18. 9. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Agim Krasniqi, Leskovec pri Krškem, ki ga zastopa Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. septembra 2023

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 29941/2018 z dne 14. 8. 2019 in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. I K 29941/2018 z dne 21. 3. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik na podlagi sporazuma o priznanju krivde pravnomočno obsojen za krivega storitve osemsto devetnajst kaznivih dejanj, in sicer enajstih kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – v nadaljevanju KZ-1), dvestošestindvajsetih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, tristopetindevetdesetih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, stoenega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, dvanajstih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, oseminšestdesetih kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 in štirih kaznivih dejanj pomoči pri poskusu kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi s 34. in 38. členom KZ-1. Izrečena mu je bila osemletna zaporna kazen. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Senat Ustavnega sodišča ocenjuje, da v tej zadevi pogoja za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo nista izpolnjena.

4.V zvezi z zatrjevano kršitvijo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave pritožnik opozarja, da sodišče ni opravilo vsebinskega preizkusa sporazuma o priznanju krivde. Iz zapisnikov predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije naj bi namreč izhajalo, da mu sodišče v zvezi s tem ni postavilo niti rutinskih formalnih vprašanj.

5.Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je pritožnik kršitev pravice iz 27. člena Ustave v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljeval z dvema očitkoma: 1) da so bili v sodnem spisu samo obtožni akti ter 2) da sodišče v sodbi ni obrazložilo, kateri dokazi podpirajo priznanje krivde. Glede prvega očitka je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je protispisen, saj naj bi bilo iz elektronskega vpisnika in popisa spisa razvidno, da je prvostopenjsko sodišče po združitvi kazenskih postopkov zoper obsojenca pridobilo vse kazenske spise teh postopkov. Ker naj bi se po tretjem odstavku 450.č člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omejila na ugotovitev, da je obtoženec sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil utemeljen niti očitek, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde. Pritožnik navedenih stališč Vrhovnega sodišča konkretizirano ne izpodbija, temveč uveljavlja nove očitke, in sicer, da bi morali biti pogoji za sprejem priznanja krivde obrazloženi v zapisniku predobravnavnega naroka oziroma v zapisniku naroka za izrek kazenske sankcije. V izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča stališča v zvezi s tem ni, pritožnik pa ne uveljavlja, da bi ta konkretni očitek uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti in da nanj sodišče ne bi odgovorilo. Ker pritožnik torej ne izkaže, da bi ta očitek izčrpal v postopku pred rednimi sodišči, ga tudi Ustavno sodišče ne more obravnavati.

6.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave pritožnik sodiščem očita, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo naroka za izrek kazenske sankcije v njegovi nenavzočnosti. Zato naj mu tudi ne bi bilo omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za izrek kazenske sankcije.

7.Ustava v drugi alineji 29. člena vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, izrecno zagotavlja pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. S pravico do sojenja v navzočnosti se obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka ter da v njem aktivno sodeluje in izvršuje različna upravičenja, ki sodijo v okvir pravice do obrambe.[1] Sojenje v nenavzočnosti je dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave v zvezi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. [2]

8.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je zagovornik sodišču predložil izvid z dne 14. 2. 2019 ter poročilo o klinično psihološkem testu z dne 13. 2. 2019 za pritožnika. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da pritožnik ne bi bil sposoben priti na narok, temveč le, da je njegova sposobnost razumevanja v kazenskih postopkih in narokih ovirana in delno zmanjšana ter da zato potrebuje dodatno pomoč in usmerjanje. Zaključilo naj bi, da bi pritožniku na naroku to lahko nudila njegova zagovornika, glede na to, da gre za narok za izrek kazenske sankcije na podlagi sporazuma o priznanju krivde in je pritožnikovo sodelovanje v tem, da poda svojo izjavo v zvezi s tem sporazumom, kar ne zahteva posebnega napora. Ocenilo naj bi, da gre za očitno izogibanje prisotnosti na naroku, glede na datiranje izvidov, ki so bili sodišču predloženi šele na naroku, glede na to, da je bil narok pred tem že dvakrat preložen zaradi opravičil zagovornikov, in glede na poročila pooblaščenega vročevalca, da je bil pritožnik v tem obdobju na Kosovem, na Jesenicah in na Gorenjskem in ga vročevalec nikoli ni našel doma. Zato naj bi sodišče prve stopnje narok za izrek kazenske sankcije utemeljeno opravilo v obsojenčevi odsotnosti.

9.Po presoji senata Ustavnega sodišča navedeno stališče sodišč ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do sojenja v navzočnosti. ZKP ne določa, da bi bila udeležba na naroku za izrek kazenske sankcije obvezna. Sodišče je razumno ocenilo, da se pritožnik očitno in neutemeljeno izogiba prisotnosti na naroku, tudi glede na njegovo siceršnje gibanje na širšem območju Gorenjske in na Kosovu kljub zatrjevanim zdravstvenim težavam.

10.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker naj bi bilo treba celotno ravnanje v zvezi z neizplačili plač in prispevkov delavcem opredeliti kot eno kaznivo dejanje. Takšna odločitev sodišča naj bi pomenila odstop od ustaljene sodne prakse in s tem kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, to pa naj bi rezultiralo v očitno nesorazmernem kaznovanju pritožnika. Iz pritožnikovih ravnanj naj bi namreč izhajala takšna homogenost, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. V sodni praksi naj bi bilo uveljavljeno stališče, da gre pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev za kolektivno kaznivo dejanje. Tudi iz besedila 196. člena KZ-1 naj ne bi izhajalo, da je vsako posamezno neplačilo prispevkov samostojno kaznivo dejanje, temveč naj bi izhajalo ravno nasprotno.

11.Tudi v zvezi s tem očitkom v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni stališča, pritožnik pa ne trdi, da bi ta očitek uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti in da Vrhovno sodišče nanj ne bi odgovorilo. Iz 11. točke izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja samo stališče, da kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje ter da zato ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Ker torej Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča v zvezi z vprašanjem, ali gre za kolektivno kaznivo dejanje, Ustavno sodišče ne more presoditi očitka kršitve načela zakonitosti zaradi neuporabe instituta kolektivnega kaznivega dejanja.

12.Pritožnik zatrjuje kršitev privilegija zoper samoobtožbo kot elementa pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi bil prisiljen skleniti sporazum o priznanju krivde. Zoper njega naj bi se namreč neupravičeno vodil kazenski postopek zaradi storitve več kot osemsto kaznivih dejanj, za kar naj bi lahko bila izrečena tudi kazen 30 let zapora, pa tudi sam postopek bi bil dolgotrajen. Ker naj bi bil pritožnik star 65 let, naj bi takšna kazen pomenila grožnjo dosmrtnega zapora. Pri tem se pritožnik sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Deweer proti Belgiji z dne 27. 2. 1980.

13.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi potrdilo stališče Višjega sodišča, da ni bila država (tožilstvo oziroma sodišče) tista, ki je na obsojenca naslovila očitek in pritisk neobvladljivega števila kaznivih dejanj in sproženih postopkov, pač pa je to s svojimi ravnanji storil pritožnik sam. Na predobravnavnem naroku naj bi obramba vztrajala, da se vsi kazenski postopki zoper pritožnika združijo. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 11. 5. 2018 naj bi izhajalo, da je državni tožilec predstavil s pritožnikom sklenjen sporazum o priznanju krivde, zatem je bil ta še prebran. Pritožniku naj bi predsednik senata podal pravni pouk, nato pa naj bi pritožnik izjavil, da je razumel vsebino obtožb zoper njega, da je sporazum o priznanju krivde podpisal prostovoljno, da je v celoti seznanjen z njegovo vsebino in da v zvezi s sporazumom nima ničesar za pripomniti. Številčnosti in dolgotrajnosti kazenskih postopkov naj bi se pritožnik lahko izognil tudi s priznanjem krivde za (določena) kazniva dejanja (285.a člen ZKP in naslednji), vendar naj bi, kot izkazujejo podatki spisa, sam dal pobudo za pogajanje in sporazumevanje s tožilstvom glede vseh kaznivih dejanj. Zato naj ne bi držalo, da bi moral, v kolikor sporazuma ne bi sklenil, prestati sedemnajst dolgotrajnih in mučnih kazenskih postopkov. Bistveno naj bi bilo, da se je obsojenec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izrazil s podpisom sporazuma. Navedbe, da pritožnik psihofizično ni bil sposoben za pogajanja in za sklenitev sporazuma, naj bi bile presplošne.

14.Po presoji senata Ustavnega sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve pritožnikovega privilegija zoper samoobtožbo. Iz okoliščin zadeve, predvsem iz narave kaznivih dejanj in njihovega kontinuiranega načrtnega izvajanja, ne izhaja, da pritožnik ne bi bil sposoben za pogajanja o sporazumu krivde. Razumno je stališče Vrhovnega sodišča, da so bile pritožnikove navedbe o nesposobnosti za pogajanja in sklenitev sporazuma presplošne. V zvezi z očitkom, da mu je grozila dosmrtna kazen, v sodbi Vrhovnega sodišča ni stališč, pritožnik pa ne navaja, da bi ta očitek uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti in da nanj sodišče ne bi odgovorilo. Senat Ustavnega sodišča tudi ugotavlja, da sodba ESČP v zadevi Deweer proti Belgiji ni primerljiva s pritožnikovo zadevo, saj je v tisti zadevi pritožnik sklenil sporazum o plačilu denarne kazni, da bi se izognil takojšnjemu zaprtju svoje trgovine, ki ga niti ne bi mogel izpodbijati z učinkovitim pravnim sredstvom. Pritožnik v tej zadevi pa trdi, da je sklenil sporazum o priznanju krivde, da bi se izognil kazenskemu postopku, kar samo po sebi ne pomeni prisile.

C.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin, 29. člen, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 284.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-124/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 101).