Jedro

Če delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti po pogodbi o štipendiranju in po končanem izobraževanju ni zagotovil sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, ni potrebno vrniti prejetega zneska štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v bistvu zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe na plačilo zneska 190.637,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1994 do plačila in na povrnitev o stroških postopka tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo izpodbijano sodbo tako, da štipendist ni dolžan vrniti prejeto štipendijo, če predčasno preneha delati pri dajalcu štipendije, pa tak primer ni izrecno naveden v pogodbi o štipendiranju. Tako svojo odločitev je oprlo na določilo 1. odst. 10. čl. pogodbe o kadrovski štipendiji. Pogodba med strankama pomeni obojestransko obveznost. Ker je tožena stranka kot štipenditor izpolnila vse obveznosti iz pogodbe, bi jih moral tudi štipendist sam.

Tožnik v svojem odgovoru na pritožbo soglaša z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene. Sodišče prve stopnje sicer ni prav ravnalo, ko je razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, št. 8/94 z dne 20.4.1994 v delu, ki nalaga tožniku dolžnost vrnitve kadrovske štipendije v znesku 190.670,30 SIT in sklep o zavrnitvi njegovega ugovora, saj ta sklepa nimata izvršilnega naslova, kajti izterjavo te štipendije mora izpeljati le tožena stranka, kar je tudi storila z vložitvijo nasprotne tožbe, zato je šlo v tej zadevi v bistvu le za spor o vrnitvi prejete kadrovske štipendije. Zato pritožbeno sodišče meni, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78- 57/94). Če je bila pogodba sklenjena v naprej natisnjeni vsebini, ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (100. čl. ZOR). V konkretnem primeru je bila pogodba o kadrovski štipendiji vnaprej pripravljena in določena od tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in to zavrnitev tudi pravilno in preprečljivo obrazložilo.

Bistveno je, da tožena stranka ni tožniku po končanem študiju zagotovila sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim ter da ta njena obveza izhaja iz določila 2. odst. 5. čl. pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 25.7.1988 (dokaz: A/1), kar je med strankama tudi nesporno. Pri tem pa ni bistveno dejstvo, da tožnik ni uporabil vsa pravna sredstva pri toženi stranki glede njegove razporeditve in zaposlitve po končanem študiju. Zato pritožbene navedbe ne bi vplivale na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in obenem sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili po stališču pritožbenega sodišča potrebni (155. čl. ZPP).

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).