Jedro

Argumenti pritožbenega sodišča so zadostni, tudi če so navedeni v bolj zgoščeni obliki. Dovolj je, da je iz njih mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 171.996 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 7.999.234 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1997. Naložilo mu je tudi, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 635.184 SIT. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z ugotovitvijo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena v korist družbe P. d.o.o. ter da je bila zato ob nesreči zavarovanka ta družba. Zato ni ovire za subrogacijo - pomembno je le, da je nastala toženčeva odškodninska obveznost za škodo, nastalo v prometni nesreči (da so torej izpolnjene vse predpostavke toženčeve odškodninske obveznosti).

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču najprej očita kršitev pravice do enakega varstva pravic ter pravice do pravnega sredstva, ker naj ne bi dobil odgovora na vse pritožbene trditve in stališča. Toženec je v pritožbi izpodbijal predvsem ključno vprašanje tega postopka, kdo je bil zavarovanec. Do pritožbene kritike rešitve tega vprašanja pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Toženec je opozarjal tudi na kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ker je sodišče prve stopnje po eni strani razglabljalo o toženčevi alkoholiziranosti ter citiralo določbe 3. točke drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, po drugi strani pa je svoje zaključke utemeljevalo s stališčem, da alkoholiziranost za to pravno razmerje sploh ni pomembna. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno kritiko o neupoštevanju dejstev in dokumentacije, kar vse je toženec navedel v pritožbi. Med drugim je opozoril tudi, da med L. d.d. in družbo P. d.o.o. ni bila dogovorjena vinkulacija v korist leasingodajalca. V pritožbi je izpodbijal tudi ugotovitev, da sta družbi P. d.o.o. in L. d.d. sklenili pogodbo o leasingu. Vendar dokazov, da je bila sklenjena taka pogodba (in kakšna je bila njena vsebina), tožeča stranka ni predložila. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Enako velja za navedbo, da je v listini "prijava škode" pod rubriko "namen škode" navedeno "službeno". Ker se ta navedba lahko nanaša le na L. d.d., pomeni, da je tožeča stranka kot zavarovanca obravnavala L. d.d. in ne družbe P. d.o.o. Zadeva bi bila enostavno rešena, če ne bi prišlo do spora med tožencem in L. d.d.. Zato je L. d.d. poslal tožeči stranki dopis, da toženec ni bil na službeni poti. Zaradi tega (lažnega dopisa) se je tožena stranka odločila uveljavljati regres. Tožeča stranka je torej štela, da toženec ni bil na službeni poti, ne pa, da ni zaposlen pri zavarovancu. Toženec je v pritožbi tudi navajal, da je bila škoda likvidirana in izplačana v korist L. d.d. kot zavarovanca, predstavil je tudi svoje stališče o določbah v zvezi z alkoholiziranostjo ter navedel, zakaj so ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne. Do teh navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi prišlo do sklepa, da je subrogacija izključena (ker je bil v času nesreče toženec zaposlen pri zavarovancu).

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, pri čemer pritrjuje ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, da je bil zavarovanec družba P. d.o.o. ter da je takratni toženčev delodajalec (L. d.d.) sklenil zavarovalno pogodbo v korist tretje osebe (družbe P. d.o.o.). Opozarja, da vzročna zveza med alkoholiziranostjo voznika in povzročeno prometno nesrečo ne vpliva na pravico tožeče stranke ter da je to pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Revidentova ugibanja, zakaj je tožeča stranka vložila tožbo, pa so neupoštevna.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da pritožbeno sodišče pri tožniku ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Očitki, da pritožbena stopnja "ni ... upoštevala ostalih dejstev in dokumentacije, ki jo je v nadaljevanju pritožbe navedla tožena stranka", ter da toženčeve teze "dokazujejo tudi druge listine in nadaljnji potek dogodkov, ki ga je v pritožbi tožena stranka podrobno opisala," na kar naj bi "opozarjala tudi v svojih vlogah v pravdi, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, do pritožbenih navedb pa se sodišče druge stopnje ni opredelilo", so zato presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo.

Vse, kar ima revizija prav, je ugotovitev, da "je vprašanje, kdo je bil zavarovanec, ključnega pomena". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila to družba P. d.o.o., pritožbeno sodišče pa je to ugotovitev sprejelo. Sodišči sta za to navedli tudi zadostne argumente. Pritožbeno sodišče sicer v bolj zgoščeni obliki, vendar dovolj za razumevanje miselne poti, ki privede do zaključka, kdo je bil zavarovanec. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče so prepričale listine, navedene v prvi alinei zadnjega odstavka na drugi strani izpodbijane sodbe, ki v povezavi s splošnimi pogoji pogodbe (bistvena vsebina teh pogojev, ki je odločilna za odgovor na vprašanje, kdo je bil zavarovanec, je navedena v drugi alinei zadnjega odstavka na drugi strani izpodbijane sodbe in v zadnjem odstavku na tretji sodbe prve stopnje) dajejo zadosten odgovor na toženčeve pritožbene navedbe, za katere v reviziji trdi, da jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Revidentov očitek, da naj ne bi dobil odgovora na pritožbeno navedbo, da "med L. d.d. in P. d.o.o. ni bila dogovorjena vinkulacija v korist slednjega, saj bi zgolj ta listina dokazovala, da je bilo zavarovanje sklenjeno v korist P. d.o.o", pa demantira druga alinea na tretji strani izpodbijane sodbe.

Zgrešeno je tudi nadaljnje revizijsko stališče, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do naslednjega: "Ali je dejansko bila sklenjena pogodba in kakšna je bila ta pogodba ter kakšne so določbe v zvezi z lastništvom ter zavarovanjem tožeča stranka ni predložila". Ni namreč pomembno, katera stranka je predlagala dokaz s pogodbo o leasingu, in tudi ne, kako je sodišče prišlo do te listine. Z vidika pravice stranke do izjave v postopku in z vidika dolžnosti sodišča, da se s strankinimi navedbami in stališči (dejstvenimi, dokaznimi in pravnimi) seznani ter jih (če oceni, da so bistvena) obravnava in nanje odgovori, je pomembno, katere argumente je sodišče navedlo za svojo ugotovitev, da je bila med družbama P. d.o.o. in L. d.d. sklenjena pogodba o leasingu. O tem (na katerih dokazih temelji) pa je pritožbeno sodišče navedlo zadostne razloge (gl. prvo alineo v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane sodbe).

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pojasnili, zakaj "je bila škoda likvidirana in izplačana v korist L. kot zavarovanca". Družba P. d.o.o. je namreč 10.6.1997 (9 dni po nesreči) zavarovalnino za škodo na vozilu odstopila družbi L. d.d. Na to, kar revident v zvezi s tem navaja v predzadnjem odstavku na peti strani revizije, pa je pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče v drugem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe: ker toženec ni bil delavec pri zavarovancu (družbi P. d.o.o.) ni ovire za subrogacijo (prvi in četrti odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.).

Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, "da je sodišče prve stopnje po eni strani razglabljalo o alkoholiziranosti toženca ter citiralo določbe 3. točke drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev, po drugi strani pa je svoje zmotne zaključke utemeljevalo s stališčem, da alkoholiziranost toženca kot voznika za sporno pravno razmerje sploh ni pomembno". Gre namreč za poskus konstrukcije bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe prve stopnje so namreč jasni in zlahka razumljivi. Z vidika ekonomičnosti in racionalnosti pisanja sodbe sicer ne bi bilo treba ugotavljati, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola. Vendar če sodišče to ugotovi, ter takoj potem (v istem odstavku) jasno pove, da "za nastanek zavarovalnega primera pa ni pomembno, ali je bila toženčeva alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastalo škodo", in v nadaljevanju to stališče pojasni ter ga pravno utemelji, razumen bralec sodbe ne more biti v dvomu, kaj je podlaga odločitve. To je jasno poudarilo tudi pritožbeno sodišče v zadnjem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe.

Revizija torej ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Revident, ki z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora davek na dodano vrednost in sodno takso.