Jedro

Četudi obvestilo obvešča o poteku (pred)kazenskega postopka, kar naj bi po zatrjevanjih prve toženke utemeljevalo goljufijo, pa obvestilo samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, ki bi prvo toženko opravičevalo do odstopa od Pogodbe in unovčitve garancije. Obvestilo o dopolnitvi ovadbe samo po sebi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo ugotovitev resne nepravilnosti oziroma goljufije oziroma tega v tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvo tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.141,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) dopustilo spremembo tožbe, (II.) prvo toženki prepovedalo unovčitev bančne garancije št. 5930199 z dne 20. 7. 2011, ki jo je izdala druga toženka, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da ne obstaja obveznost druge toženke do prve toženke za plačilo zneska v višini 1,675.000,00 EUR po bančni garanciji št. 5930199 z dne 20. 7. 2011, ki jo je izdala druga toženka na podlagi „Zahtevka za unovčitev garancije št. 5930199 z dne 20. 7. 2011“, številka 4301-21/2011/118 z dne 19. 2. 2015, ki ga je podala prva toženka drugi toženki ter zahtevek za prepoved izplačila kateregakoli zneska do višine 1,675.000,00 EUR po bančni garanciji št. 5930199 z dne 20. 7. 2011, ki jo je izdala druga toženka, na podlagi zahtevka prve toženke za unovčitev bančne garancije v korist prve toženke ali katerekoli tretje osebe po nalogu prve toženke, (IV.) prvo toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov in (V.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov druge toženke.

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prva toženka stranka. Predlagala je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrdite sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z razlogi, ki se nanašajo na okoliščine, na podlagi katerih naj bi bil utemeljen njen odstop od Pogodbe št. RCSG/4301-21/2011-2011/2015-9895/9896-BE z dne 7. 7. 2011 (nenamenska poraba sredstev), dopolnjene z aneksi (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je druga toženka prvi toženki izdala garancijo v zvezi s Pogodbo, posledično pa bi bila upravičena tudi unovčitev bančne garancije. Prvostopenjskemu sodišču očita napačno stališče, da iz obvestila z dne 6. 1. 2015 (iz katerega izhaja, da je bilo na Državno tožilstvo v Kopru podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe v zvezi s projektom B. in družbami C. d. d., A. d. o. o. in R. d. o. o.) ni mogoče razbrati nobenih novih dejstev, ki bi utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo in o čemer prva toženka ob sklepanju Aneksa št. 3 k Pogodbi ni bila seznanjena.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne soglaša s pritožbenim vztrajanjem, da obvestilo z dne 6. 1. 2015 predstavlja novo dejstvo v smislu 9. alineje 1. člena Aneksa št. 3, ki določa, „da v kolikor bodo v nadaljevanju s strani represivnih oz. drugih ustreznih organov ugotovljena in potrjena, še ministrstvu neznana dejstva, ki bodo utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije, bo ministrstvo ukrepalo skladno z njihovimi priporočili in odstopilo od pogodbe ter od upravičenca zahtevalo vračilo vseh že izplačanih sredstev“. Glede na jasno dikcijo iz Aneksa št. 3, je za odločitev bistvena ugotovitev, katera so tista nova dejstva, s katerimi ministrstvo ni bilo seznanjeno pri sklepanju Aneksa št. 3 in ki bi - v kolikor bi zanje takrat vedelo - lahko vplivala na odstop od Pogodbe, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve.

7. Dejanska podlaga za odstop od pogodbe so lahko le dejstva, s katerimi ministrstvo ni bilo seznanjeno pri oblikovanju vsebine Aneksa št. 3 in ki bi, če bi zanje ministrstvo vedelo, lahko vplivala na odstop od Pogodbe. Nova dejstva bi morala biti takšna, da bi utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju nepravilnosti. Razlogi za odstop od pogodbe ne morejo temeljiti na dejanskem stanju, ki je bilo znano strankama pred sklenitvijo Aneksa št.3. Na drugačno odločitev vsebina obvestila z dne 6. 1. 2015 ne more vplivati, saj iz njegove vsebine izhaja le, da je bilo dne 5. 12. 2014 na Okrožno državno tožilstvo v Koper podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. O tem naj bi bil urad za kohezijsko politiko obveščen 12. 12. 2014. Ali so bila v navedenem obvestilu policije ministrstvu ugotovljena kakšna nova dejstva, o katerih ministrstvo ni bilo seznanjeno pred podpisom Aneksa, iz navedenega dopisa ni razvidno.

8. Bistveno za odločitev je, da sta pogodbeni stranki dne 23. 9. 2014 z Aneksom št. 3 uredili svoje pogodbene obveznosti zaradi neupravičenih stroškov projekta (nabavo starih namesto novih strojev). Pogodbeni stranki sta neupravičene izdatke v ugotovljeni višini 1.970.390,00 EUR tudi pobotali z zahtevkom za izplačilo št. 3 (4. in 5. alineja 1. člena Aneksa št. 3). Kako je ta njun dogovor vplival na toženkino obveznost po navodilih oziroma priporočilih Evropske komisije, je ostalo nepojasnjeno, kljub izrecnemu opozorilu v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1023/2015 z dne 26. 8. 2015. Prva toženka je navedene smernice komisije z dne 19. 10. 2011 zagotovo poznala. Glede na to, da je bil Aneks št. 3 podpisan 23. 9. 2014, pa bi jih morala pri sklepanju aneksa upoštevati.

9. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe, da iz vsebine obvestila z dne 6. 1. 2015 ni mogoče razbrati nobenih novih dejstev, ki bi utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo in o čemer prva toženka ne bi bila seznanjena že pri sklepanju Aneksa št. 3. Četudi se obvestilo z dne 6. 1. 2015 sklicuje na poročilo z dne 5. 12. 2015, ki naj bi bilo istega dne poslano na pristojno državno tožilstvo v dopolnitev kazenske ovadbe, pa konkretna vsebina tega poročila iz obvestila ne izhaja, niti ga v tem postopku (ne na prvi stopnji, ne v pritožbi) prva toženka ni razkrila. Višje sodišče zato soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da gre pri spornem obvestilu za „prazno“ obvestilo, na podlagi katerega ni mogoč zaključek, da gre za takšna nova dejstva, kot jih opredeljuje zgoraj citirana 9. alineja 1. člena Aneksa št. 3. Navedba, da gre za dopolnitev ovadbe, sama po sebi ne pomeni, da so v njej navedena takšna nova oziroma ministrstvu nepoznana dejstva, ki bi utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufije. Brez razkritja vsebine gre zgolj za ugibanja, v nobenem primeru pa ni mogoč zaključek o zatrjevanih novih in nepoznanih dejstvih, o katerih ministrstvo ob sklepanja Aneksa št. 3 ni bilo seznanjeno. Nenazadnje gre pri dopolnitvi ovadbe za dopolnitev v letu 2013 vložene ovadbe. Ovadba je bila vložena torej bistveno pred sklenitvijo Aneksa št. 3, zaradi česar je neutemeljeno sklicevanje prve toženke na novo, v času sklepanja Aneksa št. 3 neznano dejstvo, ki bi upravičevalo odstop od pogodbe in unovčitev garancije.

10. Četudi obvestilo obvešča o poteku (pred)kazenskega postopka, kar naj bi po zatrjevanjih prve toženke utemeljevalo goljufijo, pa obvestilo samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, ki bi prvo toženko opravičevalo do odstopa od Pogodbe in unovčitve garancije. Kot je bilo že poudarjeno, je za odločitev bistveno vprašanje, ali gre za taka dejstva, s katerimi ministrstvo ni bilo seznanjeno pri oblikovanju vsebine Aneksa št. 3 in ki bi, če bi zanje vedelo, lahko vplivala na odstop od Pogodbe. Obvestilo o dopolnitvi ovadbe samo po sebi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo ugotovitev resne nepravilnosti oziroma goljufije oziroma tega v tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, tega pa ni bilo mogoče ugotoviti niti na podlagi pisnega odstopa od Pogodbe z dne 20. 1. 2015, saj tudi iz njega ne izhaja ničesar določnejšega v zvezi z domnevno ugotovljenimi novimi dejstvi glede nepravilnosti v Poslovni enoti X, ki se navezujejo na nabavo rabljene opreme ter prikaz nakupa nove opreme.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.