Jedro

Sodišče druge stopnje je pri odločanju o kazenski sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je med obteževalnimi okoliščinami upoštevalo izpis iz kazenske evidence, ki se ne bi smel uporabiti, ker bi v njem navedena obsodba morala biti že izbrisana.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločbi o kazni spremeni tako, da se obsojencu izrečena kazen pet mesecev zapora zniža na štiri mesece zapora; sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega S. A. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, izdatki in nagrada njegove zagovornice pa bremenijo proračun. Z isto sodbo je bil S. A. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila okrožna državna tožilka (zoper oprostilni del in zaradi odločbe o kazenski sankciji) in zagovornica obsojenca (zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji). Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in tudi po uradni dolžnosti v izpodbijani sodbi spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 izreklo kazen pet mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti in pripora; v ostalem pa je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornice in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojeni je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in jo izpodbijal zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da se ugotovi, da so bile z izpodbijanima sodbama v njegovo škodo kršene določbe kazenskega zakona v smislu 1., 2. in 5. točke 372. člena ZKP ter kršene določbe kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sodbi naj se zato spremenita tako, da se ga oprosti obtožbe storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, in sicer na podlagi 1. in 2. točke 358. člena ZKP. Podrejeno pa je predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjenim senatom. Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil še z obrazloženo navedbo o izbrisu njegove prejšnje obsodbe v R Sloveniji iz leta 2004 ter priložil odločbo Ministrstva za pravosodje RS št. 71003-1089/2013-4 z dne 18. 6. 2013, s čimer je dodatno utemeljeval zatrjevano kršitev kazenskega zakona po drugem in tretjem odstavku 49. člena KZ-1, saj je sodišče druge stopnje to njegovo obsodbo upoštevalo kot obteževalno, čeprav bi morala biti že izbrisana.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka z mnenjem, da zahteva ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP in je zato predlagala njeno zavrženje.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu, ki pa se o njem ni izjavil. B.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma poudariti, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Poleg tega iz petega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP le , če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali, če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Obsojenec je v zahtevi navedel, da mu očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 ni z gotovostjo dokazano, predvsem ne hranjenje ponarejenih dokumentov zaradi uporabe, pri čemer izpostavlja, da fotografiji na obravnavanih dokumentih nista bili njegovi, kar bi onemogočalo uporabo teh dokumentov za njegovo identifikacijo, veljavnost teh dokumentov pa je bila pretečena, zato tudi iz tega razloga njuna uporaba kot pravih ne bi bila mogoča. Sam ne razume bolgarskega jezika, zaradi česar niti ni mogel razumeti prave vsebine in veljavnosti teh dokumentov izdanih v Bolgariji v bolgarskem jeziku; sicer pa teh dokumentov ni niti poskusil uporabiti kot pravih. Z navedenimi razlogi pa obsojenec vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo; se je pa o izpodbijanem dejanskem stanju opredelilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje).

8. Obsojenec oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju tudi s ponavljanjem predloga, da bi se kot pričo zaslišalo osebo, ki mu je izročila obravnavana dokumenta. Zavrnitev tega dokaznega predloga sta sicer obrazloženo zavrnili že sodišči prve in druge stopnje (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje in točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa se z zavrnitvijo tega dokaznega predloga uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe, je treba poudariti, da mora biti dokazni predlog konkretiziran, tako da ga sodišče sploh lahko izvede (v primeru tu predlagane priče ni bil naveden naslov priče oziroma drugi identifikacijski podatki, ki bi sodišču omogočali vabljenje te osebe), opredeljeno pa mora biti tudi konkretno dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganim dokazom. Take opredelitve pa navedeni dokazni predlog ni imel; povsem splošno navajanje, da bi se z zaslišanjem navedene osebe preverjalo, kako je obsojenec prišel do posesti teh dokumentov (kar za obstoj obsojencu očitane hrambe le-teh z namenom uporabe niti ni odločilno dejstvo) in da obsojenec ni mogel vedeti, da gre za ponarejena dokumenta, pa navedenemu pogoju ne more zadostiti, saj ni podana nobena razumna utemeljitev, kako naj bi pričanje navedene osebe vplivalo na dokazni zaključek o obsojenčevem zavedanju, da gre za ponarejena dokumenta.

9. O nadaljnjih navajanjih obsojenca, in sicer, da je bil tako v R Srbiji, kot tudi v R Hrvaški sojen v nenavzočnosti, kar da je v nasprotju z določbami ZKP in druge alineje 29. člena Ustave RS, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, ker teh razlogov obsojenec oziroma njegova zagovornica nista uveljavljala v pritožbenem postopku (peti odstavek 420. člena ZKP) in se zato ni dopustno nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za navedbe iz zahteve, da se pri odmeri kazni ne bi smelo upoštevati okoliščine, da je bil že obsojen zaradi kaznivih dejanj v R Hrvaški in R Srbiji, saj da se ta dejstva lahko ugotavljajo le na podlagi uradne listine, izpiska iz kazenske evidence. Ne glede na to, da gre za razlog utemeljevan na drugih podlagah, kot pa v pritožbenem postopku in je kot tak nedovoljen (peti odstavek 420. člena ZKP), je iz sodbe sodišče prve stopnje razvidno, da je pri navajanju osebnih podatkov obsojenca navedlo, da je bil „predkaznovan v Srbiji“, v obrazložitvi sodbe pa se je sklicevalo le na njegovo predkaznovanost (točka 28); sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi izrecno navedlo, da je bil na Hrvaškem obsojen „zaradi več kaznivih dejanj zoper premoženje na zaporno kazen“ in „da je bil pravnomočno obsojen v Republiki Srbiji“ (točka 5 obrazložitve). Obsojenost v R Srbiji pa je obsojenec sam navedel na zaslišanju pred preiskovalno sodnico (list. št. 68), sodbe iz R Hrvaške in R Srbije celo sam citira v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenost v R Hrvaški pa je izhajala tudi iz priloženega spisa I Kpd 25211/2012, ki ga je sodišče prve stopnje med dokaznim postopkom vpogledalo (in je to okoliščino izrecno uveljavljala tudi okrožna državna tožilka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje). Navedeni podatki so torej dajali dovolj zanesljivo podlago za zaključek v izpodbijani sodbi, da je bil obsojenec že obsojen v tujini, kar je sicer enako upošteven razlog, kot obsojenost v R Sloveniji in s sklicevanjem na te razloge izpodbijana sodba ni kršila kazenskega zakona.

10. Pritrditi pa je treba obsojencu, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti in še bolj določno v njeni dopolnitvi, opozarja na nedopustno sklicevanje sodišča druge stopnje na to, da je bil vložnik zahteve že obsojen v R Sloveniji. Čeprav se sodba sodišča druge stopnje pri tem izrecno ne sklicuje na izpisek iz kazenske evidence, je očitno, da je prav ta dokaz upoštevalo med obteževalnimi okoliščinami. Izpisek iz kazenske evidence je bil na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izveden kot dokaz (sklicevanje na „ostalo listinsko dokumentacijo v spisu“ - točka 2 sodbe), a ga to sodišče ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Zato obsojencu oziroma njegovi zagovornici ni mogoče očitati, da se tega pritožbenega razloga ni uveljavljalo že v pritožbi, saj se je nanj sklicevalo v obrazložitvi šele sodišče druge stopnje. S tem pa je sodišče druge stopnje pri odločanju o kazenski sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je upoštevalo dokaz, ki se ne bi smel uporabiti in s tem storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP. Z odločbo Ministrstva za pravosodje RS št. 71003-1089/2013-4 z dne 18. 6. 2013 je bila namreč obsodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bila sicer navedena v izpisku iz kazenske evidence, izbrisana. Iz obrazložitve navedene odločbe pa je razvidno, da so bili že 12. 7. 2011 izpolnjeni pogoji za njen izbris, torej pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (20. 3. 2013). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje (tudi) zaradi upoštevanja sodbe izrečene obsojencu v R Sloveniji, ki bi morala biti že izbrisana, pri izbiri kazenske sankcije, ko je odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke in pogojno obsodbo spremenilo v nepogojno kazen zapora, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 49. člena KZ-1. Z upoštevanjem navedene okoliščine je namreč sodišče druge stopnje kršilo domnevo obsojenčeve neobsojenosti v R Sloveniji, ki nastopi z zakonsko rehabilitacijo po prvem odstavku 82. člena KZ-1. 11. Posledično ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona in upoštevaje, da obsojenec v R Sloveniji še ni bil obsojen, je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojencu izrečena kazen zapora pet mesecev zniža na štiri mesece zapora, kar ustreza ostalim objektivnim in subjektivnim okoliščinam storjenega kaznivega dejanja, kot izhajajo iz sodb sodišča prve in druge stopnje.