Jedro

Kot zavarovana terjatev v insolvenčnem postopku se šteje zgolj tista terjatev upnika, ki je zavarovana s pravico do prednostnega plačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice. Med ločitvene pravice zato spadata, na primer, zastavna pravica, kot tudi pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Navedeno pomeni, da druga sredstva zavarovanja (npr. menica, ček), ki ne ustvarjajo pravice upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz istega premoženja, upniku, v skladu z določbami ZFPPIPP, ne dajejo ločitvene pravice.

Zastavna pravica služi zavarovanju ene ali več terjatev in pooblašča zastavnega upnika, ki mu terjatev ob zapadlosti ni izpolnjena, da se poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške in ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Upnik lahko zahteva od sodišča prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo terjatve iz prejete kupnine s hipotekarno tožbo, lahko pa od realnega dolžnika, ki je hkrati osebni dolžnik, zahteva plačilo terjatve z dajatveno tožbo. Dolžnik kljub ustanovljeni zastavni pravici na nepremičnini jamči za terjatev s celotnim premoženjem.

Zakon določa, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na zavarovano terjatev, ne pa, da ne vpliva na ločitveno pravico. Stališče, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva (samo) na tožbeni zahtevek iz hipotekarne tožbe, zato iz navedenih določb ZFPPIPP ne izhaja. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna takšna razlaga navedenih določb ZFPPIPP, po kateri potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na samo terjatev ločitvenega upnika, torej na njegovo materialnopravno upravičenje, da od dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti.

V primeru, če vrednost premoženja, danega v zavarovanje, ne dosega zneska zavarovane terjatve, ločitveni upnik v tem delu terjatve poplača pod pogoji prisilne poravnave. Vrstni red, po katerem bi moral zastavni upnik najprej uveljavljati plačilo iz zastavljene stvari in šele če vrednost zastavljenega premoženja ne bi dosegla vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja, bi moral biti v ZFPPIPP izrecno določen, zakon pa takega pravila ne določa. Ločitveni upnik se lahko do višine zavarovane terjatve poplača iz kateregakoli dolžnikovega premoženja in ni dolžan primarno uveljavljati poplačila iz predmeta zavarovanja.

Upnik ne zatrjuje, da bi se pogodbenika v Garancijski pogodbi ali v menični izjavi karkoli dogovorila glede datuma dospelosti menice. V takem primeru torej velja, da lahko imetnik menice določi rok dospelosti menice, ne sme pa določiti krajšega roka dospelosti kot je v navadi v poslovnem prometu. Pri tem ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Takšno ujemanje bi moralo biti izrecno opredeljeno v menični izjavi, v nasprotnem primeru je treba šteti, da je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz menične izjave ne izhaja datumska omejitev unovčitve, je torej pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zatrjevana kršitev ni podana.

Pravica do izpolnitve menice ni preklicna.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako - da se v delu izpodbijanega sklepa, v katerem je bil zavrnjen ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo (v IV. točki izreka, v točki I. pa delno), ugodi ugovoru dolžnika ter se sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Zg ..., z dne 30. avgusta 2017 v celoti razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, - da se glede stroškov postopka (v V. točki izreka) upniku naloži, da je dolžan dolžniku v roku 15 dni plačati 30,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu (v II. in III. točki izreka, v točki I. pa delno, kolikor je bilo ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo ugodeno) potrdi.

III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 8. 2017 (sklep o začasni odredbi) izdalo predlagano začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo izpolnitev 12 bianco menic upnika L., d. o. o. ter predložitev menic v plačilo, njihovo unovčenje, indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje oziroma njihovo uporabo (točka I), dolžnikovemu dolžniku pa prepovedalo izplačilo v breme upnikovega računa ali drugih njegovih sredstev na podlagi izdanih menic (točka II), v primeru kršitev prepovedi dolžniku naložilo plačilo denarne kazni v višini 280.000,00 EUR za vsako kršitev oziroma največ do 500.000,00 EUR (točka III) ter odredilo hrambo meničnih blanketov oziroma menic in upnikovih menični izjav pri izvršitelju (točka IV), upniku pa naložilo vložitev tožbe ter odločilo o času trajanja začasne odredbe (točke V, VI, VII). Odločilo je še o plačilu upnikovih stroškov in jih naložilo v plačilo dolžniku (točka VIII) ter zavrnilo upnikov predlog za odreditev denarne kazni nad zneskom 500.000,00 EUR (točka IX).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi z dne 30. 8. 2017. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je dolžniku prepovedalo izpolnitev 12 bianco menic upnika ter njihovo predložitev v plačilo v višini nad zneskom 72.490,77 EUR z obrestmi oziroma njihovo unovčenje, indosiranje, drugo razpolaganje oziroma uporabo nad tem zneskom (točka I.I), dolžnikovemu dolžniku pa je prepovedalo izplačilo nad navedenim zneskom (točka I.II).1 Sklep o začasni odredbi je razveljavilo v delu glede hrambe meničnih blanketov oziroma menic in meničnih izjav pri izvršitelju (točka II)2 in glede povračila stroškov upnika (točka III). V preostanku, in sicer v točkah III, V, VI, VII in IX, je sklep o začasni odredbi vzdržalo v veljavi (točka IV).3 Odločilo je še, da nosi vsaka stranka svoje stroške tega postopka zavarovanja (točka V).

3. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo dolžnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Odgovor na pritožbo dolžnika je vložil upnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi.

5. Pravočasno pritožbo je vložil tudi upnik. Izpodbija I., II., III. in V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep o začasni odredbi z dne 30. 8. 2017 vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da v navedenem delu izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Dolžnik na pritožbo upnika ni odgovoril. 7. Glede na zapleteno formuliran izrek pritožbeno sodišče v pojasnilo dodaja, da je štelo, da vsaka od strank postopka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem se ujema z njenim pritožbenim interesom (prvi odstavek 350. člena ZPP). Tako je štelo, da dolžnik s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil njegov ugovor zavrnjen (glede prepovedi predložitve in razpolaganj ter izplačil na podlagi menic nad zneskom 72.490,77 EUR v točki I.I in I.II izreka ter glede zagrožene denarne kazni, vložitve tožbe in časa trajanja začasne odredbe v IV. točki izreka), upnik pa v delu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika ugodeno, izpodbijani sklep pa spremenjen (tako, da ne velja več prepoved glede predložitve in razpolaganj ter izplačil na podlagi menic do višine zneska 72.490,77 EUR v točki I.I in I.II izreka) oziroma razveljavljen (glede hrambe menic in meničnih izjav v II. točki izreka in glede stroškov upnika v III. točki izreka). Pritožbi obeh strank izpodbijata V. točko izreka, s katero je sodišče odločilo o stroških postopka zavarovanja.

8. Pritožba dolžnika je utemeljena, pritožba upnika ni utemeljena.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno naslednje pravno relevantno dejansko stanje.

- Upnik je kot naročnik garancije z dolžnikom sklenil Garancijsko pogodbo za storitveno garancijo z dodatki (v nadaljevanju: Garancijska pogodba) ter svojo obveznost iz navedene pogodbe zavaroval z raznimi sredstvi zavarovanja, med drugim, z zastavo nepremičnin in z izročitvijo 12 bianco menic z menično izjavo.

- Bančna garancija je bila unovčena dne 24. 6. 2013 za celotni znesek 200.000,00 EUR.

- Prisilna poravnava nad upnikom je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St ... z dne 24. 7. 2013, in sicer z vsebino: delež plačila terjatev upnikov 52 %, rok za plačilo najkasneje v štirih letih po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, brez obresti do poteka roka za plačilo. Sklep je postal pravnomočen 17. 8. 2013. - Dolžnik je v postopku prisilne poravnave nad upnikom prijavil terjatev iz Garancijske pogodbe v višini 200.000 EUR,4 in sicer kot pogojno terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki mu je bila priznana.

- Okrajno sodišče v Kranju je na predlog dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo zavarovane terjatve z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi na upnikovih nepremičninah, danih v zavarovanje. V izvršilnem postopku, ki še ni končan, dolžnik še ni prišel niti do delnega poplačila svoje terjatve.

- Dolžnik je dne 21. 8. 2014 dolžnikovemu dolžniku predložil v unovčenje menico za znesek v višini 272.851,21 EUR (z datumom zapadlosti 21. 8. 2014) ter nato dne 23. 8. 2017 še menico za znesek 241.360,28 EUR (z datumom zapadlosti 23. 8. 2017). Dolžnikov dolžnik je na podlagi predloženih menic na račun dolžnika prenesel znesek v skupni višini 31.509,23 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo s stališčem, da upnik lahko uveljavi ločitveno pravico, ni pa tega dolžan storiti, saj je stvarno jamstvo za izpolnitev terjatve iz določenega dela premoženja le dodano osebnemu jamstvu. Menilo je, da upnik (v tem postopku zavarovanja je to banka A. d. o. o. oziroma dolžnik) niti ni bil dolžan vložiti izvršbe na nepremičnine, na katerih ima ločitveno pravico, pa tudi ko izvršba teče, ni ovir za to, da upnik od dolžnika (v tem postopku zavarovanja je to L., d. o. o. oziroma upnik) terja plačilo terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Sklenilo je, da upnik ni dolžan čakati na zaključek izvršilnega postopka, v katerem uveljavlja svojo ločitveno pravico, temveč se lahko kot navadni upnik iz preostalega premoženja pod pogoji prisilne poravnave poplača že prej oziroma neodvisno od uveljavljanja ločitvene pravice.

11. Upnik v pritožbi pojasnjuje svoje pravno stališče, po katerem posebno pravilo, določeno v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, izključuje uporabo splošnega pravila o učinkih potrjene prisilne poravnave, določenega v prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, samo glede sodne (prisilne) uveljavitve poplačila (zavarovane) terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice. Meni, da lahko upnik, ne glede na pogoje potrjene prisilne poravnave, (prisilno) uveljavi prednostno poplačilno upravičenje tako, da izvede (ali sodno uveljavi zahtevo za izvedbo) prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice, in iz kupnine, dosežene s tako prodajo, doseže (prednostno) poplačilo (zavarovane) terjatve. Za uveljavitev poplačila te terjatve iz drugega premoženja insolventnega dolžnika, pa meni, da se uporablja splošno pravilo, določeno v prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, torej da lahko upnik zahteva (sodno uveljavlja) plačilo zavarovane terjatve iz (drugega) premoženja, ki ni predmet ločitvene pravice, samo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave.

12. Upnik v pritožbi nadalje navaja, da za lastnost zavarovane terjatve v insolvenčnem pravu ni pomemben le obstoj ločitvene pravice, ampak tudi njen obseg oziroma možnost, da se z unovčenjem predmeta ločitvene pravice doseže poplačilo terjatve. Meni, da je dolžnik svoje prednostno poplačilno upravičenje že uveljavljal, saj že poteka izvršilni postopek na premoženju, na katerem obstoji ločitvena pravica dolžnika. Nadalje navaja, da dokler nepremično premoženje ne bo prodano, ne bo znan obseg morebitnega neplačanega dela navadne terjatve dolžnika, za katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, zato do takrat dolžnik ni upravičen uveljavljati svojih poplačilnih upravičenj na preostalem premoženju upnika. Na primeru pojasnjuje, da bi sicer upniki dosegli različen znesek poplačila, oziroma, da bi se v primeru, če bi najprej dosegli poplačilo iz preostalega premoženja dolžnika (npr. do višine 50%) izognili pravilu iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP.

13. ZFPPIPP glede ločitvene pravice in učinkov potrjene prisilne poravnave vsebuje več določb. Pojmi ločitvene pravice, zavarovane in nezavarovane terjatve so opredeljeni v splošnih določbah ZFPPIPP. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Ločitveni upnik je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico (tretji odstavek 20. člena ZFPPIP). Kot nezavarovana terjatev se obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (peti odstavek 20. člena ZFPPIPP).

14. V teh splošnih določbah so torej zgolj opredeljeni v zakonu vsebovani pojmi kot so: ločitvena pravica, ločitveni upnik, zavarovana terjatev, nezavarovana terjatev. Iz navedenih določb izhaja, da se kot zavarovana terjatev v insolvenčnem postopku šteje zgolj tista terjatev upnika, ki je zavarovana s pravico do prednostnega plačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice. Med ločitvene pravice zato spadata, na primer, zastavna pravica (prvi odstavek 128. člena SPZ), kot tudi pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje (prvi odstavek 204. člena in drugi odstavek 206. člena SPZ). Navedeno pomeni, da druga sredstva zavarovanja (npr. menica, ček), ki ne ustvarjajo pravice upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz istega premoženja, upniku, v skladu z določbami ZFPPIPP, ne dajejo ločitvene pravice.

15. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ). Zastavna pravica torej služi zavarovanju ene ali več terjatev in pooblašča zastavnega upnika, ki mu terjatev ob zapadlosti ni izpolnjena, da se poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške in ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja.5 Upnik lahko zahteva od sodišča prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo terjatve iz prejete kupnine s hipotekarno tožbo (153. člen SPZ), lahko pa od realnega dolžnika, ki je hkrati osebni dolžnik, zahteva plačilo terjatve z dajatveno tožbo. Dolžnik kljub ustanovljeni zastavni pravici na nepremičnini jamči za terjatev s celotnim premoženjem.6

16. Pravni učinki potrjene prisilne poravnave so opredeljeni v določbah 212. do 218. člena ZFPPIPP. Prvi odstavek 213. člena opredeljuje terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava, in sicer določa, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). Tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP dodatno še določa, da v primeru, če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP. Učinki potrjene prisilne poravnave za navadne terjatve so opredeljeni v 214. členu ZFPPIPP, tako da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ in sicer zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP, v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.

17. Upniki, ki so pridobili pravico do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja, imajo torej v primeru potrejene prisilne poravnave nad dolžnikom, po volji zakonodajalca, priviligiran položaj v primerjavi z navadnimi upniki. Kakšne pravice jim daje ta položaj, pa je treba ugotoviti s pomočjo pravil razlage zakonskih besedil. Upnik se sklicuje na prvi odstavek 213. člena ZFPPIPP. Meni, da je treba navedeno določbo razlagati tako, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje (samo) glede sodne uveljavitve poplačila terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Po presoji pritožbenega sodišča pa je takšna razlaga, po kateri potrjena prisilna poravnava ne učinkuje samo na (določen) pravovarstveni zahtevek za uveljavitev poplačilnega upravičenja iz predmeta zavarovanja, zmotna.

18. Po presoji pritožbenega sodišča iz 1. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP izhaja, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico. Že iz naslova določbe 213. člena ZFPPIPP je razvidno, da so v njej opredeljene terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava (poudarila MJ). Tudi iz vsebine te določbe izhaja, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (poudarila MJ). Skladno z navedenim drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP tudi določa, da začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane terjatve (poudarila MJ). Po presoji pritožbenega sodišča torej besedna razlaga navedene zakonske določbe sama po sebi, kot tudi ob upoštevanju opredelitve relevantnih pojmov v splošnih določbah (v 19. in 20. členu ZFPPIPP), ne potrjuje stališča upnika. Zakon določa, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na zavarovano terjatev, ne pa, da ne vpliva na ločitveno pravico.7 Stališče, da potrjena prisilna poravnava ne vpliva (samo) na tožbeni zahtevek iz hipotekarne tožbe, zato iz navedenih določb ZFPPIPP ne izhaja. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna takšna razlaga navedenih določb ZFPPIPP, po kateri potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na samo terjatev ločitvenega upnika, torej na njegovo materialnopravno upravičenje, da od dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti.

19. Vsebinsko enaka ureditev učinkov prisilne poravnave na ločitvene pravice je izhajala že iz prej veljavnega zakona. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je namreč določal, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite (poudarila MJ) z ločitveno pravico (drugi odstavek 60. člena ZPPSL). Zakon je tudi določal, da glasovalnih pravic nimajo ločitveni upniki za del terjatev, ki je pokrit z vrednostjo stari (poudarila MJ), na kateri imajo pravico do ločenega poplačila (prvi odstavek 55. člena ZPPSL). Iz določb ZPPSL je tako izhajalo, da je zavarovan del terjatve ločitvenega upnika v višini, v kateri je krita z vrednostjo predmeta zavarovanja. Po presoji pritožbenega sodišča se tako tudi ob primerjavi določb drugega odstavka 60. člena ZPPSL z določbami 1. točke prvega odstavka 213. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena z ZFPPIPP8 izkaže, da ne gre za korenito spremembo ureditve učinkov prisilne poravnave za upnike z zavarovanimi terjatvami, temveč je zgolj beseda „krite“ nadomeščena z besedo „zavarovane.“ Po presoji pritožbenega sodišča iz spremenjenega besedila ne izhaja, da bi zakonodajalec želel tako korenito poseči v ureditev učinkov prisilne poravnave, da bi se zavarovana terjatev primarno poplačevala iz predmeta zavarovanja in šele podrejeno poplačilo iz ostalega premoženja. Prav tako pa tudi iz predloga Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (objavljen v Poročevalcu Državnega zbora, letnik 2007, št. 95, stran 209) ne izhaja, da bi zakonodajalec želel doseči drugačno ureditev poplačila ločitvenih upnikov v prisilni poravnavi.

20. Po presoji pritožbenega sodišča pa drugačne razlage ni mogoče sprejeti tudi glede na določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIP, na katero opozarja upnik v pritožbi. Navedena določba ureja primer podzavarovanih terjatev, torej terjatev, pri katerih vrednost predmeta zavarovanja ne dosega zneska zavarovane terjatve. V takem primeru za tisti del zneska terjatve, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, velja, da se obravnava kot nezavarovana terjatev, ki se poplačuje pod pogoji potrjene prisilne poravnave (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP).

21. Upnik stoji na stališču, da je šele po prodaji premoženja, ki je predmet zastavne pravice, znan obseg morebitnega neplačanega dela navadne terjatve dolžnika. Nadalje sklepa, da je dolžan ločitveni upnik najprej uveljavljati svojo ločitveno pravico in poskušati doseči poplačilo iz predmeta zavarovanja, šele nato lahko zahteva plačilo terjatve iz drugega dolžnikovega premoženja kot navadni upnik pod pogoji prisilne poravnave. Upnik na primeru pojasnjuje, da bi bila pri obratnem vrstnem redu uveljavljanja plačila (najprej iz drugega premoženja, nato iz predmeta zavarovanja) višina poplačila drugačna.

22. Po mnenju pritožbenega sodišča se ponuja ob branju zakonskega besedila več možnih razlag, vendar pa je pravilna razlaga, po kateri iz navedene določbe izhaja zgolj to, da se v primeru, če vrednost premoženja, danega v zavarovanje, ne dosega zneska zavarovane terjatve, ločitveni upnik v tem delu terjatve poplača pod pogoji prisilne poravnave. Vrstni red, po katerem bi moral zastavni upnik najprej uveljavljati plačilo iz zastavljene stvari in šele če vrednost zastavljenega premoženja ne bi dosegla vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja,9 bi moral biti v ZFPPIPP izrecno določen, zakon pa takega pravila ne določa.10

23. Dolžnik, ki namerava z izvedbo finančnega prestrukturiranja doseči nadaljnje poslovanje svojega podjema, mora pripraviti poročilo o finančnem položaju in poslovanju, ki mora vsebovati tudi navedbo dolžnikovih ločitvenih upnikov (5. točka prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP) ter upnikom predlagati prisilno poravnavo, ki mora vsebovati tudi skupni znesek zavarovanih terjatev ter navedbo, da za imetnike zavarovanih terjatev prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo učinkovala (2. točka tretjega odstavka 143. člena ZFPPIPP). Z novelo ZFPPIPP-F je bilo kasneje tudi izrecno določeno, da mora poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika pri seznamu ločitvenih upnikov vključevati tudi ocenjeno vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (vrednost zavarovanja). Vendar pa je bila ocena, ali vrednosti zavarovanj dosegajo terjatve upnikov, po mnenju pritožbenega sodišča, že pred spremembo zakona nujna za celovito ugotovitev dolžnikovega finančnega stanja in s tem za realno presojo, ali bo s predlagano prisilno poravnavo doseženo uspešno finančno prestrukturiranje dolžnika. To pomeni, da je morala biti vrednost zavarovanj v postopku prisilne poravnave (tudi pred novelo) dolžniku znana že ob vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave, saj je dejansko le tako lahko dosegel uspešno nadaljevanje poslovanja. Zato ni mogoče slediti tezi upnika, da bi bilo treba predmet zavarovanja najprej prodati, da bi bil znan obseg (morebitnega) neplačanega dela terjatve dolžnika.

24. Sicer pa je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sam navajal, da so bile „dolžnikove terjatve v postopku prisilne poravnave nad upnikom v celoti priznane kot pogojne in zavarovane z ločitveno pravico na nepremičninah...“(na str.5 predloga). Kot je bilo že navedeno, je bila v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki je priloga pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev z dne 7. 6. 2013, upnikova zavarovana terjatev v znesku 200.000,00 EUR, navedena v rubriki „priznano glede na vrsto, ločitveno pravico in pogojnost“ v celoti priznana kot pogojna terjatev z ločitveno pravico.11 Upnik pa v konkretnem primeru v postopku zavarovanja z začasno odredbo niti ne zatrjuje, da bi bila terjatev podzavarovana, na kar opozarja tudi dolžnik v pritožbi. Na ureditev glede podzavarovanih terjatev se torej upnik tudi iz tega razloga ne more uspešno sklicevati.

25. Sedaj obravnavana zadeva se zato, po presoji pritožbenega sodišča, od zadeve, ki je bila obravnavana pred Ustavnim sodiščem pod opr. št. Up-280/16-108 z dne 22. 3. 2017, glede te okoliščine pomembno razlikuje. V zadevi Up-280/16-108 je bilo namreč znano, da zavarovane terjatve ne bodo v celoti poplačane iz vrednosti zastavljenega premoženja (podzavarovane terjatve).12 Poleg tega je v zadevi Up-280/16-108 Ustavno sodišče RS odločalo o ustavnih pritožbah zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 1756/2015, s katerim je bil začet stečajni postopek nad dolžnikom, čeprav je bila nad njim potrjena prisilna poravnava še v fazi izvajanja,13 med tem ko je v predmetni zadevi tudi že potekel rok za plačilo navadnih terjatev upnikov po potrjeni prisilni poravnavi.14

26. Glede pritožbenih očitkov o odstopu od predhodne sodne prakse pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila odločba I Cpg 1341/2013, razveljavljena z odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 124/2014. Iz slednje pa je tudi razvidno, da je šlo v obravnavani zadevi za delno nezavarovano terjatev, glede katere je Vrhovno sodišče presodilo, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je zapadlost tožbenega zahtevka odvisna od predhodne uresničitve ločitvene pravice.15 Da se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve na predmetu, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico sicer izhaja iz odločb III Ip 958/2016 in II Ip 292/2013, vendar pa je v sodni praksi mogoče zaslediti tudi drugačno stališče (npr. v zadevi II Ip 2948/2017). Po mnenju pritožbenega sodišča je zato treba upoštevati tudi to, da se sodna praksa glede navedenih vprašanj šele oblikuje.

27. Stališče upnika, po katerem bi bil v ZFPIPP določen vrstni red, po katerem bi se ločitveni upnik lahko primarno poplačeval iz predmeta zavarovanja, šele po končanju tega postopka pa iz drugega dolžnikovega premoženja, se po presoji pritožbenega sodišča, tudi sicer izkaže kot nesprejemljivo. Če bi moral ločitveni upnik čakati na poplačilo iz dolžnikove nepremične (oziroma zaključek postopka) bi se, glede na dolgotrajnost tega postopka, lahko zgodilo, da bi bil ločitveni upnik poplačan celo kasneje kot navadni upniki, ki bi pred njim (ob izteku roka odloženega plačila po prisilni poravnavi) dosegli vsaj delno plačilo svoje terjatve.16 Navedeno posredno potrjuje pravilnost stališča, da se lahko ločitveni upnik do višine zavarovane terjatve poplača iz kateregakoli dolžnikovega premoženja in ni dolžan primarno uveljavljati poplačila iz predmeta zavarovanja.

28. Sodišče prve stopnje je glede verjetnosti obstoja terjatve upnika do dolžnika sklenilo, da je dolžnik terjal bistveno več kot je upravičen. Menilo je, da je bil znesek na vsaki od menic, že predloženih na unovčenje, višji od zneska terjatve, ki jo ima dolžnik do upnika in da bo terjatev poplačana že z vnovčitvijo ene menice. Zato je menilo, da gre za zlorabo menice, kavza izročitve (drugih) menic oziroma meničnih blanketov (zavarovanje vračila plačanega zneska iz Garancijske pogodbe) pa naj bi odpadla, s čimer naj bi upnik verjetno izkazal obstoj terjatve na vrnitev menic. Po ugovoru dolžnika, da terjatev dolžnika do upnika (nesporno) še vedno obstoji, da dolžnik ni prekoračil meničnega pooblastila ter da je poplačilo na podlagi menic odvisno od vsakokratnega stanja denarnih sredstev na bančnem računu upnika v času predložitve menice na unovčenje, je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklenilo, da ima dolžnik pravico menice unovčiti še za znesek 72.490,77 EUR ter v tem smislu spremenilo izdano začasno odredbo.

29. Kot izhaja iz že obrazloženega, po presoji pritožbenega sodišča, ni utemeljen očitek zlorabe menic ter načela vestnosti in poštenja iz razloga, da naj bi dolžnik preuranjeno in v nasprotju s pogoji potrjene prisilne poravnave unovčeval menice. Upnik pa je zahtevek v postopku zavarovanja terjatve utemeljeval še s trditvami o kršitvi načela vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju meničnih blanketov. Navajal je, da je dolžnik kot datum dospelosti plačila na menici navedel datum 21. 8. 2017 oz. 23. 8. 2017, čeprav je terjatev iz garancijske pogodbe zapadla v plačilo že dne 24. 6. 2013 in menil, da menic kasneje ni bilo mogoče več vnovčiti (37. člena Zakona o menici). Sodišče prve stopnje je presodilo, da ta kršitev ni podana, saj je terjatev zapadla šele pod pogoji prisilne poravnave dne 17. 8. 2017, menični upravičenec, ki je menico izpolnil na dneva 21. 8. 2017 in 23. 8. 2017 pa ni kršil pooblastila meničnega zavezanca, saj iz menične izjave ne izhaja datumska omejitev unovčitve.

30. Po presoji pritožbenega sodišča upnikove pritožbenimi navedbe glede datuma dospelosti niso utemeljene. Upnik namreč ne zatrjuje, da bi se pogodbenika v Garancijski pogodbi ali v menični izjavi karkoli dogovorila glede datuma dospelosti menice. V takem primeru torej velja, da lahko imetnik menice določi rok dospelosti menice, ne sme pa določiti krajšega roka dospelosti kot je v navadi v poslovnem prometu.17 Pri tem ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Takšno ujemanje bi moralo biti izrecno opredeljeno v menični izjavi, v nasprotnem primeru je treba šteti, da je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta.18 Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz menične izjave ne izhaja datumska omejitev unovčitve, je torej pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zatrjevana kršitev ni podana.

31. V sodni praksi je sicer zaslediti tudi stališče, po katerem je bianco menico, izdano zaradi zavarovanja kredita, treba izpolniti v skladu z medsebojnim sporazumom upnika in dolžnika, če ni posebnega sporazuma, jo je imetnik menice dolžan izpolniti v skladu s pogoji in roki odplačila iz temeljnega posla.19 Po presoji pritožbenega sodišča pa temu stališču ni mogoče slediti, saj negira sam namen izdaje menice, ki je v tem primeru bila dana kot sredstvo zavarovanja.20 V konkretnem primeru je naročnik garancije banki izročil bianco menice v zavarovanje terjatev po Garancijski pogodbi. V kolikor bi se štelo, da je datum zapadlosti (nujno) menice enak datumu zapadlosti terjatve iz Garancijske pogodbe, bi to menici odvzelo vlogo instrumenta zavarovanje in bi prevzela vlogo plačilnega sredstva, saj bi morala biti menica predložena v plačilo na dan zapadlosti terjatve. Nenazadnje bi tako stališče vodilo v sklep, da lahko dolžnik od upnika terja izpolnitev obveznosti iz Garancijske pogodbe, vse od dospelosti te terjatve pa do njenega zastaranja, medtem ko bi menične blankete lahko izpolnil samo z datumom dospelosti 24. 6. 2013 ter jih predložil v plačilo (v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZM) na sam plačilni dan ali na enega od dveh delavnikov, ki prideta takoj za njim. Iz navedenega je razvidno, da bi, ob taki razlagi, funkcija menice kot instrumenta zavarovanja izgubila svoj pomen, zato ji pritožbeno sodišče ne more slediti.

32. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so bile menice dane v zavarovanje terjatve, ki bo poplačana že z unovčitvijo ene menice. Poplačilo na podlagi menic je namreč odvisno od stanja denarnih sredstev na transakcijskemu računu upnika v času predložitve menice na unovčenje, tako kot je to navajal dolžnik. Kot je razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja, so bili na podlagi unovčenih menic iz upnikovega na dolžnikov račun preneseni posamezni zneski v višini tedaj razpoložljivih sredstev na upnikovem računu.21

33. Upnik je kršitev načela vestnosti in poštenja utemeljeval še s trditvijo, da je bila garancija unovčena že dne 24. 6. 2013 in je terjatev dolžnika iz Garancijske pogodbe zastarala dne 24. 6. 2016. Sodišče prve stopnje upnikovemu stališču ni pritrdilo zato, ker je štelo, da dolžnik terjatve iz drugega premoženja ni mogel uveljavljati pred datumom odloženega plačila po potrjeni prisilni poravnavi (17. 8. 2017). Po presoji pritožbenega sodišča pa je sklep sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarana, pravilen, saj iz upnikovih navedb izhaja, da je dolžnik za izterjavo terjatve iz Garancijske pogodbe zoper upnika že vložil predlog za izvršbo, izvršilni postopek pa še ni končan. Zastranje je uvedeno zaradi pasivnosti upnika in se pretrga z vložitvijo tožbe ter vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ), med drugim tudi z vložitvijo predloga za izvršbo.22 Že iz navedenega je razvidno, da terjatev dolžnika zoper upnika ni zastarala, zato ravnanje dolžnika pri unovčevanju menice tudi iz tega razloga ni bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

34. Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, da je bila bančna garancija dne 24. 6. 2013 unovčena za znesek 200.000,00 EUR ter da je dolžnik na podlagi unovčenja menic dosegel zgolj delno plačilo svoje terjatve (v višini 31.509,23 EUR). Tudi če bi bilo mogoče pritrditi upnikovemu stališču, da bo točna višina dolžnikove terjatve znana šele po unovčenju premoženja, danega v zavarovanje (oziroma zaključku izvršilnega postopka) ter da bo dolžnik glede morebitnega neplačanega dela terjatve upravičen zgolj do plačila pod pogoji potrjene prisilne poravnave, pa upnik, kot bistveno, niti ne zatrjuje, da je dolžnikova terjatev prenehala. V primeru, da premoženja, danega v zavarovanje iz kateregakoli razloga ne bi bilo mogoče unovčiti, bi bil torej dolžnik, celo glede na upnikove trditve, še vedno upravičen do plačila zneska 72.490,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2017 dalje. Dolžnikova terjatev do upnika torej še vedno obstoji, saj še ni bila v celoti poravnana, prav tako pa tudi ni zastarala.23 Po presoji pritožbenega sodišča že zato ni mogoče slediti upnikovi trditvi, da naj bi odpadla kavza za izročitev (unovčenje) menic, s čimer bi bila verjetno izkazana terjatev na vrnitev menic.

35. Po presoji pritožbenega sodišča pa bi bila drugačna odločitev tudi v nasprotju s pravili, ki veljajo v meničnem pravu, in sicer, da pravico do izpolnitve menice ni preklicna. To stališče je sprejelo nemško Vrhovno sodišče in ga povzema tudi naša teorija.24 Z zahtevkom za vrnitev menic bi upnik dosegel prav to, torej preklic pravice do izpolnitve menice.

36. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi lahko upnik v primeru, če bi dolžnik menice unovčil v višjem znesku, kot mu gre na podlagi pooblastila, imel pravico presežek terjati nazaj po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Po presoji pritožbenega sodišča unovčene menice ne bi bilo mogoče šteti za prostovoljno plačilo v smislu tretjega odstavka 214. člena ZFPPIPP.

37. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba dolžnika utemeljena, pritožba upnika pa ni utemeljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (5. točka 353. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in in 15. ter 239. členom ZIZ) je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se ugodi ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi in se sklep o začasni odredbi v celoti razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Pritožbeno sodišče je hkrati zavrnilo pritožbo upnika in sklep sodišča prve stopnje v po njem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.25

38. Ker je dolžnik s pritožbo uspel, se ustrezno spremeni izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tako, da upnik sam krije svoje stroške postopka zavarovanja in je dolžan dolžniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je upniku tudi naložilo, da dolžniku povrne pritožbene stroške, upnik pa sam krije svoje pritožbene stroške kot tudi stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. člen v zvezi s 239. členom ZIZ). Stroške dolžnika je pritožbeno sodišče odmerilo v višini stroškov sodnih taks za ugovor zoper sklep o začasni odredbi po tar. št. 4022 ZST-1 v znesku 30,00 EUR ter za pritožbo po tar. št. 4031 ZST-1 v znesku 125,00 EUR.

1 V točkah I.I. in I.II. izreka je sodišče ugovoru dolžnika delno ugodilo ter sklep o začasni odredbi glede navedenih ravnanj do višine zneska 72.490,77 EUR z obrestmi s spremembo razveljavilo (navedena ravnanja z menicami so torej dolžniku in dolžnikovemu dolžniku do višine zneska 72.490,77 EUR z obrestmi dovoljena), iz česar izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje, glede navedenih ravnanj z menicami nad zneskom 72.490,73 EUR z obrestmi, ugovor dolžnika zavrnilo. 2 Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika v tem delu ugodilo. 3 Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika v tem delu zavrnilo. 4 Dolžnikova prijavljena in priznana navadna terjatev v znesku 1.090,82 EUR za ta postopek ni relevantna. 5 Primerjaj: Tratnik M.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 596. 6 Dr. Miha Juhart, dr. Peter Ilc, dr. Mirko Ilešič in Igor Strnad: Zavarovanje in utrditev obveznosti, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1995, stran 77). 7 Tako je bilo npr. določeno v hrvaškem pravu, kot je to izhajalo iz petega odstavka 80. člena Zakona o financijskom poslovanju i predstačajnoj nagodbi z dne 28. rujna 2012: Ovršne isprave izlučnih i razlučnih vjerovnika ne gube pravu snagu glede namirenja na predmetu na kojom postoji razločno, odnosno izlučno pravo (poudarila MJ). Glede na takšno določbo bi bilo mogoče sprejeti stališče, da se je lahko ločitveni upnik (po hrvaškem pravu) v celoti (ne glede na pogoje prisilne poravnave) poplačal samo iz premoženja dolžnika, na katerem je imel ločitveno pravico. 8 Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za terjatve upnikov, ki so zavarovane z ločitveno pravico (1. točka prvega odstavka 213. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena z ZFPPIPP). 9 Tako tudi Vladimir Balažic: Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Priloga Pravne prakse, št. 10, leto 1997, stran 6. 10 V stečajnem postopku, v katerem (kot bistveno) stečajni dolžnik preneha obstajati, zato ZFPPIPP, drugače kot pri prisilni poravnavi, še dodatno, izrecno ureja prijavo zavarovanih terjatev in ločitvenih pravic v 298. člen ZFPPIPP, pri čemer velja, da prijava vsebuje tudi zahtevek za prednostno plačilo priznane zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice ter zahtevek za plačilo nezavarovanega dela terjatve iz splošne razdelitvene mase. Temu ustrezna je določba 304. člena ZFPPIPP, ki določa pravne posledice, če sta priznani zavarovana terjatev in ločitvena pravica, saj sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo te terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Nadalje je tudi razdelitev posebne razdelitvene mase urejena v posebnem poglavju (370. do 372. člen ZFPPIPP). 11 Pravnomočno je bilo s tem odločeno tudi o vrsti terjatve (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-893/16-27, U-I-194/16-8 z dne 20.4. 2017). 12 Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-280/16-108 na str. 18. 13 Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-280/16-108 na str. 21. 14 Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 17. 8. 2013, rok odloženega plačila po prisilni poravnavi je potekel dne 23. 7. 2017. 15 Tako II Ips 124/2014 v točki 24. 16 Tudi v konkretnem primeru je rok odloženega plačila navadnih terjatev po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom že potekel, iz spisa pa sicer ni razvidno, ali so bili v konkretnem primeru navadni upniki že poplačani. 17 Joško Žiberna: Menica, GV, Ljubljana, 1999, stran 181. 18 Primerjaj: sodba VS RS II Ips 754/2005, II Cp 2671/2012. 19 Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč, načelno mnenje zvezna skupna seja 7. in 8. 5. 1981. 20 Menica je lahko kreditno sredstvo, plačilno sredstvo ali sredstvo zavarovanja. 21 V primeru, ko menica ob predložitvi domicilni banki ni plačana, ima imetnik menice pravico vložiti na sodišču predlog za izvršbo na podlagi predložene menice ter tako poskušati doseči poplačilo do višine zavarovane terjatve. V konkretnem primeru pa izvršilni postopek, kot je bilo navedeno, že poteka. 22 Če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo, začne znova teči od dneva, ko je ta postopek končan (peti v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ). 23 Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih (prvi odstavek 270. člena OZ). S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštva, zastava in druge stranske pravice (drugi odstavek 270. člena OZ). 24 Dr. Šime Ivanjko: Zakon o menici: GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 157. 25 Izrek odločbe pritožbenega sodišča je poenostavljen v prid njegovi razumljivosti.