Jedro

Zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožnika proti sklepu tožene stranke z dne 5.11.2007, s katerim je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v L. do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, in sicer od 4.11.2007 do 4.2.2008. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na prvo in tretjo alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje meni, da razlog za omejitev gibanja po prvi alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil ni podan. Tožnik je namreč pri podaji prošnje za azil navedel svoje osebne podatke, ki se ujemajo z osebnimi podatki, ki jih je navedel na glavni obravnavi. Tožena stranka bi morala zato svojo odločitev utemeljiti s konkretiziranim dvomom o resničnosti teh osebnih podatkov, česar pa ni storila. Določila ZAzil ne določajo obveznosti, da prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko za dokazovanje svoje identitete, ampak zahteva, da mora prosilec za azil v postopku ugotavljanja istovetnosti podati osebne podatke. Tožena stranka pa ni navedla, zakaj dvomi v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel pri podaji prošnje za azil. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tožena stranka svojo odločitev opira tudi na tretjo alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi z drugo in peto alineo 36. člena Zazil, vendar pa sodišče meni, da tudi razlog po tretji alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s peto alieno 36. člena ZAzil (vložitev prošnje za azil z namenom, da odloži prisilno odstranitev) ni podan. Tožnik je pojasnil, da so mu organizatorji povedali, da se nahaja v Italiji, do Italije pa je plačal pot, zato ni mogoč zaključek, da zavaja ali zlorablja postopek z vložitvijo prošnje za azil zato, da odloži prisilno odstranitev iz države. Strinja pa se sodišče prve stopnje z začasno omejitvijo gibanja tožniku na podlagi druge alinee 36. člena ZAzil in sicer, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožnik s svojo izpovedbo na glavni obravnavi namreč ni ovrgel suma lažne predstavitve razlogov, na katere se sklicuje. Tožnik ni prepričljivo in povezano izpovedal razlogov zakaj je čakal 7 let, da je zapustil matično državo, ko so mu sovaščani grozili in ga pretepli približno dvajsetkrat, pri čemer sodišče ne sprejema izjave tožnika, da ni mogel zapustiti države ker ni imel denarja. Prav tako je tožnik šele na zaslišanju na obravnavi povedal, da so bili napadalci oboroženi s puškami in da so bili nekateri zamaskirani, pri čemer teh podrobnosti ni navedel pri podaji prošnje za azil. Tako kot tožena stranka tudi sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik nelogično, neprepričljivo in neverodostojno podal navedbe glede svojih razlogov za zapustitev matične države, o potovanju v Slovenijo, zlasti pa glede zatrjevanega preganjanja. Sodišče ne more slediti izjavi tožnika, da posameznih podrobnosti glede napadalcev pri podaji prošnje za azil ni povedal zato, ker ga upravni organ ni vprašal. Predstavitev razlogov prosilca za azil, ki potrebuje zaščito, je namreč že po naravi stvari, ki izhaja iz preganjanja, izključno usmerjena v pridobitev azila in v predstavitev osebnih razlogov prosilca za pridobitev azila. Tožnik pa ni sam od sebe prepričljivo, povezano in podrobno predstavil svojih razlogov. O oboroženih sovaščanih in zamaskiranih ljudeh je odgovoril šele na posebno vprašanje sodišča, kar pa vse potrjuje, da tožnik lažno prikazuje potrebo po zaščiti v obliki azila, za ta sum pa zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti o obstoju okoliščin, ki ta sum vzbujajo. Tožnik pa tudi v tožbi ni z ničemer pojasnil zgolj zatrjevanega stalnega maltretiranja in preganjanja iz političnih razlogov, zato sodišče prve stopnje sprejema zaključek tožene stranke, da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi tretje alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z drugo alineo 36. člena ZAzil. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da se strinja z navedbami izpodbijane sodbe glede ugotovitve, da razlog za omejitev gibanja zaradi dvoma v resničnost osebnih podatkov ni podan, ne pa glede zaključka, da naj bi bil potrjen sum zavajanja in zlorabe postopka. Tožnik je bil prisiljen pobegniti iz matične države, kjer je bil sistematično in dolgotrajno preganjan. Tožnik se je moral odzvati na pozive oboroženih preganjalcev, saj bi bil sicer ob življenje. Še vedno je pod stresom in se boji za lastno zdravje in življenje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi splošno znana dejstva o preganjanju in politični nestrpnosti v matični državi tožnika. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki se izpodbija s pritožbo (1. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), torej glede razlogov za omejitev gibanja na podlagi tretje alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z drugo alineo 36. člena Zazil. Na podlagi podatkov v upravnem in sodnem spisu je moč utemeljeno sklepati, da tožnik z neresnično predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje, skuša zlorabiti azilni postopek. Kontradiktornosti v tožnikovih izjavah ter razlike med razlogi in dejstvi, ki jih je tožnik navajal v prošnji za azil dne 4.11.2007 in na zaslišanju na sodišču dne 19.11.2007 so tolikšne, da je možen edino zaključek, kakršnega je napravila tožena stranka, ki ji je glede razlogov v zvezi z lažno predstavitvijo razlogov pritrdilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na pavšalnost pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne navaja vseh kontradiktornosti in nelogičnosti v tožnikovih izjavah, saj jih je korektno povzelo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je na podlagi določbe 3. odstavka 24. člena ZAzil prosilec za azil dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, prav tako mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembni za postopek. Prosilec za azil mora vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, verodostojno in prepričljivo navesti sam. Tako pa v obravnavanem primeru tožnik v prošnji za azil ni navedel, da naj bi bile osebe, ki so ga preganjale, oborožene, kar je povedal šele na zaslišanju na sodišču in to na posebno vprašanje. Tudi glede časa preganjanja je v prošnji za azil navedel, da se je preganjanje začelo leta 2003, na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da traja že od leta 2000. Tožnikove izjave se razlikujejo tudi glede okoliščine, s koliko osebami (z eno ali več) je potoval iz P. ter kolikokrat je bil v domačem kraju pretepen. Pritožbeno sodišče poudarja, da že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).