Jedro

Toženka krivdno odgovarja za tožnikovo škodo, ker je iz malomarnosti dopustila, da je konj s svojim nenadnim, vendar predvsem v poletnih mesecih pričakovanim gibom dosegel tožnika in ga posledično poškodoval.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) tako spremeni, da se znesek 1.196,59 EUR nadomesti z zneskom 1.339,81 EUR.

2. V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati znesek 7.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku - za plačilo 5.690,00 EUR skupaj s pripadki - pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede na uspeh v pravdi je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti povzročene pravdne stroške v višini 1.196,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu, izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe (zmanjšan za znesek odbitne franšize v višini 250,00 EUR, saj je pritožbeno sporen le znesek 5.440,00 EUR). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ju najprej očita prvostopni odločitvi glede temelja zahtevka, v okviru katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik v 20% soprispeval k nastanku škode. Izpostavlja, da je nejasno, v čem naj bi bil tožnik premalo skrben pri svojem ravnanju. V svojem okolju je opravljal težje kmečko delo - košnjo trave, ki je zaradi strmine zahtevalo posebno pazljivost. V takih okoliščinah je nepravilen prvostopni zaključek, da bi moral tožnik z delom prenehati zato, da bi se sprehajalka (s konjem) lahko sprehodila mimo. Pravilna uporaba materialnega prava (standarda povprečno skrbnega človeka) po mnenju pritožnika kaže, da je ravnal s povprečno stopnjo skrbnosti, saj ni mogel pričakovati, da bo obiskovalka konja vodila mimo njega tako tesno, da ga bo konj zaradi nekega zunanjega vzroka z zadnjim delom udaril, zato tožnika ne more zadeti nobena sokrivda. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava kot prenizko graja višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uveljavlja tudi nepravilnosti pri prvostopni odmeri pravdnih stroškov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku za nadaljnjih 5.440,00 EUR skupaj s pripadki in priznanja vseh priglašenih pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka obsodilni del prvostopne sodbe izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno graja odločitev o temelju zahtevka glede ugotovljene odgovornosti zavarovanke toženke, saj se ne strinja s prvostopnimi zaključki, da naj bi slednja ravnala malomarno. Konja je namreč vodila na kratkih vajetih tik ob sebi po ozki, vendar edini stezi, po kateri lahko privedeš konja do hleva. Upoštevaje navedeno naj bi prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in na njem utemeljilo zmoten zaključek, da bi morala zavarovanka toženke voditi konja dovolj stran od ljudi, da jih le-ta v primeru nenadnega reagiranja na kakšen pojav ne bi poškodoval.Očitati pa ji tudi ni mogoče opustitve posebnega opozorila tožniku, da bosta šla s konjem mimo in naj se umakne ne primerno razdaljo, saj je tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje že videl in vedel, da bo zavarovanka toženke vodila konja mimo njega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniku in zavarovanki toženke ni bilo znano, zakaj je konj trznil. Vzrok, zaradi katerega je konj trznil z zadnjim delom, je bil izven sfere zavarovanke toženke, šlo je za enkratno nenadno kretnjo konja, za katero zavarovanka ne more odgovarjati. Ker je slednja po mnenju pritožnice poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo konja, naj bi sodišče zmotno zaključilo, da je za nastanek škodnega dogodka podana odgovornost zavarovanke toženke. Podrejeno pritožnica v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava kot previsoko graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz naslova prve postavke bi bila po prepričanju pritožnice primerna odškodnina ob 100% temelju le 5.000,00 EUR, pri čemer izpostavlja, da tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka bolečin ne trpi več. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kaže zgolj v povečanju težav pri hranjenju, pa bi bila upoštevaje starost tožnika in njegove težave z zobmi že pred škodnim dogodkom ob 100 % temelju le 1.000,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ali pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena (le v stroškovni odločitvi), pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne in v pritožbi toženke le pavšalno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, ter na njegovi podlagi v odločitvi o glavni stvari tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Slednje pa ne velja v celoti tudi za prvostopno odločitev o pravdnih stroških, kot bo vse podrobneje obrazloženo.

8. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke, pri kateri je imela lastnica konja zavarovano svojo civilno odgovornost (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22) terjal odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ko je konj z zadnjim delom telesa trznil oz. „ritnil“ ravno v trenutku, ko je šel mimo tožnika, s čimer je tožnika podrl tako, da je le-ta padel po bregu navzdol. V pravilnost na prvi stopnji ugotovljenih dejanskih okoliščin obravnavanega škodnega dogodka sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov in jih v nadaljevanju v bistvenem povzema. Sicer pa le-te tudi niso pritožbeno izpodbijane, saj se pritožnika v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v pretežni meri osredotočata na nestrinjanje s prvostopno (materialnopravno) porazdelitvijo odgovornosti za obravnavani škodni dogodek (toženka zanika odgovornost svoje zavarovanke, tožnik pa se ne strinja z ugotovljenim soprispevkom). Tudi pravkar opisani pritožbeni očitki po presoji sodišča druge stopnje niso utemeljeni. Glede na neizpodbijane dejanske zaključke sodišča prve stopnje je zavarovanka toženke v trenutku škodnega dogodka na vajetih vodila konja mimo tožnika po ozki stezi, ob kateri je tožnik s koso kosil travo, obrnjen nekoliko stran od steze, vendar tako, da sta se tožnik in zavarovanka toženke videla (in pozdravila). Utemeljen je prvostopni očitek toženki, da bi morala konja voditi dovolj stran od ljudi, tako da jih ta v primeru nenadnega reagiranja na kakšen pojav ne bi poškodoval. V zvezi s toženkino pritožbeno grajo, da je bila ta ozka steza pač edina steza, po kateri lahko privedeš konja do hleva, sodišče druge stopnje dodaja, da bi morala toženka v tem primeru počakati, da tožnik opravi svoje delo v neposredni bližini steze ali pa tožnika opozoriti, naj se umakne na primerno razdaljo, kot je utemeljeno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Razumeti je sicer toženkino pritožbeno stališče, da naj njeno opozorilo tožniku ne bi bilo potrebno, saj ju je s konjem videl in vedel, da bosta šla mimo, vendar je tudi s tem v zvezi sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je bila zavarovanka toženke tista, ki je prihajala s konjem k tožniku, zato je bila na njej dolžnost, da je bolj pozorna na situacijo kot tožnik, ki je bil na svojem posestvu zatopljen v svoje delo. Sicer pa je sodišče prve stopnje iz navedenega po toženki izpostavljenega razloga (ker je tožnik vendarle videl in vedel, da se mu približuje zavarovanka toženke s konjem) del odgovornosti (prispevek v višini 20%) utemeljeno pripisalo tožniku, kot bo še podrobneje obrazloženo.

9. Toženka nadalje sicer pravilno izpostavlja, da je bil vzrok, zaradi katerega je konj trznil z zadnjim delom, izven sfere njene zavarovanke. Čeprav je šlo za enkratno nenadno kretnjo konja, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da vendarle ni šlo za nek nepričakovan oziroma nenavaden pojav (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Tako zavarovanka toženke kot tožnik sta namreč prepričljivo pojasnila, da lahko konj trzne že zaradi pika mrčesa (slednji glede na poletni mesec ni bil nepričakovan) ali če se česa ustraši. Glede na opisano logično razlago konjevega ravnanja v konkretnem primeru, ki torej vendarle ni bilo nenavadno, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni utemeljena pritožbena graja, da za tako enkratno, nenadno kretnjo konja, za katero je bil vzrok izven sfere zavarovanke toženke, le-ta ne more odgovarjati. Pravilen je namreč smiselni prvostopni zaključek, da toženka krivdno odgovarja za tožnikovo škodo, ker je iz malomarnosti dopustila, da je konj s svojim nenadnim, vendar predvsem v poletnih mesecih pričakovanim gibom dosegel tožnika in ga posledično poškodoval. Nepravilno je zato toženkino pritožbeno stališče, da naj bi njena zavarovanka vendarle poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo konja (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

10. Kot že zgoraj omenjeno, sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejema tudi prvostopno stališče v zvezi z 20 % prispevkom tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Za pravilnost navedenega prvostopnega zaključka je po presoji sodišča druge stopnje odločilna ugotovljena in neizpodbijana dejanska okoliščina, da je namreč tožnik videl zavarovanko toženke prihajati po stezi s konjem in je vedel, da bo šla mimo njega. Tudi po stališču sodišča druge stopnje bi moral v taki dejanski situaciji povprečno skrben človek, čeprav opravlja zahtevno kmečko opravilo, biti v skrbi za lastno varnost vendarle bolj pozoren, ali je prehod s konjem po ozki stezi na varni razdalji od njega mogoč, in se mu po potrebi umakniti (ali pa zavarovanko toženke opozoriti, naj počaka, da tožnik opravi svoje delo ob stezi).

11. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje sprejelo pravilni zaključek glede odgovornosti za obravnavani škodni dogodek, ter le-to utemeljeno porazdelilo med zavarovanko toženke (krivdna odgovornost v obsegu 80%) in tožnika (soprispevek v višini 20%). Pritožbeni graji obeh pravdnih strank v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka po obrazloženem nista utemeljeni.

12. Podobno kot glede temelja zahtevka velja tudi za prvostopno odločitev v zvezi z višino prisojene odškodnine. Pritožnika kot pravilno sprejemata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obsegom telesnih poškodb tožnika v obravnavanem škodnem dogodku in posledično pretrpljeno nepremoženjsko škodo - toženka izrecno, tožnik pa smiselno z osredotočanjem pritožbene graje na zmotno uporabo materialnega prava v smislu odmere prenizke odškodnine. Za ugotovljene telesne bolečine (7 dni hude, 3 tedne srednje hude in 4 tedne lažje bolečine - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17) ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (5-dnevna hospitalizacija, kirurški operativni poseg v lokalni anesteziji, zobna opornica za imobilizacijo dveh razmajanih zob, rentgensko obsevanje 7-krat, ultrazvočne preiskave trebuha, protibolečinske injekcije in tablete, izruvanje dveh zob, večkratni obiski pri čeljustnem kirurgu, zobozdravniku in osebnem zdravniku - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18) je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 9.000,00 EUR odmerilo denarno odškodnino v višini 6.200,00 EUR. Tudi po presoji sodišča druge stopnje navedeni znesek glede na okoliščine konkretnega primera predstavlja pravično denarno odškodnino, ki pravilno upošteva tudi sodno prakso v primerljivih primerih (objektivizacija odškodnine). Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje po odmeri višje denarne odškodnine iz tega naslova s poudarjanjem trajanja bolečinskega obdobja, ki je bilo, kot že zgoraj obrazloženo, v določenem znesku odškodnine (6.200,00 EUR) ustrezno upoštevano. Po drugi strani pa ni mogoče slediti niti toženkinemu pritožbenemu zavzemanju po znižanju odškodnine iz tega naslova zgolj zaradi dejstva, da tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka bolečin več ne trpi.

13. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine iz naslova tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Le-to je sodišče prve stopnje pravilno (in v pritožbah ne grajano) ugotovilo v obliki tožnikovih težav z zobovjem (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21). Tožnik ima v posledici izgube treh zob v spodnjem zobnem loku nameščeno snemno delno protezo, s čimer se funkcija grizenja zmanjša za 20 do 30%. Tožnik tako ne more odgrizniti trde hrane (npr. skorje kruha). Za posledično zmanjšanje življenjske aktivnosti v smislu težav pri hranjenju kot enem najpogostejših življenjskih opravil je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo denarno odškodnino v višini 2.200,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR). Sodišče druge stopnje tako določeno odškodnino ocenjuje kot primerno in pravično (prvi odstavek 179. člena OZ), saj je glede na okoliščine konkretnega primera ustrezno individualizirana in primerljiva z v sodni praksi odmerjenimi odškodninami za podobne škode. Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje po odmeri višje denarne odškodnine iz tega naslova, kakor tudi toženkino zavzemanje po njenem znižanju. Že sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom deficitarni zobni lok v spodnji čeljusti („težave z zobmi“, kot izpostavlja toženka), vendar pa tudi, da mu le-ta posebnih težav ni povzročal („kljub temu je imel še povsem funkcionalne zobe, česar po snemni protezi nima več“, kot izpostavlja tožnik v svoji pritožbi). Niti v toženkini pritožbi izpostavljene okoliščine (starost tožnika) po presoji sodišča druge stopnje ne opravičujejo odmere nižje denarne odškodnine, njene pritožbene navedbe, da ima tožnik težave samo pri odgrizu hrane, pa so zavajajoče in delno tudi protispisne glede na ugotovitev izvedenca, da se s protetičnim nadomestkom, ki je manj funkcionalen kot zapolnitev s fiksnim pripomočkom, (celotna) funkcija grizenja (torej ne le odgriza) zmanjša za 20 - 30 %.

14. Na prvi stopnji prisojena denarna odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu, za kar je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo vseh zahtevanih 800,00 EUR, ni izrecno pritožbeno izpodbijana. Tudi sodišče druge stopnje upoštevaje na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z intenziteto tožnikovega primarnega in sekundarnega strahu (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20) odmerjeno višino odškodnine ocenjuje kot pravično in ustrezno tudi z vidika objektivne pogojenosti odškodnine glede na razmerja med podobnimi vrstami škod, kar je sodišče preverilo po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

15. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje ocenjuje, da so v izpodbijani sodbi odškodnine tako v posamičnih odmerah za vse tri oblike nepremoženjske škode kakor tudi v skupnem znesku (9.200,00 EUR) ustrezno individualizirane in tudi primerljive z odškodninami, odmerjenimi v sodni praksi za podobne primere. Tako pravilno določen skupni znesek odškodnine je prvostopno sodišče tudi pravilno znižalo za ugotovljeni 20% soprispevek tožnika, kor tudi za v zavarovalni pogodbi dogovorjeno odbitno franšizo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22). Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP v odločitvi o glavni stvari narekovalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev tega dela prvostopne sodbe (njene I. in II. točke izreka).

16. Delno utemeljena pa je tožnikova pritožbena graja prvostopne odmere pravdnih stroškov, v okviru katere mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo nagrade za predhodni postopek, ki jo je tožnik kot nagrado za posel priglasil v količniku 1,5 (in ne v količniku 2,0, kot nepravilno izpostavlja v pritožbi). Tudi po presoji sodišča druge stopnje stroški izvensodnega opravila - predhodnega postopka uveljavljanja odškodnine spadajo med pravdne stroške, nagrado za ta posel je mogoče v skladu s tar. št. 2200 Tarife Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odmeriti v količniku od 0,5 do 2,5. Vendar pa se v skladu s tretjim odstavkom Opombe 3 v 3. delu Tarife v primeru, če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. 2200, polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Tako bi tožniku za uveljavljanje odškodnine pred vložitvijo tožbe pripadala nagrada le v količniku 0,75 (ostalo pa je všteto v nagrado za pravdni postopek), kar glede na vrednost predmeta znaša 255,75 EUR. Za ta znesek je bilo zato potrebno zvišati tožniku na prvi stopnji v ostalem pravilno odmerjene (in v tem delu v pritožbi ne grajane) pravdne stroške v višini 2.136,77 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25). Tožnikovi pravdni stroški tako ob pravilni uporabi materialnega prava znašajo 2.392,52 EUR. Neutemeljeno pa je nadaljnje pritožbeno zavzemanje, da bi moralo prvostopno sodišče tožnikov pravdni uspeh ločeno odmerjati glede na temelj in glede na višino, saj za to ni zakonske podlage. Upoštevaje na prvi stopnji pravilno ugotovljen odstotek uspeha tožnika (56 %) je dolžna toženka tožniku povrniti 1.339,81 EUR pravdnih stroškov, kar je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP narekovalo spremembo v III. točki izpodbijane prvostopne sodbe vsebovanega sklepa o stroških.

17. Ker nobena od pravdnih strank s svojo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sami svoje stroške pritožbenega postopka.