Jedro

Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev za plačilo rente za preživljanje zaradi smrti preživljalca, obveznost preneha zaradi izpolnitve, če kaka tretja oseba očitno neodplačno nadomesti izgubljeno vzdrževanje.

Zahtevek za plačilo rente osebi, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral in ki je imela po zakonu pravico zahtevati preživljanje, je odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Za take zahtevke je v 197. členu ZOR določeno, da niso prenosljivi. Na drugega se lahko prenesejo le zapadli zneski, toda samo v primeru, če so določeni s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo, česar pa v danem primeru ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je vložila M. G., a je po njeni smrti vstopila v pravdo vnukinja in edina dedinja N. G. Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka plačala tožeči stranki denarno rento za obdobje od 4.7.1992 do 24.8.1994 v skupnem znesku 332.500,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrnila pravdne stroške, je zavrnilo, povrnitev stroškov v znesku 106.775,00 tolarjev pa je naložilo tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi stroški je odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Navaja, da je M. G. zahtevala plačilo oskrbnine zato, ker je potrebovala tujo pomoč namesto oskrbe, ki ji jo je nudil sin F., ki je umrl za posledicami prometne nesreče. Tožnica meni, da je po smrti stare matere upravičeno prevzela zahtevek, saj sama nastopa kot izključna dedinja, pa tudi njena mati H., ki je v bistvu opravljala vsa dela, je zahtevek prepustila njej. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da tožeča stranka uveljavljala rentni zahtevek, ki po določilu 197. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ni podedljiv. Navedbe tožeče stranke, češ da gre za verzijski zahtevek pa ne držijo, saj tožeča stranka ni navajala česa takega in ni predlagala dokazov.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da po določilu 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V tožbi je tožnica navedla dejstvo, da bi njen sin F. G., če ne bi bil poškodovan v prometni nesreči, kljub svoji bolezni živel še 2 do 5 let, obdeloval posestvo in prejemal pokojnino ter s tem preživljal in skrbel za tožnico, ki sama zase že dalj časa ne more skrbeti. Zato je zahtevala plačilo mesečne rente od tožene stranke, pri kateri je bil zavarovan povzročitelj prometne nesreče. Šele po tožničini smrti je tožeča stranka začela navajati tudi, da je za pokojno skrbela H. G. (ki ni tožnica) in da ta prepušča svoj verzijski zahtevek svoji hčerki N. G., ki je kot dedinja vstopila v pravdo. V zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom se tožena stranka ni spustila v pravdo, sodišče pa je na glavni obravnavi dne 20.4.1995 dopustilo le subjektivno spremembo tožbe zaradi tožničine smrti.

Tožbeni zahtevek se torej nanaša na terjatev pokojne M. G. na plačilo rente za preživljanje in sodišči prve in druge stopnje sta uporabili 295. člena ZOR, ki določa, da obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih v zakonu določenih primerih. In ker sta ugotovili, da je namesto pokojnega sina F. G. za tožnico M. G. skrbela njegova razvezana žena H. G., ki je očitno neodplačno nadomestila izgubljeno vzdrževanje, sta šteli, da je terjatev M. G. prenehala, ker je obveznost izpolnila tretja oseba. Pa tudi če H. G. ne bi nadomestila podpore in preživljanja, ki jo je tožnici dajal umrli sin, njena vnukinja, ki je vstopila v pravdo, ne bi bila upravičena do plačila 332.500,00 tolarjev. Zahtevek za plačilo rente osebi, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral in ki je imela po zakonu pravico zahtevati preživljanje, je namreč odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Za take zahtevke pa je v 197. členu ZOR določeno, da niso prenosljivi. Na drugega se lahko prenesejo le zapadli zneski, toda samo v primeru, če so določeni s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo, česar pa v danem primeru ni bilo.

Ker torej v reviziji zatrjevani razlog ni podan in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Skupaj z revizijo je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov tega postopka, ker revizija ni bila uspešna (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Glede stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka pa je odločilo, naj jih trpi sama, ker v odgovoru na revizijo ni navedla ničesar novega in odgovor torej ni bil potreben (155. člen ZPP).