Jedro

V okoliščinah nejasne razlage določila 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 toženka ni imela podlage, da je avtomatično štela, da pravica priznanja statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov ni izražena v denarni vrednosti ne glede na morebitno njeno konkretno opredeljenost v zakonu in podzakonskih predpisih.

Toženka v pisnem pozivu tožniku za dopolnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč ni navajala dokaznih standardov glede strogosti presojanja pogojev za revizijo iz konkretne sodne prakse Vrhovnega sodišča, ampak je citirala le zakonske določbe, zato ni imela podlage za zavrnitev prošnje iz razloga, ker je tožnikova dopolnitev premalo natančna, konkretna glede spornega pravnega vprašanja, prekršenega pravila, in obrazložitve pomembnosti pravnega vprašanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 29/2012-4 z dne 22. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Ljubljani, opr. št. I U 2102/2011-5 z dne 17. 1. 2012, zavrne. A.A. je pri Upravnem sodišču RS dne 14. 2. 2012 vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2102/2011-5 z dne 17. 1. 2012. Pristojni organ za BPP je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP) preveril vročitev izpodbijane sodbe. Pristojni organ za BPP je z dopisom z dne 24. 2. 2012 stranko pozval, naj dopolni prošnjo za BPP tako, da utemelji izpolnjevanje posebnih pogojev za dovoljenost revizije po 2. odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu ter natančno in določno opredeli relevantna dejstva v zvezi z domnevnimi kršitvami v izpodbijani sodbi, in sicer tako, da bo organ za BPP v skladu s 24. členom ZBPP pri presoji dodelitve BPP lahko presodil, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh ter je razumno vlagati v postopku pravna sredstva. Določbe 36. člena ZBPP organu pristojnemu za odločanje o BPP v ničemer ne preprečujejo, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP, ki je po eni strani podlaga za določitev finančnih kriterijev za dodelitev BPP, po drugi strani pa pristojnim organom nalaga interpretacijo procesnih določb na način, ki zagotavlja, da je postopek v zvezi z odločanjem o dodelitvi BPP izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za prosilca, ki je že brez tega v težkem finančnem položaju. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, kolikor se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno (4. odstavek 36. člena ZBPP). Organ za BPP je preveril vročitev izpodbijane sodbe in ugotovil, da je bila le-ta prosilcu vročena 24. 1. 2012. 30-dnevni rok za vložitev revizije se torej izteče 23. 2. 2012. Ker ni obstajala nevarnost, da bi zaradi odločanja o prošnji za dodelitev BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, je organ za BPP odločal o prošnji prosilca kot o redni BPP.

V nadaljevanju se organ sklicuje na določbo 24. člena ZBPP. Pristojni organ za BPP uvodoma ugotavlja, da je bila prosilcu s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Ljubljani, opr. št. I U 2102/2011-5 z dne 17. 1. 2012, zavrnjena tožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 130-2366/2010-5 z dne 14. 4. 2011. Z navedeno odločbo je Upravna enota Ljubljana zavrnila zahtevo prosilca za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Upravnega sodišča, opr. št. I U 2102/2011-5 izhaja, da odločba Upravne enote Ljubljana, št. 130-2366/2010-5 temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Stališče prosilca, da Zakon o vojnih veteranih (ZVV; Uradni list, št. 59/2006-UPB2 in nadaljnji) v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedeni v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Takšna razlaga je utemeljena v zakonskem besedilu in skladna z ustaljeno sodno prakso. Razlaga pa tudi ni in ne more biti v nasprotju s 123. členom Ustave in mednarodnimi pogodbami, ki jih navaja prosilec že zato, ker je materija urejanja z ZZV povsem drugačna. Organ se sklicuje na točko e) 7. alineje 2. člena ZVV. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je dejansko stanje v zadevi ugotovljeno skladno z navedbami vloge in izjavo, ki jo je v postopku podal tožnik, in po kateri je zelenjavo policiji na Kotnikovi ulici v Ljubljani dobavljal od leta 1980 do 2000, v času agresije pa je dobavljal tudi meso, kot se je ustno dogovoril s tamkajšnjo upravnico. Hrano je torej že po lasnih navedbah dobavljal na podlagi pogodbe o dobavi, sklenjene pred začetkom agresije na RS in ne po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve. Tožnik je dobavo izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno. Gre za neformalno udeležbo tožnika v osamosvojitvenih aktivnostih, ki za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV ne zadošča. Po lastni izjavi tožnika pa oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Sodišče je tako zaključilo, da takšno dejansko stanje ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. člena in točke e) 7. alineje 2. člena ZVV. Tožena stranka nadalje navaja, da je revizija izredno pravno sredstvo in se zato lahko vloži le v izjemnih primerih in iz tistih razlogov, ki jih določa zakon. V 85. členu ZUS-1 je določeno, iz katerih razlogov se revizija lahko vloži. Sklicuje se tudi na 2. in 3. odstavek 75. člena ZUS-1. Revizije pa ni mogoče vložiti zoper vse sodbe, ki jih je na prvi stopnji izdalo upravno sodišče, temveč le tedaj, kadar revident tak utemeljen razlog jasno izkaže, in sicer lahko kot potrebo za zaščito njegovega pravnega položaja zaradi resnosti posledic sodbe (visoka vrednost spornega predmeta ali druge zelo hude posledice), ali pa bo utemeljitev potrebe po reviziji dokazal tako, da bo poleg lastne prizadetosti izkazal obstoj širšega interesa, ki upravičuje postopek pred vrhovnim sodiščem (pomen spornega pravnega vprašanja, vodilo za sodno prakso).

V dopolnitvi vloge za BPP prosilec navaja, da želi vložiti revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1. Meni, da izpolnjuje vse tri pogoje iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Glede izpolnjevanja pogoja iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 prosilec navaja, da uveljavljana pravica presega znesek 20.000,00 EUR, saj bi šlo za trajno doživljenjsko dajatev, ki bi glede na to, da se državna pokojnina z 31. 12. 2011 ukinja, predstavljala njegov edini družinski prejemek. Ob upoštevanju najvišjega zneska veteranskega dodatka, ki znaša 293,36 EUR in povprečne življenjske dobe bi lahko skupna izplačila presegla ta znesek v manj kot 10 letih. Glede izpolnjevanja pogoja iz 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 prosilec navaja, da zadeva obravnava pomembno vprašanje, ker je bilo takšnih oseb, ki so sodelovale v osamosvojitvenih aktivnostih kar precej, država pa se nekaterim ni oddolžila niti s skromnim priznanjem, do tega vprašanja pa Vrhovno sodišče RS očitno še ni zavzelo stališča pri svojem odločanju, kar se vidi že s tem, da se sodba Upravnega sodišča na sodno prakso najvišjega sodišča niti ne sklicuje. Pomembnost tega vprašanja je podana zato, ker gre za pravice s področja socialne varnosti, ki so tako pomembne, da odločilno vplivajo na življenjske razmere takšnih oseb in jih Ustava RS celo izrecno omenja v 3. odstavku 50. člena s tem, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno pravno varstvo v skladu z zakonom. Glede izpolnjevanja pogoja iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 pa prosilec navaja, da je bil prejemnik državne pokojnine, ki je z dnem 31. 12. 2011 ukinjena, zato bi mu priznanje statusa vojnega veterana in iz tega statusa izhajajočih pravic omililo težke posledice in vsaj deloma zagotovilo socialno varnost v obliki denarnega prejemka. Sicer bo odvisen od socialne pomoči, poslabšal pa se bo tudi družinski položaj, saj bosta z ženo živela le od njene pokojnine.

Tožena stranka v nadaljevanju utemeljuje, da predmetna pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti in da zato ni izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije.

Glede določbe 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 tožena stranka pravi, da mora skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (prim. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo 4. odstavka 367.b člena ZPP revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevanje kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Organ za BPP ugotavlja, da prosilec pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovega sodišča sploh ni navedel, kaj šele, da bi ga konkretiziral. Ker prosilec torej pomembnega pravnega vprašanja ni konkretno in natančno izpostavil, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Glede določbe 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 organ za BPP pojasnjuje, da je pridobitev statusa vojnega veterana negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in kot tako pričakovana pravica, z nepridobitvijo te pravice pa v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (prim. X Ips 535/2007 z dne 6. 5. 2009, X Ips 726/2008 z dne 2. 9. 2010, X Ips 149/2009 z dne 29. 9. 2010, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 35/2011 z dne 9. 3. 2011) ni mogoče izkazati zelo hudih posledic. Poleg tega pa samo dejstvo, da je državna pokojnina z dnem 1. 1. 2012 ukinjena, še ne pomeni, da bo prosilec ostal brez vsakršnih socialnih prejemkov. Prosilec lahko namreč zaprosi za denarno socialno pomoč in/ali varstveni dodatek v skladu z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Uradni list RS, št. 61/2010 in nadaljnji). Glede na vse zgoraj navedeno organ za BPP ugotavlja, da prosilec v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh ter tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ker pa mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, organ za BPP ugotavlja, da je treba prosilčevo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno. Slabo finančno stanje, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči. V tožbi tožnik pravi, da 1. odstavek 36. člena ZBPP-1 izključuje vsako vsebinsko presojanje o koristnosti vložitve revizije za prosilca. Upravni organ je v primeru nevarnosti, da bi zaradi odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zamudil rok za kakšno pravno dejanje oziroma izgubil kakšno pravico, dolžan odločiti nemudoma in da ta določba izključuje kakršnokoli vnaprejšnje razglabljanje o tem, kakšne možnosti ima za uspeh nameravano pravno sredstvo ter o finančnih tveganjih za prosilca. Pravica do pravnega sredstva je pravica, ki je zagotovljena vsakomur, določena pa je v Ustavi RS. Če je ta omejena še z določbo o kvalificiranem zastopniku, ki edini sme opravljati procesna dejanja, je pač ni mogoče pogojevati z nejasnimi finančnimi razlogi, če bi se sploh morda izkazali kdajkoli kasneje. Določba o obveznem zastopanju namreč tudi pomeni, da bo kvalificirani pravni strokovnjak znal utemeljiti ne le vsebinsko utemeljenost revizije, pač pa tudi njeno dopustnost tako, da utemeljevanja tega ni mogoče prevaliti na stranko, ki sama procesnih dejanj z izrednimi pravnimi sredstvi niti ne more opravljati. Organ za dodelitev BPP pa je pri odločanju sploh prezrl, da je zaradi odločanja o nujni BPP ne le povzročil nevarnost prosilcu, da bi izgubil možnost pravnega sredstva, ampak mu je takšno pravno sredstvo naravnost preprečil, seveda v kolikor velja, da gre pri reviziji zoper sodbo upravnega sodišča za nepodaljšljivi 30 dnevni rok, ki ga ne pretrga odločanje o dodelitvi BPP. Kot je razvidno iz teh razlogov, je organ pristojen za BPP vlogo za dodelitev BPP prejel 14. 2. 2012, odločitev pa je sprejel dne 22. 2. 2012, prosilec pa jo je prejel naslednjega dne, ko se mu je rok že iztekel. V takšnih situaciji niti ni mogel angažirati pooblaščenca, ki bi ga moral plačati, da bi sploh vložil revizijo v pravočasnem roku. Organ pristojen za BPP je pri tem vse to prezrl. V zvezi z odločanjem o redni brezplačni pravni pomoči pa ugotavlja, da je organ pristojen za BPP po vsebini odločal že o procesnih predpostavkah, ki so podlaga za odločanje o dopustnosti revizije, posredno pa tudi onemogočil odločanje o vsebini sami. Takšne pristojnosti in pravice pa mu določbe 24. člena ZBPP ne dajejo in tudi organ nima pravice od prosilca zahtevati, da tožnik najprej napiše revizijo, da jo organ lahko presoja, nato pa še ocenjuje njeno dopustnost, saj se brezplačna pravna pomoč daje ravno zaradi revizije, pri čemer pa možnosti za uspeh niso pomembni, saj neizpolnjevanje pogojev za revizijo po ZUS-1, v nadaljevanju ne izključuje možnosti ustavne pritožbe, ki ni vezana na izraženo denarno vrednost, ne na vsebinsko pomembnost pravnega vprašanja, ne na vprašanje sodne prakse ali posledice pritožnika, saj se odloča o morebitnih kršitvah temeljnih pravic in svoboščin samih po sebi, lahko pa hkrati o istih kršitvah, ki so posledica neustavnosti določenega zakona in njegove razlage oziroma uporabe z ustavo in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Organ za BPP je zato prosilcu tudi omejil, če ne celo onemogočil pot ustavne pritožbe, ki bi jo lahko prosilec sprožil le v primeru izčrpanosti pravnih sredstev t.j. lahko tudi v primeru zavrženja revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2102/2011 zaradi nedovoljenosti revizije. Zato tožnik predlaga, da se odločba Upravnega sodišča RS, Službe za brezplačno pravno pomoč, predsednice Upravnega sodišča RS, opr. št. Bpp 29/2012-4 z dne 22. 2. 2012 razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 761/2009-7 z dne 17. 6. 2009 zavzelo stališče, da ni nobene zakonske podlage za prepoved, da pristojni organ za brezplačno pravno pomoč odloča na podlagi vložene prošnje za nujno brezplačno pravno pomoč tudi na podlagi predhodne presoje premoženjskih oziroma dohodkovnih pogojev za odločanje o brezplačni pravni pomoči, če takšno ugotavljanje dejstev v konkretnem primeru ne ogrozi namena določila 36. člena ZBPP. Sodišče je to stališče zavzelo v primeru tožnika, ki (je) kontinuirano kopiči(l) neutemeljena pravna sredstva v zvezi z brezplačno pravno pomočjo tudi na Upravnem sodišču RS. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer, poleg tega pa je tožena stranka napačno uporabila določilo 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP in določilo 4. odstavka 36. člena ZBPP, preko katerega naj bi tožena stranka zavarovala tožnika pred nepotrebno finančno obremenitvijo, če bi se v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila pomoč dodeljena neutemeljeno.

Ker tožena stranka lahko v postopku odločanja o prošnji za nujno brezplačno pravno pomoč presoja tudi pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP, če okoliščine konkretnega primera ob tem ne vzbujajo tveganja, da bi prosilec zaradi takšne razširjene presoje pristojnega organa izgubil pravico opraviti procesno dejanje tudi zaradi morebitne ugoditve tožbi v kasnejšem upravnem sporu, je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Del obrazložitve (ne)obstoja verjetnosti izgleda za uspeh v zadnjem odstavku na strani 2 in prvem odstavku na strani 3 izpodbijane odločbe se nanaša zgolj na povzemanje vsebine sodbe Upravnega sodišča, zoper katero je tožnik želel vložiti revizijo. Ta del obrazložitve (ne)obstaja verjetnosti izgleda za uspeh je relevanten samo v tem smislu, da je iz tega dela obrazložitve izpodbijane odločbe implicitno razvidno, da ima sodba, zoper katero tožnik želi vložiti revizijo, vsebinsko obrazložitev in da sodba ni očitno brez obrazložitve in da ni arbitrarna. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta namreč ne dodaja v podporo stališčem in interpretaciji sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2102/2011-5 z dne 17. 1. 2012 nobene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi potrjevala takšna stališča prvostopenjskega sodišča niti ne navaja, da je navedena sodna praksa Upravnega sodišča ustaljena.

Potem, ko v naslednjem odstavku obrazložitve tožena stranka navaja pravno podlago za možnost vložitve revizije, v zadnjem odstavku na strani 3 izpodbijane odločbe neobstoj verjetnosti izgleda za uspeh utemeljuje s sklicevanjem na Komentar ZUS-1 glede potrebe po jasnosti izkazovanja revizijskih razlogov in dokazovanja lastne prizadetosti ter širšega interesa tudi v smislu možnega vodila za sodno prakso. Že v tem delu tožena stranka z argumentacijo neobstoja izgleda za uspeh presega to, kako je tožena stranka s pozivom z dne 14. 2. 2012 napotila tožnika naj dopolni vlogo za brezplačno pravno pomoč, saj je v tem pozivu tožena stranka zgolj citirala določila 2. odstavka 83. člena ter 1. in 2. odstavka 85. člena ZUS-1 ter navedla, da „določno opredeli relevantna dejstva v zvezi z domnevnimi kršitvami v izpodbijani sodbi /.../“.

V nadaljevanju tožena stranka povzema dopolnitev revizijskih razlogov s strani tožnika in nato sprejme stališče, da pravica ali obveznost v konkretnem primeru ni izražena v denarni vrednosti, saj je bila z upravno odločbo zavrnjena zahteva za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov in da zato ni izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. To stališče je v delu, ki se nanaša na vpis v evidenco vojnih veteranov, brez dvoma pravilno, glede dela zahtevka za priznanje statusa vojnega veterana pa omenjena razlaga 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 z vidika ugotavljanja pogojev za brezplačno pravno pomoč ni do tolikšne mere prepričljiva, da bi toženi stranki dovoljevala preizkus vsebinskega pogoja za utemeljenost brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP v postopku na podlagi prošnje za nujno brezplačno pravno pomoč. Kajti tožena stranka se pri tem stališču ne opira na nobeno interpretacijo ali stališče s strani Vrhovnega sodišča ali Ustavnega sodišča, čeprav sodna praksa v zvezi z interpretacijo pojma „izraženost v denarni vrednosti“ ni ustaljena, kar sodišče podrobneje utemeljuje v nadaljevanju sodbe.

V novejši ustavno-sodni praksi v zvezi z določilom 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 Ustavno sodišče stoji na stališču, da morata biti pri t.i. vrednostnem pogoju za dovoljenost revizije „kumulativno izpolnjena dva pogoja: predmet upravnega spora je pravica ali obveznost, izražena v denarni vrednosti, in vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta mora presegati 20.000 EUR (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-117/09 in Up-501709 z dne 28. 1. 2010).“

(1)

Za stališče, da gre za dva kumulativna pogoja in ne za en in isti pogoj, govori obstoj možne situacije, ko gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost sicer izražena v denarni vrednosti, a tožnik ne izpodbija upravnega akta v celoti. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj tožnik izpodbija celoten upravni akt. Vendar pa ostaja vprašanje, ali je pravica do statusa vojnega veterana, ki jo je tožnik v dopolnitvi prošnje na poziv sodišča denarno opredelil, „v zadevi izražena v denarni vrednosti“ v smislu 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. To določilo namreč v kontekstu ustavi-skladne interpretacije ZUS-1 in pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), čemur upravičenja iz ZBPP služijo, odpira dilemo, katera od dveh možnih razlag določila 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je pravilna, da ne bi prihajalo do različnega dostopa do brezplačne pravne pomoči glede na „izraženost pravice ali obveznosti v denarni vrednosti“, ki ne bi imelo objektivne in upravičene podlage (1. odstavek 14. člena Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP). To določilo je namreč možno razlagati restriktivno tako, da je velika večina zadev izključena iz možnosti dostopa do revizije na podlagi pogoja iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker pravica ali obveznost stranke ni v izreku upravne odločbe izražena v denarni vrednosti; možna pa je tudi širša razlaga tega določila, po kateri se za »izraženost pravice ali obveznosti v denarni vrednosti“ ne zahteva, da je ta izražena v izreku izpodbijane odločbe, ampak da denarno izražena vrednost pravice ali obveznosti izvira iz vrste zahtevka, kot je opredeljen v materialnih predpisih in iz opredelitve zahtevka glede na konkretne okoliščine primera s strani stranke, ki nosi dokazno breme za izkazovanje pogojev za revizijo. Glede tega vprašanja pa ustavno-sodna praksa določila 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki ni skopa, ni jasna, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi zavzela trdno stališče brez opore v kateri koli sodni odločbi Vrhovnega ali Ustavnega sodišča. V zvezi z omenjenim spornim vprašanjem se je Ustavno sodišče v citirani zadevi izrecno postavilo na stališče, da se Ustavnemu sodišču v tem sporu ni treba opredeljevati do vprašanja, ali je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

(2)

V zadevi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 se Ustavno sodišče ravno tako ni izreklo o interpretaciji pojmovne zveze „izražena pravica ali obveznost v denarni vrednosti“, ker vlagatelj ustavne pritožbe argumentaciji v zvezi z 1. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1 Vrhovnega sodišča ni v ničemer nasprotoval. (3)

V naslednji zadevi pred Ustavnim sodišče je stranka uveljavljala z ustavno pritožbo, da ji je Vrhovno sodišče kršilo ustavne pravice, ker po mnenju vlagatelja ustavne pritožbe navedba spornega predmeta v tožbi zadostuje kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker ta nesporno izhaja iz tožbenih navedb, kjer je stranka kot vrednost spornega predmeta uveljavljala višino 45.702,93 EUR; zadeva pa se je nanašala na odmero davčne obveznosti.

(4)

V tej zadevi je torej Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi tožnica morala izkazati pogoj iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 „z izrecno označitvijo in utemeljitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji“.

(5)

Ustavno sodišče pa se je postavilo na stališče, „ker so naložene obveznosti iz naslova premalo plačanih davkov izražene v denarni vrednosti, je v primeru izkazanega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija v davčnih zadevah lahko dovoljena iz tega razloga. Navedba spornega predmeta v tožbi ima, poleg vpliva na sestavo sodišča pri odločanju v upravnem sporu, neposreden pomen tudi za odločanje o dovoljenosti revizije“

(6)

Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče tudi v zadevi Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009. (7)

Implicitno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009 ne izhaja, da mora biti vedno denarna vrednost pravice ali obveznosti izražena v izreku upravne odločbe. Kajti v tej zadevi Ustavno sodišče pravi, da „je dovolj, če stranka v upravnem sporu uveljavlja zahtevke z jasnimi podatki o vrednosti spornega predmeta, ki se v tem postopku ne spreminjajo, zato lahko vrednost kot pogoj za dovolitev revizije izkaže tudi na drugačen način, ne le z navedbami in utemeljitvami v reviziji. Pod temi pogoji zadostuje, da ta vrednost očitno izhaja iz tožbe zoper dokončni upravni akt ali da je zgolj navedena v reviziji, pa očitno pomeni vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta.“ V tej zadevi je bil del zahtevka za denacionalizacijo premičnin stranke v upravnem postopku zavrnjen, pa Ustavno sodišče ni štelo, da gre za pravico, ki ni izražena v denarni vrednosti.

(8)

V zadevi, ko je stranka namesto odločitve o vrnitvi denacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine, zahtevala vračilo v naravi, pa je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da pravica do vračila v naravi ni pravica, ki bi bila izražena v nominalnem znesku.

(9)

Kot primere, ko pravica že po naravi stvari ni izražena v denarju, je Ustavno sodišče navedlo gradbeno dovoljenje, odstranitev objekta, ukrep inšpektorja.

(10)

Ustavno sodišče nadaljuje, da „gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali v vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek“ in temu dodaja namen zakonodajalca, in sicer, da „je iz zakonodajnega gradiva razvidno, da pravilo vrednostne revizije ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v nominalnem znesku.“

(11)

Vendar pa na drugi strani iz starejših odločb Ustavnega sodišča v zadevah Up-1186/08 in Up-2343/08 izhaja, kaj je namen pogoja iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, kar kaže na to, da ni odločilna jezikovna metoda razlage in citirana volja zakonodajalca, pri čemer slednja niti ne razčiščuje, ali mora biti nominalna vrednost pravice, izražena v izreku upravne odločbe, ali to ni nujno, ampak teleološka metoda razlage tega določila. Ustavno sodišče v obeh omenjenih zadevah pravi, da „se namreč z določitvijo višine mejnega zneska za dovoljenost revizije predpostavlja takšna stopnja prizadetosti pravnega interesa posameznika, ki utemeljuje presojo pred Vrhovnim sodiščem“.

(12)

Ker sta pojma „pravica“ in „obveznost“ v 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 postavljena v enakovreden položaj, samo dejstvo, da je zaradi narave stvari pri obveznostih morda večkrat le-ta v izreku upravne odločbe izražena v denarni vrednosti, pri socialnih pravicah pa temu v praksi večinoma ni tako, se vzpostavlja dvom, ali to pomeni, da je lahko katera koli zadeva v zvezi z socialnimi pravicami ne glede na njihovo konkretno (pod)zakonsko opredeljenost, izraženo v denarni vrednosti, izključena iz pogoja za revizijo iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 in katera je objektivna in upravičena podlaga za takšno neenako obravnavo. Čeprav je tožnik je postopku pred izdajo izpodbijanega akta v dopolnitvi vloge uveljavljal, da zatrjevana pravica presega znesek 20.000 EUR, ker gre za trajno življenjsko dajatev, ki bi glede na to, da se državna pokojnina s 31. 12. 2011 ukinja, predstavljala njegov edini družinski prejemek in je na podlagi zakona tudi izračunal njeno vrednost, je tožena stranka avtomatično štela, da v zadevi pravica ni izražena v denarni vrednosti ne glede na morebitno njeno konkretno opredeljenost v zakonu in podzakonskih predpisih in čeprav, kot je prikazalo sodišče v zgornji obrazložitvi, sodna praksa v zvezi z 1. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-12 ni jasna in ustaljena. V takih okoliščinah nejasne razlage določila 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 tožena stranka tudi ni imela podlage, da je ta vidik presojala tako avtomatično, kot ga je presojala v izpodbijanem aktu v postopku vložitve prošnje za nujno brezplačno pravno pomoč, ki praviloma ne zajema upoštevanja pogojev iz 24. člena ZBPP.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega akta v 4. odstavku na strani 4 tožena stranka neobstoj verjetnosti izgleda za uspeh utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tem delu obrazložitve izpodbijanega akta pa je nezakonitost izpodbijane odločbe podana v tem, kar je sodišče nakazalo že v povezavi s tretjim odstavkom na strani 3 izpodbijane odločbe, kjer se tožena stranka sklicuje na komentar ZUS-1. Tožena stranka namreč ni v svojem pisnem pozivu tožniku za dopolnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč navajala dokaznih standardov glede strogosti presojanja pogojev za revizijo iz konkretne sodne prakse Vrhovnega sodišča, ampak je citirala le zakonske določbe, zato ni imela podlage za zavrnitev prošnje iz razloga, ker je tožnikova dopolnitev premalo natančna, konkretna glede spornega pravnega vprašanja, prekršenega pravila, obrazložitve pomembnosti pravnega vprašanja in da bi morala izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala; enak očitek nezakonitosti velja tudi za pogoj iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, v zvezi s čimer je tožena stranka ne že v pozivu na dopolnitev, ampak šele v izpodbijanem aktu navedla konkretno sodno prakso Vrhovnega sodišča o tem, kako mora stranka izkazati obstoj hudih posledic za stranko v primeru, ko gre za t.i. „pričakovano pravico“. Pa tudi v primeru, če bi tožena stranka dala enako konkretne napotke v povezavi s standardi in kriteriji iz sodne prakse Vrhovnega sodišča za dopolnitev prošnje v zvezi z obstojem pogojev za revizijo, bi tožena stranka morala upoštevati, da je že zakonodajalec s tem, ko je določil, da se stranka ne more sama zastopati v postopku revizije, ampak da jo lahko zastopa samo pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom (2. odstavek 22. člena ZUS-1), ocenil, da stranka, ki nima pravniškega državnega izpita niti ne more vedeti, kako je treba izkazovati in utemeljiti pogoje za revizijo. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP v zvezi s prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč iz 36. člena ZBPP) in je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v čim krajšem roku, tako da bo tožnik še lahko vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z revizijo, če se bo za to možnost odločil (24. člen ZUS-1). Upravno sodišče je namreč sodbo, v zvezi s katero je tožnik želel vložiti revizijo, izdalo dne 17. 1. 2012, tožniku je bila ta sodba vročena 24. 1. 2012, dne 8. 2. 2012 pa je podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev revizije. Tožena stranka je o prošnji odločila dne 22. 2. 2012, tožnik pa jo je prejel dne 23. 2. 2012, na dan, ko se je iztekel rok za revizijo. Iz teh podatkov ni mogoče sklepati na to, da je tožnik zlorabljal možnost prošnje za nujno brezplačno pravno pomoč. Zakonodajalec je za primere opravičene zamude roka za opravo določenih procesnih dejanj v upravnem sporu predvidel institut vrnitve v prejšnje stanje (24. člen ZUS-1). Če bo tožnik izbral to možnost, roki za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje začnejo teči z dnem vročitve te sodbe, zato je sodišče odločilo, da mora tožena stranka čim hitreje v ponovnem postopku odločiti o prošnji za nujno brezplačno pravno pomoč.