Jedro

Zavrnitev računa ni isto kot grajanje očitnih napak izvršenega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 193361/2013 z dne 5.12.2013 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo (619. do 648. člen OZ), pri čemer je tožeča stranka delo po pogodbi opravila (sicer ne v zadostni količini, zaradi česar je zaračunala le 80% pogodbene vrednosti za PGD projekte), medtem ko tožena stranka - ki prejetim projektom ni ugovarjala - svoje pogodbene obveznosti (plačila za opravljeno delo) ne.

6. Zgoraj navedene (za odločitev bistvene) zaključke sodišča prve stopnje, pritožnik izpodbija z navedbami, da je obrazložitev v delu, ki se nanaša na grajanje opravljenega dela, protispisna. Sodišče prve stopnje naj bi po eni strani ugotavljalo, da je tožena stranka zavrnila vtoževani račun za izdelane načrte št. 33/2013, hkrati pa zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljuje na zaključku, da tožena stranka prejetim projektom ni ugovarjala. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Zavrnitev računa ni isto kot grajanje očitnih napak izvršenega dela (633. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka po prejemu izdelanih načrtov zoper le-te ni imela pripomb ali reklamacij (neprerekana trditev tožeče stranke, prim. 214. člen ZPP), česar pritožba ne izpodbija. Isto velja za zaključek, da že iz zavrnitve računa izhaja, da je tožeča stranka pripravila in predala delovni izvod PGD projektov za investitorja, da pa zaradi razlogov na strani investitorja še ni pogojev za oddajo končnih načrtov. Čim pa je temu tako, pritožnik ne more šele s pritožbo izpodbijati ugotovitev, da je tožeča stranka pogodbeno obveznost izpolnila (sicer ne v celoti, zaradi česar tudi ni zaračunala celotnega pogodbenega zneska) ter da na prevzete načrte ni bilo pripomb in le-ti tudi niso bili zavrnjeni. Že zgoraj je pojasnjeno, da zavrnitve prevzetega dela, ki naj bi imelo očitno napako, ni mogoče enačiti z zavrnitvijo računa, s katerim je tožeča stranka opravljeno delo zaračunala. Tožena stranka niti v pritožbi ne trdi, da je po prejemu izdelanih načrtov le-te zavrnila ali kakorkoli drugače grajala, pač pa ponavlja, da je zavrnila vtoževani račun.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, višje sodišče pojasnjuje: sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, zaradi česar izvedba ostalih dokazov ni bila potrebna. Tudi sicer pa bi morala tožena stranka zatrjevano kršitev skladno z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo, česar pa ni storila, zato višje sodišče pritožbenih navedb v tem delu ne more upoštevati.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.