Jedro

Sodišče, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo odločilna dejstva glede hitrosti obtoženkine vožnje in protipredpisne hoje peške, je utemeljeno presodilo, da je peška za obtoženko predstavljala nepričakovano oviro in sprejelo pravni zaključek, da ni dovolj dokazov za zaključek o kršitvi določb Zakona o varnosti cestnega prometa in s tem o storitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obtoženo N.H. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.3.2008 pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 22.5.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil kršen 325. člen KZ v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje. V zahtevi navaja, da je sodišče, ki je obtoženko oprostilo na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP, ob spoznavanju vseh odločilnih dejstev napravilo napačen subsumpcijski zaključek. Pravni zaključek sodišča, da peška na regionalni cesti v nočnem času ni ovira, ki bi jo lahko obtoženka pričakovala, je napačen. Sodišče bi lahko utemeljilo le obraten zaključek, da je pešec v mesecu juliju okoli 22.10 ure na lokalni cesti predstavljal za voznika oviro, ki jo mora pričakovati. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi, ki je vložena v obtoženkino škodo, ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo zakon kršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

3. Obtoženkin zagovornik v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8.7.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

B.

4. Sodišče je obtoženko oprostilo obtožbe, da je kot udeleženka v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo, v kateri je ena oseba izgubila življenje na ta način, da je dne 21.7.2004 okoli 22.10 upravljala osebni avtomobil po regionalni cesti v nasprotju z določilom prvega odstavka 27. člena in tretjim odstavkom 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, saj je na ravnem odseku ceste pred naseljem S. glede na nočni čas, promet iz nasprotne smeri in vožnjo z zasenčenimi lučmi, vozilo upravljala z neprimerno hitrostjo 75 km/h, ki je ni zmanjšala niti potem, ko jo je nasproti vozeči voznik z menjanjem dolgih in kratkih luči opozarjal na nevarnost oziroma ovire na cesti, ob tem pa upravljala vozilo preblizu desnemu robu cestišča, kar vse je imelo za posledico, da je prepozno zaznala peško, ki je hodila v isti smeri cca 1,20 m oddaljena od desnega roba cestišča in s prednjim delom vozila trčila vanjo, zaradi poškodb pa je peška na kraju samem umrla. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da obtoženki ni moč očitati kršitve v opisu dejanja navedenih določb Zakona o varnosti cestnega prometa, ker pokojna peška ni bila ovira, ki bi jo obtoženka takrat lahko pričakovala. Do prometne nesreče je prišlo ponoči na regionalni cesti izven naselja. Hitrost vožnje na navedeni cesti je bila omejena na 90 km/h. Cestišče je bilo široko 5,6 m. Zagovor obsojenke, ki po tej cesti vozi že več let, da v takšnem nočnem času pešci po tej regionalni cesti ne hodijo, sta v izpovedbah potrdili priči J.J. in S.G. Do trčenja je prišlo najmanj 1,2 m od desnega roba vozišča, ko je obtoženka s sprednjim desnim delom vozila trčila v oškodovanko. Oškodovanka je v nasprotju s cestno-prometnimi predpisi hodila v smeri obtoženkine vožnje po sredini voznega pasu po katerem je obtoženka vozila. Oškodovanka je bila brez odsevnikov ali luči, s katero bi udeležence v prometu opozarjala nase. Obtoženka, ki je kritične noči po regionalni cesti izven naselja vozila s hitrostjo 75 km/h, ni mogla pričakovati, da se bo peška gibala po njenem voznem pasu. Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe državnega tožilca vložene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

5. Neutemeljeno državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da je napačen pravni zaključek sodišča, da peška na regionalni cesti za obtoženko v poznem večernem času ni ovira, ki bi jo lahko pričakovala, nakazuje kršitev materialnega zakona – določbe prvega odstavka 27. člena ZVCP. Navedena določba zahteva od voznika, da vozi vozilo s tako hitrostjo, da ga stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi odločilna dejstva, ki zadevajo hitrost obtoženkine vožnje in protipredpisno hojo peške pravilno ugotovilo in na tej podlagi utemeljeno presodilo, da je peška za obtoženko v kritični situaciji predstavljala nepričakovano oviro. Zato je tudi pravilno zaključilo, da ni dovolj dokazov za zaključek o kršitvi določb Zakona o varnosti cestnega prometa in s tem storitvi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ. Kolikor pa zahteva ne soglaša z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami, pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

6. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).