, pričo M.P. in direktorja D.G., nato pa naj ponovno oceni te in že izvedene dokaze ter o zadevi ponovno odloči. Pritožbeno sodišče na pripombe toženca v odgovoru na pritožbo posebej ne odgovarja, ker postopanja sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v okviru reševanja pritožbe ni mogoče presojati (se pa sicer strinja, da mora odvetnik organizirati delo svoje pisarne tako, da v primeru nepredvidljivih dogodkov, kot je npr. tudi nenadna bolezen, ne pride do zamude rokov). Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, razen če se mu ugodi v nasprotju s 118. členom ZPP ali če ni vložen pravočasno, namreč ni pritožbe. V pojasnilo tudi to, da je moralo sodišče prve stopnje, ko je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, razveljaviti klavzulo pravnomočnosti, saj se mora v primeru vrnitve v prejšnje stanje po 2. odstavku 116. člena ZPP pravda vrniti v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.