Jedro

Tožena stranka je v skladu s stališčem sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izvedla redni ugotovitveni postopek in napravila novo dokazno oceno glede tožnikovih navedb o ogroženosti zaradi krvnega maščevanja. Ker je pri tem ugotovila, da tožnik dobro pozna albanska tradicionalna pravila glede krvnega maščevanja na Kosovu, seznanitev tožnika z objektivnim stanjem niti ni bilo potrebno. Mnenje mednarodne sodnice in sodna praksa Vrhovnega sodišča Velike Britanije pa tudi nista dokaza, s katerima bi bilo treba tožnika seznaniti pred odločitvijo tožene stranke, temveč sta zgolj dodatna argumenta, da objektivni obstoj krvnega maščevanja na Kosovu še ni razlog za priznanje azila prosilcu, še ne izkaže obstoja subjektivnih okoliščin, da mu grozi krvno maščevanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.5.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena in 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Zazil, UPB-2) odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil, kot tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil ter še odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti njene odločbe. Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, št. U 945/2006, zoper katero se ni pritožila. V njej je sodišče prve stopnje dalo navodila toženi stranki, da glede na to, da se je ob prvotnem odločanju oprla tudi na mnenje mednarodne sodnice na Kosovu in tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Velike Britanije v zadevi Skenderaj, v ponovljenem postopku izvede redni ugotovitveni postopek, v katerem naj tožniku tudi predoči dokaze, zbrane v postopku, in da mu da tudi možnost, da se o zbranih dokazih izjavi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka sicer pravilno začela redni azilni postopek, vendar v ponovljenem postopku tožniku ni omogočila varstva ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ni mu namreč predočila pribavljenih podatkov, ampak je oprla svojo odločitev na vsebini krvnega maščevanja po albanskem tradicionalnem pravu. Menilo je, da bo šele tedaj, ko bodo odpravljene navedene kršitve postopka, lahko v ponovljenem postopku ocenila, ali je tožnikova izpovedba verodostojna ali ne. Zavrnilo pa je tožbene ugovore glede prevoda odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, in tožbene trditve, da je zaradi tega tožena stranka nepravilno uporabila določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. V pritožbi meni, da je tožnika ob zaslišanju natančno izprašala o poznavanju albanskega tradicionalnega prava glede krvnega maščevanja in ugotovila, da izredno dobro pozna določila Kanuna Leka Dukagjinija. Zato se ji zahteva sodišča, da se tožniku predočijo natančna določila Kanuna, ne zdi logična. Če bi tožena stranka upoštevala stališča sodišča, bi to pomenilo, da bi v vseh postopkih morali stranke seznanjati s členi zakonov, ki bi bili uporabljeni v odločbi in nato še povprašati prosilce za njihovo mnenje. Zato v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka, čeprav tožnika ni seznanila z mnenjem mednarodne sodnice in s primerom Vrhovnega sodišča Velike Britanije v zadevi Skenderaj.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo menil, da tožena stranka očitno ne razume sodbe sodišča prve stopnje, kjer je sodišče zapisalo, da je tožena stranka kršila določila 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker tožniku ni predočila pribavljenih podatkov o tradicionalnem albanskem pravu, ki jih je našla na spletnih straneh. Tožnik nedvomno pozna pravila tradicionalnega albanskega prava, vendar tožniku ni bilo dano, da preveri, če tudi tožena stranka pozna pravila Kanuna, saj za to tožena stranka ni navedla nobenega materialnega vira, od kod je povzemala pravila iz Kanuna, niti ni bilo mogoče preveriti, ali so ta pravila pravilno povzeta.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. U 945/2006 z dne 19.4.2006, ob odpravi odločbe tožene stranke menilo, da je tožena stranka že začela z izvajanjem rednega ugotovitvenega postopka, in ji je za ponovljeni postopek dalo, skladno s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, navedenim v odločbi Up 968/05-11 z dne 24.11.2005, napotek, da zasliši tožnika v redne ugotovitvenem postopku in mu predoči zbrana poročila, ki jih je v prvotnem postopku zbrala. V navedeni sodbi je sodišče prve stopnje še zapisalo, da je tožena stranka v skladu z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tožena stranka se je teh napotkov le delno držala in je po izvedbi rednega ugotovitvenega postopka svojo ponovno odločitev o prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji v odločbi z dne 26.5.2006 tokrat oprla na določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena in 1. alineo 1. odstavka 35. člena ZAzil ter tožnikovo prošnjo ponovno zavrnila.

Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča upoštevala napotke sodišča v pravnomočni sodbi I U 945/2006, ki se tičejo postopka, torej o izvedbi rednega ugotovitvenega postopka. V tem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnik sicer zelo dobro pozna albansko tradicionalno pravo, ki določa pravila krvnega maščevanja, vendar pa je hkrati ugotovila, da so tožnikove navedbe o bistvenih delih zatrjevanega krvnega maščevanja, ki naj bi mu pretilo, tako kontradiktorne, da so v celoti neverodostojne (ob zaslišanju je izpovedoval, da se je krvno maščevanje začelo, ker naj bi tožnikov oče s strelnim orožjem ranil soseda zaradi sosedskega spora, zaradi česar je bil obsojen na zaporno kazen: tožnik te sodbe, kljub temu, da je obljubil, da jo bo dostavil, ni dostavil toženi stranki vse do njene ponovne odločitve; s Kosova naj bi tožnik odšel šele dva meseca po usodnem dogodku, ko je krvno maščevanje najverjetnejše, na Kosovu pa še vedno živi njegov brat, ki pa naj ne bi bil ogrožen; zapletal se je tudi glede posredovanja v sporu, ki je po tradicionalnem albanskem pravu vsekakor možno, še zlasti tedaj, ko je bil nekdo le ranjen).

Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka na podlagi teh izpovedi tožnika in primerjave podatkov z zaslišanja z navedbami v prošnji za azil, napravila novo dokazno oceno, in sicer, da tožnikovo zaslišanje, poznavanja albanskega tradicionalnega prava in kontradiktornost tožnikovih izjav jasno kažejo na to, da tožnik v izvorni državi ni preganjan. S to oceno se pritožbeno sodišče strinja, saj je po navedbah samega tožnika policija na Kosovu na njegovo prijavo reagirala in naj bi ga tudi varovala. Nadalje po mnenju tožene stranke pretečega krvnega maščevanja tožnik niti ni verodostojno izkazal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da je tožnik seznanjen z določili albanskega tradicionalnega prava o krvnem maščevanju. Zato predočba dokazov o ugotovitvah objektivnega stanja na Kosovu glede krvnega maščevanja in spoštovanju tradicionalnega prava za rešitev obravnavanega primera, zlasti zaradi dokazne ocene tožene stranke o subjektivni neogroženosti tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

Mnenje mednarodne sodnice in sodna praksa Vrhovnega sodišča Velike Britanije pa nista dokaza, s katerima bi bilo treba tožnika seznaniti pred odločitvijo tožene stranke, temveč sta zgolj dodatna argumenta, da objektivni obstoj krvnega maščevanja na Kosovu še ni razlog za priznanje azila prosilcu, še ne izkaže obstoja subjektivnih okoliščin, da mu grozi krvno maščevanje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijana sodba nima razlogov glede dokazne ocene tožene stranke o tožnikovi subjektivni ogroženosti, torej o odločilnih dejstvih, na katere je tožena stranka oprla svojo ponovno odločitev po izvedbi rednega ugotovitvenega postopka in je zato utemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.