Jedro

Uporabnina je denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Solidarna obveznost se ne domneva in bi tožnik moral navesti trditve v tej smeri in ponuditi dokaze.

Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki (oziroma je tako naloženo v oporoki).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvi toženec dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 3.506,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od glavnice 1.427,00 EUR od 1. 7. 2011 do plačila, od glavnice 1.765,79 EUR od 1. 3. 2012 do plačila in od glavnice 313,99 EUR od 5. 4. 2012 do plačila, druga toženka pa je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 2.079,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od glavnice 1.765,79 EUR od 1. 3. 2012 do plačila in od glavnice 313,99 EUR od 5. 4. 2012 do plačila (I. in II. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožnik tožencema povrniti 3.152,71 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, vsakemu po 1.576,35 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev pa tudi zakonske zamudne obresti (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se glede zavrnjenega zneska glavnice v višini 3.500,00 EUR in glede pravdnih stroškov. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku glede nadaljnjega zneska 3.500,00 EUR glavnice s pripadki in glede pravdnih stroškov, kar naj naloži v plačilo skupaj z že prisojenimi zneski toženima strankama nerazdelno ter naloži toženima strankama nerazdelno povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi z odločitvijo sodišča, da obveznost tožencev za plačilo uporabnine ni nerazdelna temveč deljiva, uveljavlja tožeča stranka pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da sta toženca uporabljala vsak celo hišo. Ker je vsak od njiju uporabljal celotno nepremičnino tožnika brez pravne podlage, vsak od njiju odgovarja tožniku za obveznost v višini celotne ugotovljene uporabnine. V zvezi s samo višino uporabnine je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je sledilo ugovoru tožencev glede stanja hiše, ki je leta 1994 ostala brez oken in vrat, uničeno je bilo talno gretje in odnešena večina notranje opreme. V nadaljevanju obrazložitve sodišče prve stopnje navaja, da je tem trditvam moč slediti, saj sta toženca zmogla dokazno breme. V dokaznem postopku je bilo prebrano cenitveno poročilo E. J., ki opisuje stanje nepremičnin leta 1994. Pritožba povzema še nadaljnjo obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu ter navaja, da se taki poenostavitvi protivi, saj sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke iz njenih vlog (npr. pripravljalne vloge z dne 14. 9. 2015 in predhodne). Sodišče ni upoštevalo s strani tožeče stranke predloženih dokazov, zlasti številnih fotografij, ki v pretežni meri izkazujejo stanje v letu 2010, ko je tožnik kupil predmetno hišo. Kakšno je bilo stanje v letu 1994, za presojo v tem postopku ni relevantno. Toženca sta skupaj z družino vsa leta do deložacije v letu 2012 predmetno hišo nemoteno uporabljala za nadstandardno bivanje, ne pa zgolj kot skladišče. Izračun skladiščne najemnine je popolnoma neprimeren in neuporaben. Če je sodišče upoštevalo, da je bilo zaradi dogodka iz leta 1994 nekaj slabše stanje, bi lahko kvečjemu uporabnino, ki jo je ugotovil izvedenec za stanovanjsko hišo, zmanjšalo za določen odstotek. Hiša je bila v predmetnem obdobju v celoti funkcionalna in določene manjše lepotne poškodbe niso v ničemer poslabšale bivanja tožencev. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi znašala uporabnina za konkretno nepremičnino vsaj 3.500,00 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Ocena sodišča, da je tožnik uspel nasproti prvemu tožencu v 7,64 %, nasproti drugi toženki pa v 4,54 %, je napačna, saj sta se oba protivila zahtevku po temelju in se je sodišče moralo pomemben del postopka ukvarjati z ugotavljanjem temelja zahtevka. Toženca sta s temeljem v pretežni meri pogorela in sodišče bi moralo prvenstveno upoštevati uspeh po temelju in le delno po višini in odločiti, da sta toženca po pobotu dolžna tožniku poravnati del njegovih pravdnih stroškov oziroma, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba in uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je obveznost tožencev za plačilo uporabnine deljiva. Uporabnina je namreč denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se solidarna obveznost ne domneva in bi tožnik moral navesti trditve v tej smeri in ponuditi dokaze. Trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, zato je sodišče pravilno štelo, da je obveznost tožencev deljiva. Takšnih zaključkov pa pritožba zgolj z navedbo, da sta toženca uporabljala vsak celo hišo in zato odgovarjata za obveznost v višini celotne ugotovljene uporabnine, ne uspe izpodbiti. Večosebne deljive obveznosti so namreč solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki (oziroma je tako naloženo v oporoki).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi z višino uporabnine zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razloge glede višine uporabnine navedlo v 26. do 33. točke obrazložitve. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in sodišče druge stopnje z njimi soglaša, v nadaljevanju pa odgovarja le na posamezne pritožbene navedbe, ki zaključke sodišča prve stopnje (neutemeljeno) izpodbijajo.

7. Tožeča stranka sodišču očita, da je odločitev o višini uporabnine poenostavilo in ni upoštevalo navedb tožeče stranke iz njenih vlog, pri čemer se konkretno sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 14. 9. 2015 in na predhodno vlogo. Na pripravljalno vlogo z dne 14. 9. 2015 se sklicuje neutemeljeno, saj so bila v njej navedena dejstva podana prepozno. Sicer pa se tudi na to vlogo sklicuje le pavšalno in ne poda konkretnih navedb. Enako velja glede predhodne vloge, na takšne nekonkretizirane navedbe pa sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo s strani tožeče stranke predloženih dokazov, konkretno številnih fotografij, ki naj bi izkazovale stanje v letu 2010, ko je tožnik kupil predmetno hišo. Dejstva v zvezi s temi fotografijami je namreč tožnik konkretizirano zatrdil šele v že navedeni vlogi z dne 14. 9. 2015. Sicer pa se je sodišče pravilno oprlo tudi na izvedeniško mnenje izvedenca A. B. (z dne 14. 4. 2010), ki je bilo izdelano v istem obdobju, iz katerega izvirajo fotografije.

8. Pritožba utemeljeno navaja, da za presojo v tem postopku ni relevantno, kakšno je bilo stanje v letu 1994, to je 16 let nazaj, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke napravilo (tudi) na podlagi mnenja izvedenca A. B. z dne 14. 4. 2010 in na podlagi mnenja izvedenke M. E. z dne 10. 6. 2009 (napravljenega v izvršilnem postopku). Upoštevaje navedeni mnenji je izvedenec v tem pravdnem postopku ugotovil, da bi bilo treba najprej izvesti sanacijo nepremičnin, da bi se lahko le-te oddajale za ocenjeno uporabnino v znesku 22.201,34 EUR. Če pa bi se nepremičnine želele tržiti po nesaniranem stanju, bi se doseglo zgolj najemnino za skladišče in uporabnina bi v tem primeru dosegala maksimalno 1,50 EUR na m2. Sodišče prve stopnje se je na tako mnenje pravilno oprlo, sodišče druge stopnje pa zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pritožba neutemeljeno navaja, da je takšen izračun popolnoma neprimeren in neuporaben, ker sta toženca skupaj z družino vsa leta do deložacije v letu 2012 predmetno hišo nemoteno uporabljala za nadstandardno bivanje, saj tega postopek ni potrdil. Drži, da sta toženca skupaj z družino sporno hišo uporabljala za bivanje in ne kot skladišče, vendar pa je odločilno, kakšno najemnino bi bilo mogoče doseči in le v taki višini je izkazano prikrajšanje tožeče stranke. Za višjo uporabnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, se tako tožnik zavzema neutemeljeno.

9. Končno je neutemeljena pritožba tudi glede odločitve o pravdnih stroških. Pritožba se neutemeljeno zavzema za odmero stroškov po metodi, ki se je v praksi oblikovala v odškodninskih pravdah, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč sodišče prve stopnje ni izvajalo posebnih dokazov samo glede temelja, pač pa je temelj zahtevka obravnavalo hkrati z višino in tudi dokaze je izvajalo enotno, tako da posebni in dodatni stroški v zvezi z dokazovanjem temelja v postopku niso nastali. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo končni uspeh tožeče stranke po višini, ta pa je nasproti prvemu tožencu 7,64 % in nasproti drugi toženki 4,54 %. Tudi odločitev o pravdnih stroških se tako izkaže za pravilno.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.