Jedro

Pravno razlogovanje pritožbe o kršitvi načela ne ″bis in idem″, sklicujoč se pri tem na selektivno povzeta jedra sodbe VS RS, opr. št. I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 je napačno in ni primerljivo z obravnavanim primerom, kot tudi pravilno izpostavlja osumljenec v odgovoru na pritožbo. Prvo sodišče je (točka 4) v tem delu izčrpno povzelo ustaljeno sodno prakso, ki kot ključno in enotno pri tem opozarja, da pri kršitvi navedenega načela gre za vprašanje, ali gre za ista dejanja, torej za isti historični dogodek, o katerem je že bilo presojeno in zoper isto osebo, ni pa relevantna pri tem pravna kvalifikacija, s čemer pritožba skuša prepričati o nasprotnem. Prepoved pa se, česar pritožba kljub izčrpni razlagi v izpodbijanem sklepu ne sprejema, nanaša na vse meritorne in tudi nemeritorne odločbe (sklep o ustavitvi, zavrnilna sodba).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za uvedbo preiskave oškodovancev kot tožilcev S. R. in M. R. z dne 14. 3. 2018, ki je bila dopolnjena 7. 8. 2018 in podana zoper osumljenega D. R. zaradi očitka o storitvi kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem po tretjem v zvezi z drugim odstavkom člena 226 KZ-1 zaradi ravnanj, ki so v točkah od 1. do 6. izreka izpodbijanega sklepa navedena, zavrnilo kot neutemeljeno. Posledično je oškodovancema kot tožilcema v skladu z drugim odstavkom člena 96 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in še potrebne izdatke osumljenca in njegovega zagovornika.

2. Taki odločitvi nasprotujeta subsidiarna tožilca po svojih zagovornikih s smiselnim uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitve zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Osumljeni D. R. je po svojem zagovorniku podal odgovor na vloženo pritožbo, v katerem trdi, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 6. 2020 pravilen in zakonit, zato je predlagal, da se pritožba subsidiarnih tožilcev zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi in da se obema oškodovancema kot tožilcema naloži v plačilo stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta subsidiarna tožilca po pozivu prvega sodišča prvotno zahtevo za preiskavo z dne 14. 3. 2018 dne še 7. 8. 2018 dopolnila, nato pa je preiskovalni sodnik pred odločitvijo glede uvedbe preiskave 17. 12. 2017 zaslišal osumljenca in po njegovem zagovoru dne 9. 1. 2020 izvenobravnavnemu senatu prvega sodišča podal obširno obrazložitev glede nestrinjanja z dopolnjeno zahtevo za preiskavo oškodovancev kot tožilcev z dne 7. 8. 2018, v katerem se je tako, kot je natančno povzeto v izpodbijani sklep v točki 2.) opredelil do vseh šestih ravnanj, ki naj bi potrditvah in stališču subsidiarnih tožilcev pomenila izvršitev kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem po tretjem v zvezi z drugim odstavkom člena 226 KZ-1. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je obrazloženo nestrinjanje preiskovalnega sodnika z dopolnitvijo zahteve za preiskavo z dne 7. 8. 2018 skupaj z zbranim dokaznim gradivom presojal v smeri, ali tako zbrani dokazi zadostujejo za sklep o obstoju utemeljenega suma, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, torej, ali navedbe in trditve subsidiarnih tožilcev v dopolnjeni zahtevi za preiskavo temeljijo na takih konkretnih dejstvih in dokazih, ki pomenijo obstoj utemeljenega suma glede ravnanj, ki se osumljencu očitajo.

6. Sprejel je odločitev, da zahteva za uvedbo preiskave ni utemeljena, ker se ob upoštevanju načela ″ne bis in idem″ zahteva za preiskavo oškodovancev kot tožilcev v točkah od 1.) do 4.) nanaša na dogodke, ki so bili že kazensko pravno procesuirani in je glede njih že bila izdana pravnomočna sodna odločba, pri čemer se je sklicevalo na sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Ks 57717/2011 z dne 18. 4. 2018, ko je bila zavrnjena zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca S. R., ki je bila podana zoper istega osumljenca zaradi storitve štirih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po členu 244 KZ in kaznivega dejanja poneverbe po členu 205 KZ, saj v tem delu obstaja identičnost preganjanja (iste) osebe, kot tudi identičnost dejstev, ki bi se znova po zahtevi subsidiarnih tožilcev presojala v kazenskem postopku (odprodaja poslovnega deleža družbenice M. P. (prej R.) osumljencu brez soglasja ostalih družbenikov, prav tako glede odstopa s funkcije zakonitega zastopnika direktorja družbe D. d.o.o., imenovanja oškodovanca za vršilca dolžnosti direktorja brez ureditve izbrisa svoje funkcije ter potrebnih aktivnosti za imenovanje novega direktorja in prenašanja komercialnih poslov, poslov prodaje, kupcu in dobavitelju iz družbe D. d.o.o. na družbo E. d.o.o., s čemer naj bi potrditvah oškodovancev kot tožilcev na protipraven način osumljenec razpolagal s premoženjem družbe brez potrebnih upravičenj. V podkrepitev odločitve v tem delu iz izpodbijanega sklepa izhajajo še dodatni razlogi in sicer, da je v treh istih historičnih dogodkih odločalo tudi Okrožno sodišče v Celju (sklep, opr. št. I K 59569/2011 z dne 25. 10. 2012), ko je bil kazenski postopek zoper osumljenca zaradi storitve prej navedenih štirih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po členu 244 KZ in kaznivega dejanja poneverbe po členu 205 KZ ustavljen dne 25. 10. 2012 zaradi umika obtožnice subsidiarnih tožilcev.

7. V zvezi z očitkom (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa) glede onemogočanja vpogleda v dokumentacijo in poslovanje družbe D. d.o.o. v času, ko je osumljenec bil še zakoniti zastopnik te družbe pa je prvo sodišče še pojasnilo, da je v tem delu že s sklepom ODT Celje, opr. št. Kt/1/541/2009 z dne 10. 11. 2011 bila zavržena kazenska ovadba oškodovanca S. R. zaradi odsotnosti utemeljenega suma, kasneje pa po subsidiarnem oškodovancu ni bil nadaljevan kazenski pregon.

8. Glede očitkov pod točko 5) pa iz izpodbijanega sklepa določno izhaja, da tudi v tem delu ni mogoče na ravni utemeljenega suma pritrditi subsidiarnima tožilcema glede storitve očitanega kaznivega dejanja, saj je Okrožno sodišče v Celju s sodbo opr. št. I Pg 111/2017 z dne 8. 5. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 10. 1. 2018 (opr. št. Cpg 199/2017) že pravnomočno odločilo glede notarskega zapisa o Dogovoru o delni razvezi pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 22. 6. 2012 tako, da je bil ta dogovor ugotovljen kot ničen in se je v sodnem registru vzpostavilo prejšnje stanje.

9. Glede očitka pod točko 6) zahteve za preiskavo pa je prvo sodišče na podlagi izčrpnega zagovora obdolženca pred preiskovalnim sodnikom in tudi na podlagi njegovega pisnega zagovora, vloženega v spisovno gradivo, kot ključno izpostavilo, da je bil osumljenec edini družbenik v tej družbi D. d.o.o., ki je bil tudi porok za obveznosti družbe (v višini 392.000,00 EUR), kar izkazuje njegovo prizadevanje, da ne bi prišlo do stečaja, ampak do redne likvidacije in da je družba D. d.o.o. po letu 2009 prav na podlagi slednjega uspela celo zmanjšati obveznosti do dobaviteljev, čeprav ni uspela sanirati davčnega dolga do države in je nato predlagala uvedbo stečaja v letu 2014, do katerega je tudi prišlo. Sprejelo je obdolženčev zagovor, da je ves čas izkazoval aktivnosti v smeri, da do stečaja ne bi prišlo in da je bila njegova zahteva za odložitev stečaja dejanje iz obupa, zato po prepričanju prvega sodišča na ravni utemeljenega suma tako zbrani dokazi ne dokazujejo, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je osumljenec z ravnanjem pod točko 6) izreka izpodbijanega sklepa naklepno, z goljufijo ali pa z nevestnim poslovanjem storil očitano kaznivo dejanje. V podkrepitev svoje odločitve v tem delu je prvo sodišče v svojih razlogih še pojasnilo osumljenčeve aktivnosti v letih 2004 do 2013, ko je bila večkrat sklicana skupščina družbe D. d.o.o., do katerih pa zaradi odsotnosti posameznih članov in nesoglasij med njimi, ki so se stopnjevala, ni prišlo.

10. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da doslej zbrani dokazi in okoliščine ne dajejo zadostne podlage, da bi bilo osumljencu mogoče na ravni utemeljenega suma očitati, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, pri čemer je za ravnanja v točkah od 1) do 4) še izčrpno pojasnilo, da bi v primeru dopustitve uvedbe preiskave šlo za kršitev načela ″ne bis in idem″.

11. Tako odločitev sodišča prve stopnje problematizira pritožba s smiselnim uveljavljanjem pritožbenega razloga glede kršitve zakona, sklicujoč se na odločbo VS RS, opr. št. I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2013, kjer je Vrhovno sodišče RS odstopilo od stališča pravne teorije in dotedanje sodne prakse ter sprejelo stališče, po katerem je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja rezultat pragmatične rešitve, ko se sodišče razbremeni minucioznega določanja kazni za posamezna kazniva dejanja, zaradi česar tudi ni mogoče sprejeti logične posledice stališča o enem nadaljevanem kaznivem dejanju, torej, da je bilo že razsojeno ne le v dejanjih, vključenih v konstrukcijo, temveč tudi vseh tistih dejanjih, za katere tožilstvo ali sodišče ni vedelo ali pa bi bila po kriterijih člena 54 KZ-1 vključena v konstrukcijo, če bi se zanjo vedelo. Po mnenju pritožbe iz te odločitve jasno izhaja, da je dopustno obsojencu soditi za na novo odkrita kazniva dejanja, čeprav bi bila, če bi se zanjo že prej vedelo, zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, kajti drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načeli kazenskega prava, pravičnostjo in javnim interesom ter pravicami oškodovancev. Prepoved ponovnega sojenja se tako ne nanaša na pravno opredelitev nekega ravnanja obdolženca kot nadaljevanega kaznivega dejanja, temveč na določen življenjski primer. Zato se po stališču pritožbe načelo ″ne bis in idem″ lahko upošteva le takrat, ko so naknadno odkrita kazniva dejanja take narave, da ne morejo biti predmet nove obtožbe ali pa, kadar bi pregon teh dejanj z novo obtožbo kršil načelo poštenega postopka oziroma bi pomenil zlorabo pravic.

12. Subsidiarna tožilca sta glede dejanj v točkah od 1) do 4) najprej res očitala osumljencu storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244 KZ ter kaznivega dejanja poneverbe, šele s sklepom OŽC, opr. št. St 2730/2013 z dne 11. 4. 2014 pa sta ugotovila, da je osumljenec s svojimi (istimi!) ravnanji povzročil kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem in šele po objavi sklepa o začetku stečajnega postopka sta oškodovanca osumljencu lahko očitala ravnanje, ki je privedlo do stečaja, nista pa tega mogla že v predhodnih postopkih. Zato naknadno odkrite okoliščine povzročitve stečaja in naknadno ugotovljenega kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem po prepričanju pritožbe pomenijo take okoliščine in kaznivo dejanje take narave, da so lahko te okoliščine predmet nove obtožbe in novega kazenskega postopka, zato ne gre za kršitev načela ne bis in idem.

13. Pravno razlogovanje pritožbe o kršitvi načela ne ″_bis in idem″_, sklicujoč se pri tem na selektivno povzeta jedra sodbe VS RS, opr. št. I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 je napačno in ni primerljivo z obravnavanim primerom, kot tudi pravilno izpostavlja osumljenec v odgovoru na pritožbo. Prvo sodišče je (točka 4) v tem delu izčrpno povzelo ustaljeno sodno prakso, ki kot ključno in enotno pri tem opozarja, da pri kršitvi navedenega načela gre za vprašanje, ali gre za _ista dejanja_, torej za _isti historični dogodek_, o katerem je že bilo presojeno in zoper _isto osebo_, ni pa relevantna pri tem pravna kvalifikacija, s čemer pritožba skuša prepričati o nasprotnem. Prepoved pa se, česar pritožba kljub izčrpni razlagi v izpodbijanem sklepu ne sprejema, nanaša na vse meritorne in tudi nemeritorne odločbe (sklep o ustavitvi, zavrnilna sodba). Takšnega naziranja pa ne utemeljuje, kot to napačno navaja pritožba, citirani judikat VS RS, katerega sporočilo je izključno v zvezi z obravnavo nadaljevanega kaznivega dejanja in v tej zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja glede kasneje odkritih _istovrstnih kaznivih dejanj_, ki bi sicer sodile v sklop enotnega - nadaljevanega kaznivega dejanja. V nobenem primeru pa te odločbe tudi ni mogoče razumeti v smeri, da bi naknadno odkrite okoliščine, ki so bile podlaga za uvedbo stečaja družbe D. d.o.o. v letu 2014 dovoljevale razlago o ponovnem procesuiranju osumljenca zaradi istih ravnanj zaradi katerih je bil že procesuiran, pa čeprav z očitkom drugačne pravne kvalifikacije. Prvo sodišče je, kot je bilo obrazloženo že predhodno, za ravnanja v točkah 1), 3) in 4) pravilno razlogovalo, da je v teh ravnanjih že bilo pravnomočno odločeno (sklep OŽCE I K 59569/2011 z dne 25. 10. 2012), glede ravnanja pod točko 2) izreka izpodbijanega sklepa pa pregon po zavrženju ovadbe s strani državnega tožilca s strani subsidiarnih tožilcev ni bil niti nadaljevan, kar pa pritožbeno tudi ni problematizirano, zato v tem delu glede na povedano ni podana kršitev zakona.

14. Glede ravnanja pod točko 5) izreka izpodbijanega sklepa pritožba zopet le povzema obrazložitev prvega sodišča, ki je na podlagi pravnomočnih odločitev v gospodarskem sporu (opr. št. I Pg 111/2017 z dne 8. 5. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom VISCE opr. št. Cpg 199/2017 z dne 10. 1. 2018) presojalo citirani notarski zapis Dogovora o delni razvezi pogodbe o prenosu poslovnega deleža, ki je v ravnanju tako osumljenca, kot tudi ostalih družbenikov zaznalo le civilno pravna razmerja po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ni zaznalo konkretizacije takšnih ravnanj, ki bi na ravni utemeljenega suma pomenila izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki se osumljencu očita. Pritožba pa pri tem le na splošno izpostavlja in navaja nedopusten namen osumljenca, ki naj bi se izognil očitkom sodne odločbe glede izključitve osumljenca iz družbe D. d.o.o. in svojim zakonskim obveznostim glede oškodovanja ostalih družbenikov, zlasti kar zadeva predvsem vpliv ostalih družbenikov na vodenje gospodarske družbe in poudarja na načelni ravni svoje nestrinjanje z razlogi v izpodbijanem sklepu. Po povedanem zato tudi v tem delu pritožba ne uspe prepričati pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče glede na obstoječa civilnopravna razmerja med družbeniki in na končane gospodarske spore dejansko stanje ugotovilo zmotno.

15. Glede razlogov prvega sodišča v zvezi z očitkom pod točko 6) izreka izpodbijanega sklepa pritožba prav tako ponavlja svoje trditve in zahteve za preiskavo glede pričetka stečajnega postopka nad družbo D. d.o.o. in pri tem izpostavlja osumljenčeve neaktivnosti v zvezi z izvedbo sanacijskih ukrepov zaradi finančne nelikvidnosti, ko ni predložil ustreznih dopolnitev skladno s sklepom sodišča o dopolnitvi predloga za uvedbo stečajnega postopka, zaradi česar je bil 11. 4. 2014 nad družbo D. d.o.o. uveden stečajni postopek, kar po prepričanju pritožbe kaže na načrtno in naklepno kršitev ZFPPIPP osumljenca, ki ni s skrbnostjo dobrega strokovnjaka zagotovil, da bi se ustrezni ukrepi izvedli kljub aktivnostim subsidiarnih tožilcev, kot družbenikov.

16. Tudi s takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati in v tem delu pritožbeno sodišče, kot je bilo že predhodno pojasnjeno sprejema razloge v izpodbijanem sklepu (točka 9), ko je prvo sodišče po proučitvi spisovnega gradiva in doslej zbranih dokazov ter na podlagi pritožbeno neproblematizirane ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je osumljenec, kot družbenik, ki je bil tudi edini porok za obveznosti družbe (v višini 392.000,00 EUR) v skladu s sanacijskim načrtom z dne 9. 2. 2010 izkazal določene aktivnosti v smeri, da ne bi prišlo do stečaja, ampak do redne likvidacije in na ta način po letu 2009 celo tudi uspel zmanjšati obveznosti do dobaviteljev. V tej povezavi pa je presojalo tudi obdolženčevo zahtevo za odložitev stečaja, zato je prepričljiv zaključek v izpodbijanem sklepu, da zbrani dokazi, ki pritožbeno prav tako niso problematizirani, ne potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da osumljenec ni izpolnil obveznosti izvedbe sanacijskih ukrepov, nepredložitev zahtevanih prilog v skladu z drugim odstavkom člena 236 ZFPPIPP pa je štelo le kot eno izmed procesnih ravnanj v stečajnem postopku, ki jih ima na razpolago vsak stečajni dolžnik, ki se prostovoljna odloča o tem, da odloži odločanje o začetku stečajnega postopka. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi v tem delu ne gre za ravnanja, ki bi na ravni utemeljenega suma predstavljala očitek o storitvi osumljencu očitanega kaznivega dejanja, torej, da je naklepno, z goljufijo ali z nevestnim ravnanjem povzročil stečaj družbe D. d.o.o. 17. Ker pritožbeno uveljavljana razloga nista podana, je bilo potrebno pritožbo pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri preizkusu sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).