Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, ali je tožena stranka tožnici pravočasno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi, reintegracijo in reparacijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka). V nadaljevanju je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2011, ki jo je tožnica prejela 30. 6. 2011 nezakonita (II/1. točka), ter da se ugotovi, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 8. 2011 in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 (II/2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 8. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in v vsakokratni mesečni višini obračunati bruto nadomestilo plače, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 ter po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, tožnici izplačati neto plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plač, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II/3. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo denarne odškodnine v višini 18 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (II/4. točka), prav tako je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II/5. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Navaja, da je odločitev sodišča nezakonita in nepravilna. Tožnica je zatrjevala in dokazovala, da je tožena stranka že s sklepom št. ... z dne 31. 5. 2010 ukinila delovno mesto poslovni sekretar, zaradi česar je tožena stranka za razlog, na katerega se sklicuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izvedela že 31. 5. 2010, kar posledično pomeni, da ji je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 30. 6. 2011 podala prepozno in je že iz tega razloga nezakonita. Gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z iztekom roka pravica podati odpoved preneha. Če delodajalec ne poda odpovedi pravočasno, izgubi pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Akt o organizaciji in sistemizaciji, ki naj bi ga tožena stranka sprejela dne 8. 6. 2011 je zgolj navidezen, zapis, da ukinitev velja od 8. 6. 2011 dalje, pa je neresničen. V skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče zapiše, da „ukinitev delovnega mesta oziroma sprejem akta, s katerim je ukinjeno delovno mesto, predstavlja trenutek, ko je nastal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. V nadaljevanju pa sodišče napačno zaključi, da iz sklepa z dne 31. 5. 2010 izhaja zgolj poslovna odločitev tožene stranke, da se to delovno mesto ukine in da je šele s spremembo Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest nastala podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predstavnik tožene stranke A.M. je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je bila poslovna odločitev o ukinitvi delovnega mesta sprejeta v letu 2010, pri tem pa ni šlo zgolj za delovno mesto tožnice, ampak za delovna mesta približno 10 zaposlenih. Z navedeno izpovedbo je direktor potrdil resničnost sprejetega in na oglasni deski objavljenega sklepa o ukinitvi delovnega mesta poslovni sekretar dne 31. 5. 2010. Poleg tega je tožnica tudi sama izpovedala, da že od leta 2007 dalje ni več opravljala dela poslovne sekretarke, temveč kontrolorke, od vrnitve nazaj na delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v letu 2010 pa je celo pomagala v proizvodnji, saj ji delodajalec drugega dela ni dal. Navedba tožene stranke, da je bila tožnica prijavljena v zavarovanje na delovnem mestu „poslovni sekretar“ na čas nastanka utemeljenega razloga ne vpliva. Direktor tožene stranke je izrecno povedal, da je ukinil delovno mesto leta 2010. Ob tem tožnica zgolj še dodaja, da se Akt o organizaciji in sistemizaciji z dne 25. 9. 2009, katerega je spremenil sklep z dne 31. 5. 2010 se nahaja v spisu opr. št. I Pd 1013/2010, vpogled v katerega je tožnica pravočasno predlagala, vendar se sodišče o tem dokaznem predlogu sploh ni opredelilo. Tako je z navedenim ravnanjem tožnici onemogočeno izvajanje dokazov v njeno korist, zaradi česar je naslovno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, zaradi katerih je odločba nezakonita, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Tožnica k pritožbi prilaga fotokopijo Akta o organizaciji in sistemizaciji z dne 25. 9. 2009, gre za vsebinsko popolnoma identičen akt z dne 25. 9. 2009, kot ga je sprejela tožena stranka junija 2011. Navedeno potrjuje zatrjevanje tožnice o navideznosti sprejetja akta in izpovedbo direktorja tožene stranke, da je bil namen akta v tem, ker ni prišlo do dogovora med pravdnima strankama. S pravilno dokazno oceno sklepa tožene stranke z dne 31. 5. 2010, bi lahko sodišče nedvoumno ugotovilo, da je zatrjevani utemeljeni razlog nastal (najpozneje) 31. 5. 2010, ko je tožena stranka na oglasni deski družbe izobesila sklep o ukinitvi delovnega mesta poslovnega sekretarja, opredeljenega v aktu z dne 25. 9. 2009, pod šifro 002. Ob upoštevanju dejanskega dela tožnice, pa je mogoče trditi, da je razlog obstajal že od leta 2007 dalje, ko dejansko ni več opravljala dela poslovne sekretarke. Zato je tožena stranka s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi junija 2011 zamudila prekluzivni rok, določen v Zakonu o delovnih razmerjih. Datum seznanitve s poslovnim razlogom, ki utemeljuje odpoved, je ugotovitev dejanske narave, torej se ugotavlja glede na okoliščino vsakega posamičnega primera posebej, od časa dejanske seznanitve z razlogom pa teče prekluzivni subjektivni rok, za odpoved iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti do plačila. Navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena. Ne strinja se s tem, da je tožena stranka prekludirana za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi potekel šestmesečni zakonski rok od nastanka poslovnega razloga, po poteku katerega ugotovitev obstoja poslovnega razloga in ukrepi za spremembo Akta o organizaciji in sistemizaciji pri delodajalcu, ne bi bili več dopustni. V letu 2010 je tožena stranka iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev, med drugim tudi tožnici. Vendar dogodki v letu 2010 niso relevantni za konkretni postopek. Tožena stranka je leta 2010 tožnico izjemoma, zaradi statusa zaščitene delavke, takoj pozvala nazaj na delo in ji vzpostavila vse pravice iz delovnega razmerja, tako da pri tožnici ni prišlo do prekinitve statusa pokojninskih in drugih zavarovanj ali do izpada dohodka. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožena stranka 29. 6. 2010 ni kar odpustila tožnice, le odpovedala ji je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke in ji ponudila delo knjigoveza. Dela poslovne sekretarke tožena stranka v opisanih pogojih ni več potrebovala. Tožena stranka je potrebovala delavce na drugih delovnih mestih in je tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi pod enakimi pogoji za drugo delovno mesto, ki je v celoti ustrezno v skladu z zakonom, glede na izobrazbo in izkušnje, vendar je tožnica ponudbo zavrnila. S tem se je tožnica odpovedala prednostim zaposlitve za nedoločen čas. Časovni intervali, v katerih se mora tožena stranka kot ponudnik storitev na trgu odzvati na zahteve konkurenčnosti, se nenehno skrajšujejo. Pogoji poslovanja na trgu se spreminjajo v intervalu dveh mesecev. Glede na hitro spreminjajoče ekonomsko stanje je tožena stranka sprejela Akt o sistemizaciji delovnih mest, to je akt, ki je obveza splošni akt delodajalca, brez katerega ni možno ukiniti delovnega mesta. Pogoji poslovanja niso ves čas isti, temveč se nenehoma spreminjajo. Zaradi navedenih okoliščin tožena stranka ne ve, kaj bo delala čez dva meseca. Za enega od razlogov za prenehanje potrebe po delu, sodišče šteje organizacijski razlog, ki je povezan s sprejemom novega pravilnika o notranji organizaciji dela, s katerim se ukine določeno delovno mesto. In v takšnem primeru poslovni razlog običajno nastopi z začetkom veljavnosti akta, ki ukinja določeno delovno mesto. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je med strankama nesporno: - da je tožena stranka tožeči stranki v letu 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer je predhodno sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta poslovni sekretar, - da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožečo stranko pozvala nazaj na delo, - da je tožena stranka na podlagi poziva ponovno pričela z delom pri toženi stranki, - da je tožena stranka dne 8. 6. 2011 sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto 002 poslovni sekretar, - da je tožena stranka tožeči stranki dne 30. 6. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ji hkrati z odpovedjo ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni knjigovez.

Ob navedenem je sodišče ugotovilo, da je med strankama sporna sprememba Akta o organizaciji in sistemizaciji z dne 8. 6. 2011, pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vprašanje ali je tožnici, kot starejši delavki dopustno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ves čas postopka uveljavljala, da ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno in navajala, da je tožena stranka navidezno sprejetja Akt o organizaciji in sistemizaciji in posledično navidezno ukinila njeno delovno mesto, pri čemer je tožnica že v tožbi kot dokaz predlagala vpogled v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1013/2010. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza z vpogledom v celoten spis oziroma v tam predloženi Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni izvedlo, pač pa je izvedlo le dokaz z vpogledom v zapisnik o poravnalnem naroku v zadevi I Pd 1310/2010, pri čemer je tožnica pravočasno predlagala navedeni dokaz. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče izvedbo navedenega dokaza zavrnilo in pojasnilo, zakaj njegova izvedba ni potrebna. Pritožbeno sodišče navaja, da je eno temeljnih načel pravdnega postopka načelo kontradiktornosti iz 1. odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek, saj ima stranka pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri tem ta obveznost sicer ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen, ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza (ali sploh ne o njem odločati in ga tudi ne izvesti) z vsebinskim argumentom, da bi se prepričalo o nasprotnem. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji ravno na tem, pri čemer kot navedeno, sodišče niti ni izvedlo dokaza z vpogledom v predlagani spis opr. št. I Pd 1013/2010, niti dokaznega predloga ni zavrnilo, pri čemer je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da gre za navideznost akta.

Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku primarno vpogledati v spis opr. št. I Pd 1013/2010 in se opredeliti do obeh Aktov o organizaciji in sistemizaciji in pri tem tudi izrecno zavzeti stališče glede sklepa tožene stranke št. ... z dne 31. 5. 2010 o ukinitvi delovnega mesta poslovni sekretar 002 - tarifni razred VI, pri čemer je sklep podpisan s strani direktorja A.M. ter izobešen na oglasno desko dne 21. 6. 2010. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do izjave zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke na glavni obravnavi dne 9. 1. 2012, ko je na vprašanje pooblaščenke tožnice o tem, kdaj je padla odločitev, da se ukine delovno mesto poslovni sekretar pojasnil: „povem, da je ta odločitev bila sprejeta v letu 2010, ni šlo samo za delovno mesto tožeče stranke, ampak za delovna mesta približno 10 zaposlenih“. Prav tako bo moralo sodišče zavzeti stališče glede tožničine izpovedbe o tem, da je potem, ko se je vrnila nazaj (po vloženi tožbi v zadevi opr. št. I Pd 1013/2010) na enako delo kot ga je opravljala pred odpovedjo, to so dela v kontroli, saj del in nalog poslovne sekretarke po njenem zatrjevanju ni opravljala že od leta 2007 dalje. Glede navedenega bo moralo v primeru spornosti izvesti tudi dokaz z dodatnim zaslišanjem direktorja A.M., ki bo lahko dodatno pojasnil tožničina zatrjevanja. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče primarno zavzeti stališče o tem, ali je tožena stranka tožnici pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) 6. odstavku 88. člena namreč določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, pri čemer je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dne 29. 6. 2011. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.