Jedro

Na sodišče dne 13. 3. 2020 vložena vloga toženca, datirana z dne 13. 3. 2020, je vložena po izteku 8-dnevnega roka in je zato prepozna in ni upoštevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 99,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2019 dalje do plačila ter ji povrniti 117,20 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2019 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka), ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 302,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka). V III. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2019 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se toženec pravočasno pritožuje. Navaja, da se je z izpodbijano sodbo njemu in družini naredila velika krivica. Navaja, da je pošto sodišča dobil v poštni predalnik 19. 2. 2020, pritožbo (op. vlogo) pa je izpisal 13. 3. 2020 in oddal na vložišče sodišča v Celju, zato z vložitvijo vloge ni zamudil. Sodišče prosi, da še enkrat pregleda njegov primer in preveri stanje ter prebere njegovo vlogo z dne 13. 3. 2020. Sprašuje, čemu ni bil nikoli povabljen na narok na sodišče. Sodbo izpodbija zaradi kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja navedbe, da sta bila z ženo trikrat na T., da preverita, če je vse plačano, klub zagotovilu, da je vse poplačano, se je našel račun, ki ga nikoli niso dobili.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je pojasniti, da toženec v pritožbi ni določno opredelil, v katerem delu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija, zato je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 442. členom ZPP štelo, da sodbo izpodbija v zanj neugodnem ugodilnem delu (v točkah I. in II. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

5. V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj glavnična terjatev ne presega 2.000,00 EUR (primerjaj prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, ki so opredeljena v določbah 30. poglavja ZPP in sicer v členih od 442 do 458. Ob tem je kot posebnost izpostaviti, da v sporih majhne vrednosti veljajo omejeni pritožbeni razlogi. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v tovrstnem postopku, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zaradi omejenih pritožbenih razlogov na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano in jih s pritožbo ni več mogoče izpodbijati, ker pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten. Kot posebnost pa je izpostaviti tudi, da morata pravdni stranki vse trditve oziroma ugovore podati v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), v nadaljnji pripravljalni vlogi lahko stranki v 8. dnevnem roku le še odgovorita na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP), dejstva in dokazi, ki jih stranki navajata izven teh vlog, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je1 pravilno zaključilo, da je toženec pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2020 vložil prepozno, torej po izteku 8-dnevnega roka iz 452. člena ZPP. Pritožbeno ni sporno, da je bila vloga tožeče stranke z dne 4. 2. 2020 s (pravilnim) pozivom sodišča na odgovor z dne 17. 2. 2020, tožencu vročena prek pošte s fikcijo vročitve po določbah tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z obvestilom o vročitvi – vročilnico v spisu ugotovilo, da je bilo obvestilo o sodnem pisanju naslovniku-tožencu puščeno v hišnem predalčniku dne 18. 2. 2020 in da se je tako 15-dnevni rok za dvig sodne pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP iztekel v sredo, dne 4. 3. 2020. Ker toženec v navedenem roku pisanja ni dvignil, se skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje, da je bila s potekom tega roka vročitev tudi opravljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da se je 8-dnevni rok za vložitev pripravljalne vloge tožene stranke iztekel na četrtek, dne 12. 3. 2020 (442. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. člena ZPP). Na sodišče dne 13. 3. 2020 vložena vloga toženca, datirana z dne 13. 3. 2020, je vložena po izteku 8-dnevnega roka in je zato prepozna in ni upoštevna.

7. Pritožbeno zavzemanje, da je bila predmetna vloga vložena pravočasno, ni utemeljeno. Obvestilo sodišču o vročitvi - vročilnica je potrdilo o opravljeni vročitvi. Vročilnica potrjuje dve pravno pomembni dejstvi: da je bila sodna pošiljka vročena in kdaj je bila vročena. Vročilnica ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prvi odstavek 224. člena ZPP). Te sicer izpodbojne domneve, saj je dovoljeno dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnična ali da je nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), pa ob zgoraj obrazloženem toženec zgolj s posplošeno pritožbeno navedbo, da je pošto sodišča v poštni predalnik prejel 19. 2. 2020, ne more uspešno izpodbiti, saj za to ni niti predlagal niti priložil nobenega dokaza.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja2, da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka na podlagi s tremi naročniškimi pogodbami izpostavljenih naročniških razmerij za meseca aprila 2019 opravljene mobilne elektronske komunikacijske storitve toženi stranki izstavila račun št. ... z dne 30. 4. 2019 v znesku 97,46 EUR (z vključenim 22 % DDV) z datumom zapadlosti 18. 5. 2019, da tožena stranka prejema citiranega vtoževanega računa ni zanikala, da vtoževanemu računu tudi ni ugovarjala niti po temelju niti po višini, da so naročniška razmerja po teh pogodbah tudi že prenehala. Iz dejanskih ugotovitev3 pa nadalje izhaja, da tožena stranka s predloženimi potrdili o plačilih v mesecu juniju (8. 6. 2019 in 14. 6. 2019) ni poravnala vtoževanega računa, pač pa druge v obrazložitvi sodbe navedene račune. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki jih zaradi že obrazloženo omejenih pritožbenih razlogov s pritožbo ni več dopustno izpodbijati, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka pravilen. Toženec pritožbeno zato ne more uspeti s ponavljanjem navedb, podanih že pred sodiščem prve stopnje, da bi mu naj pri tožeči stranki zagotavljali, da so vse obveznosti poravnane, niti z navedbo, da računa ni prejel. 9. Toženec v pritožbi kot pritožbeni razlog sicer navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP sicer dopusten pritožbeni razlog, vendar jih ne konkretizira. In četudi je šteti, da s tem, ko smiselno navaja, da bi ga sodišče moralo povabiti na narok, očita absolutno bistveno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je ta očitek neutemeljen. Ena od posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti je namreč tudi ta, da narok ni vedno obligatoren. Sodišče prve stopnje se je oprlo na drugi odstavek 454. člena ZPP in je pojasnilo tudi, da nobena od pravdnih strank izvedbe naroka ni zahtevala4. Toženec slednjega sicer pritožbeno ne prereka, ob tem pa je tudi pojasniti, da po ustaljeni sodni praksi in tudi teoriji le zaslišanje stranke (ki je bilo sicer predlagano v dopustni pripravljalni vlogi tožene stranke), takšne zahteve ne predstavlja, saj mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati5. 10. Ob obrazloženem se tako pritožba tožene stranke pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba vsebinsko v ničemer konkretizirano ne izpodbija. Sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP še paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo toženca zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

11. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato je stroškovna odločitev odpadla.

1 Primerjaj obrazložitev v točkah 10, 11, 12 in 13 izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj točke 16, 17 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 3 Primerjaj točki 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 4 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 5 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Nina Betetto, komentar k določbi 454. člena ZPP; tudi npr. odločbe VSL II Cp 1301/2017, I Cp 1589/2016 in še druge.