Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način).

Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega T. K. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen je obtoženemu vštelo čas odvzema prostosti od 24. 6. 2020 od 10.25 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanca D. H. je na podlagi 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen dve leti in štirih mesecev zapora.

3. Zagovornik obtoženega v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba okrožne državne tožilke zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, ki se zavzema za zvišanje obtožencu izrečene kazni enega leta in šest mesecev zapora. Pritožba poudarja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni dalo premajhen pomen teži in družbeni nevarnosti storjenega kaznivega dejanja, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje se je po tem, ko je pravilno izpostavilo olajševalne (priznanje krivde) in obteževalne okoliščine (obtoženčeva predkaznovanost), podrobno ukvarjalo s težo kaznivega dejanja. Tako je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način). Naštete izvršitvene oblike se v obtoženčevem ravnanju kažejo s tem, ko je oškodovanca s sostorilci pripravil do tega, da je vstopil z njimi v vozilo, krepil oškodovančev strah s predrzno vožnjo in nožem z večjim rezilom, mu slednjega prislanjal na različne dele telesa in mu po izstopu iz avtomobila z njim povzročil opraskanine po telesu. V nadaljevanju pa je ravnal še posebej kruto in poniževalno, ko je oškodovanca golega prisilil hoditi po P., ga pri tem snemal, mu ob grožnjah s smrtjo dal v roke svečo in ga prisilil, da je gol na kolenih molil ter mu obljubljal plačilo nečesa, kar ni bil dolžan. Vse navedeno je obtoženi storil z namenom, da bi skupaj s sostorilci od oškodovanca izterjal dolg, ki ni obstajal, deloval je z direktnim naklepom in iz koristoljubja. Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z okrožno državno tožilko, ko pravi, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način, kar je zakonski znak nekaterih drugih kaznivih dejanj, temveč je bilo storjeno na krut in ponižujoč način, kot že zgoraj obrazloženo in kar je tudi ena izmed kvalifiktornih oblik obravnavanega kaznivega dejanja.

6. Pritrditi je okrožni državni tožilki, da se zgoraj opisan način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja z vsemi tremi kvalifikatornimi oblikami, ki že vsaka zase zadošča za obstoj kaznivega dejanja, odraža tudi v teži kaznivega dejanja. Slednja pa je bila po oceni pritožbenega sodišča, skupaj z naštetimi olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, v zadostni meri upoštevana z izrečeno kaznijo enega leta in šest mesecev zapora. Določba tretjega odstavka 213. člena za kaznivo dejanje izsiljevanja določa kazen od enega do osem let zapora, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje kazen odmerilo bliže spodnji meji predpisane kazni, vendar je pri tem upoštevalo tudi, da je obtoženi kaznivo dejanje priznal. Sodišče je pravi pomen dalo tudi obtoženčevi predkaznovanosti in storitvi obravnavanega kaznivega dejanja v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kar je upoštevaje težo obravnavanega kaznivega dejanja narekovalo izrek zaporne kazni obtožencu kot edino primerno kazensko sankcijo, glede na to, da ga prejšnja obsodba ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je bil obtoženi predkaznovan le za eno kaznivo dejanje goljufije, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, obseg njegove predkaznovanosti ni tolikšen, da bi sodišču narekoval strožjo kazen od izrečene. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo in čemur okrožna državna tožilka ne oporeka, zakaj kljub priznanju krivde in dejstvu, da je dejanje ostalo pri poskusu, obtožencu po določbah drugega odstavka 51. člena KZ-1 in drugega odstavka 34. člena KZ-1, ni bilo mogoče izreči nižje kazni od predpisane. Dejanje je namreč ostalo pri poskusu le iz razloga, ker je oškodovanec dejanje naznanil policiji, medtem ko priznanje krivde ni bistveno pripomoglo k razkritju in raziskavi kaznivega dejanja, glede na to, da je bilo tudi posneto s telefonom.

7. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, ki je z jasnimi in prepričljivimi razlogi podprlo svojo odločitev za izrečeno kazen enega leta in šest mesecev zapora in vsem obteževalnim ter olajševalnim okoliščinam dalo pravi pomen. Kazen je odmerilo, kot je določena po zakonu in pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njeno odmero (člen 49 KZ-1). Pritožbeno sodišče je prepričano, da tako izrečena zaporna kazen ustreza teži obravnavanega kaznivega dejanja, stopnji krivde obtoženca, okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno kot tudi osebnosti obtoženca, za katerega je pričakovati, da ga bo kljub predkaznovanosti kazen zapora enega leta in šest mesecev odvrnila od ponovitve tovrstnih in ostalih kaznivih dejanj. Ker v pritožbi okrožna državna tožilka poudarja vse tisto, kar je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri kazni, pritožbena izvajanja ne ponudijo ničesar takšnega, kar bi ob tehtanju vseh konkretnih okoliščin obravnavanega primera utemeljevalo daljšo kazen zapora, kot je bila izrečena.

8. Po obrazloženem in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.