Jedro

Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 evrov.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 21675/2019 z dne 9. 2. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je sodišče obdolžencu določilo tudi posebni pogoj, da mora oškodovani družbi B. d. o. o. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 34.392,88 evrov v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana. V tem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2014 dalje je sodišče oškodovani družbi po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo tudi premoženjskopravni zahtevek. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 70,00 evrov, sodno takso v znesku 192,00 evrov ter po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške vročanj sodnih pisanj v višini 591,00 evrov.

2.Zoper sodbo se je zaradi kršitve kazenskega zakona, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pritožila obdolženčeva zagovornica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec oškodovanca, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zagovornica z navedbami, da je sodišče prve stopnje popolnoma brezpredmetno polemiziralo, kako so bili računi fakturirani in izdani Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija RS), saj to ne predstavlja predmeta obtožbe in zato prekoračilo obtožbo, uveljavlja kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica nima prav. Sodišče namreč prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo.¹ Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot si to zmotno razlaga zagovornica, zato je pritožbeno sodišče zatrjevano kršitev obravnavalo znotraj graje kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana.

6.Zagovornica v pritožbi na več mestih uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje jih z navedbami, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene glede skladnosti izpovedb predstavnika oškodovane družbe C. C. in ob tem, da zaradi spreminjajoče se izpovedbe priče C. C. obravnavano kaznivo dejanje ni dokazano.

7.Navedbe zagovornice niso utemeljene. Glede oprave dokazne ocene priče C. C. in njegove verodostojnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno navedene priče napravilo v več točkah obrazložitve izpodbijane sodbe, ob tem pa je, kot v odgovoru na pritožbo pravilno navaja tudi pooblaščenec oškodovane družbe, sodišče prve stopnje napravilo obširno dokazno oceno celotne obravnavane zadeve v točkah 82-95 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo navedb, ki jih je priča C. C. podal v okviru preiskovalnega postopka na zaslišanju 1. 7. 2019 ter na PP X 15. 1. 2019, kot to zmotno navaja zagovornica. Omenjene izpovedbe priče C. C. je sodišče ustrezno navedlo, ob tem pa tudi ocenilo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da razhajanja v izpovedbi niso takšna, da bi slednja vzbudila dvom v verodostojnost priče C. C. Tako je izpovedba priče podprta s kazensko ovadbo, ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi v več točkah obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je izpovedbi priče C. C. v celoti verjelo in ji tudi sledilo.² Zagovornica sicer pravilno izpostavlja, da kazenska ovadba ne more biti dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Vendar kazenska ovadba prav tako ni nedovoljen dokaz, ki bi bil uvrščen med dokazne prepovedi. Navedbe v kazenski ovadbi se lahko uporabijo za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče,³ kar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tudi naredilo. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožba podaja lastno dokazno oceno priče C. C., pa pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se je pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8.Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica utemeljuje tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje ni presojalo elementov kaznivega dejanja ter da prenos poslovnega deleža gospodarske družbe na tretjo osebo ne predstavlja takšnega elementa.

9.Pritožba nima prav, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v točkah od 82 do 96 (in tudi nekaterih drugih) razlogov izpodbijane sodbe presojalo posamezne elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije ter jih tudi določno, jasno in tehtno navedlo. Ob tem pa jih je tudi pravilno ocenilo. Glede pritožbenih izvajanj, da prodaja poslovnega deleža gospodarske družbe na tretjo osebo ne predstavlja elementa kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sama prodaja poslovnega deleža gospodarske družbe res ne predstavlja elementa kaznivega dejanja, vendar v obravnavani zadevi prav prodaja poslovnega deleža predstavlja eno izmed niza več obdolženčevih izvršitvenih ravnanj (prazno obljubljanje plačil, med drugim še v letu 2018, torej še eno leto za tem, ko je obdolženec svoj poslovni delež že prenesel, zamolčanje prejema nepovratnih sredstev in drugih), ki kot celota tvorijo elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.

10.V nadaljevanju zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter v posledici tega zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče Č. Č. in se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje do konca glavne obravnave ni odločilo o dokaznem predlogu in tudi ni v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da ga ne bo izvedlo. Na tak način je sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je bil dokazni predlog podan že 12. 7. 2021, torej še preden se je glavna obravnava znova začela, ko se sicer šteje, kot da prejšnje glavne obravnave ni bilo, vendar v določbah kazenskega postopka za zagovornika ni predpisana dolžnost, da bi v takšni situaciji moral vsakič znova podati iste dokazane predloge. Ni dopustno vzpostaviti domneve, da se je zagovornik odrekel predlaganim ali celo že sprejetim dokaznim predlogom, če jih po ponovnem začetku glavne obravnave ne ponovi ali izjavi, da vztraja pri že podanih dokaznih predlogih.⁴

11.Ob ugotovitvi, da je bila kršena določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, je pritožbeno sodišče presojalo tudi vpliv te kršitve na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. V konkretni zadevi bi bila kršitev podana, če bi bil izkazan razumen dvom v ugotovljeno dejansko stanje (glede na to, da je zagovornica uveljavila kršitev že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje), tega pa s pritožbeno obrazložitvijo zagovornici ni uspelo vzbuditi. Zagovornica namreč navaja, da bi priča Č. Č., ki obdolženca zastopa v upravnem sporu zoper Agencijo RS, vedel vsebinsko pojasniti stanje spora in kakšna je možnost uspeha obdolženca v zvezi z zahtevkom za izplačilo sredstev in ali Agencija RS izdaja zavrnilne odločbe v nasprotju z navodili sodišča. V konkretni zadevi, ko se obdolžencu očita kaznivo dejanje poslovne goljufije zoper oškodovano družbo B. v zvezi z nakupom peči na lesno biomaso, dokazni predlog ni pravno relevanten in sodišče takšnega dokaznega predloga ni dolžno izvesti. Iz izpisa Agencije RS izhaja, da zavrnitev dela zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev ni v povezavi z nabavo peči na lesno biomaso, ki jo je dobavila oškodovana družba. Oškodovana družba sploh ni bila med izvajalci navedene investicije, saj je bila predmetna peč na lesno biomaso prefakturirana družbi D. d. o. o . in je bil navedeni račun družbi D. d. o. o. tudi po izjavi obdolženca v celoti poravnan. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni izkazan.

12.Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.

13.Kršitev ni podana. Zagovornica kršitev z obširnimi razlogi na strani 6 do 12 pritožbe veže na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le tedaj, ko je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kot je pritožbeno sodišče zagovornici že pojasnilo v točki 9 razveljavitvenega sklepa z dne 19. 1. 2022. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.

14.Pritožba uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z nestrinjanjem na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ko zagovornica glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v tenorju izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

15.Bistven del pritožbenih izvajanj glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se nanaša na dokazno oceno izpovedbe priče C. C., da je oškodovana družba nase prevzela poslovni rizik, ker niso preverjali pogojev izplačila nepovratnih sredstev, da je oškodovana družba izstavila račun, na katerem je zapisano 50% avans in 50% po dobavi, dogovor glede plačila pa je bil drugačen, da je Agencija RS neutemeljeno zavrnila prejem nepovratnih sredstev ter da obdolženec ni imel preslepitvenega oziroma goljufivega namena.

16.Zagovornica se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče C. C. skladna in utemeljena. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje izpovedbo priče C. C. podkrepilo tako s podano kazensko ovadbo kot z drugimi listinskimi dokazi, ki utemeljujejo izpovedbo navedene priče. Pritožba zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče C. C., ki jo je podal v okviru kazensko preiskovalnega postopka na zaslišanju dne 1. 7. 2019 ter na PP X dne 15. 1. 2019. Vendar neuspešno, po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo, da razhajanja v izpovedbi priče C. C. niso takšna, da bi slednja vzbudila dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

17.Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da je bil priča C. C. neskrben, ker ga ni zanimalo, kdo je prejemnik nepovratnih sredstev kot tudi, da je družba nase prevzela poslovni rizik, ker ni preverila pogojev izplačila nepovratnih sredstev. Oškodovana družba namreč plačila dobavljene peči na lesno biomaso nikoli ni pogojila s prejemom nepovratnih sredstev, ob tem pa tudi iz nobene listinske dokumentacije ne izhaja, da je bil prejem nepovratnih sredstev bistvena sestavina sklenjene pogodbe. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in v odgovoru na pritožbo pravilno navaja tudi pooblaščenec oškodovane družbe, se je zgolj plačilni rok podaljšal za tri mesece. Tudi zagovorničino polemiziranje, ali je priča C. C. vedel, da bodo nepovratna sredstva nakazana na račun A. A. kot s. p. ali na gospodarsko družbo E. d. o. o., ne vplivajo na dejstvo, da je družba E. d. o. o. peč na lesno biomaso naročila, prejela in nikoli plačala. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo in ocenilo, da bi iz razpoložljivih sredstev družbe E. d. o. o. v letih 2014 in 2015 terjatev za peč na lesno biomaso obdolženec lahko poravnal, vendar tega ni storil. Prav tako ne gre prezreti dejstva, da je obdolženec kot A. A. s. p. dobil odobrena in tudi nakazana nepovratna sredstva za plačilo peči na lesno biomaso v višini 99.101,40 evrov, vendar je s temi sredstvi poravnal druge odprte terjatve.

18.Zagovornica graja verodostojnost priče C. C. tudi s tem, da je bilo na izstavljenemu računu za peč na lesno biomaso označeno plačilo 50% avans in 50% po dobavi, dejansko pa je bilo dogovorjeno, da se plačilo zamakne za tri mesece. Tudi ta pritožbena graja ni utemeljena. Priča C. C. je namreč jasno izpovedal, da je bil račun izstavljen v običajni obliki, ustno pa so se dogovorili za podaljšanje plačilnega roka. Tudi obdolženec je izpovedal, da je bil dogovor drugačen od tega, kar je bilo zapisano na računu, pri tem je poudariti, da slednje v obravnavani zadevi niti ni bistveno, ker ni sporno, da je oškodovana družba za dobavljeno peč na lesno biomaso izstavila račun in da je bil ustno določen daljši plačilni rok, ki nikoli ni bil izpolnjen.

19.Pritožbena izvajanja glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja se v velikem delu nanašajo tudi na grajo dokazne ocene obdolženčevega preslepitvenega namena. Obdolženec slednjega namreč naj ne bi imel, ker je Agencija RS neutemeljeno zavrnila izplačilo nepovratnih sredstev, ob tem pa je bil obdolženec prepričan, da bo s temi sredstvi lahko poravnal terjatev do oškodovane družbe, prav tako je obdolženec v posel verjel in predvideval, da bo s svojimi poslovnimi odločitvami lahko prišlo do poplačila obveznosti. Bistveno pa je tudi obdolženčevo pričakovanje, kako bo njegovo poslovanje potekalo v prihodnosti. Ker je Agencija RS zavrnila izplačilo nepovratnih sredstev, pa je to povzročilo tudi, da obdolženec ni zmogel plačati obveznosti in je zato oškodovana družba nase sprejela poslovni rizik neizpolnitve obveznosti in to nikakor ne predstavlja preslepitvenega namena obdolženca, ki je vedno želel plačati in zato še zdaj vztraja pri sodnih postopkih.

20.Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo. Zagovornica prezre, da je Agencija RS nepovratna sredstva, ki se nanašajo na plačilo peči na lesno biomaso, odobrila v višini 99.101,40 evrov in jih 2. 9. 2015 tudi izplačala na TRR račun A. A. s. p., ki je bil tudi naročnik subvencije. Del nepovratnih sredstev, ki jih je Agencija RS zavrnila, pa v obravnavani zadevi ni upošteven, ker se ne nanaša na plačilo peči na lesno biomaso, medtem ko iz dela odobrenih nepovratnih sredstev jasno izhaja, da so bila odobrena in izplačana ravno za plačilo peči na lesno biomaso. Poleg dejstva, da so nepovratna sredstva bila izplačana, je dodati, da so slednja bila odobrena na podlagi računa družbe D. d. o. o., ki je izdala račun za peč na lesno biomaso z enakimi specifikacijami kot oškodovana družba in ob tem še povečala vrednost peči in tako tudi nepovratnih sredstev, ki jih je dejansko izplačala Agencija RS. Tako se obdolženec ne more sklicevati, da nepovratnih sredstev ni prejel in je Agencija RS vplivala na njegovo (pričakovano) poslovanje. Agencija RS je sredstva za plačilo peči na lesno biomaso odobrila in tudi nakazala, obdolženec pa plačila ni izvedel. Tudi po prejemu nepovratnih sredstev je obdolženec oškodovani družbi prikril, da je sredstva dejansko prejel in predstavniku oškodovane družbe lažno zatrjeval, da bo račun plačal, ko bo prejel nepovratna sredstva. Obdolženec pa namena plačati računa oškodovane družbe dejansko nikoli ni imel. Ob navedenem je dodati, da je bil obdolženec pooblaščen za razpolaganje s sredstvi družbe E. d. o. o. in poslovanje družbe E. d. o. o. v letih 2014 in 2015 ni bilo takšno, da računa ne bi mogli plačati, kar je v točkah 76 do 78 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Vsekakor gre zaključiti, da bi obdolženec lahko poravnal račun oškodovane družbe, vendar tega ni želel storiti. Prav tako ne gre prezreti, da je družba D. d. o. o., ki je izstavila račun za dobavo peči na lesno biomaso, ki jo je dejansko dobavila oškodovana družba, slednjega na podlagi medsebojnih kompenzacij in asignacijskih pogodb tudi dobila plačanega, s čimer se ponovno izkazuje preslepitveni namen obdolženca. Ob vsem navedenem je obdolženec 6. 7. 2017 direktorsko mesto in poslovni delež v družbi E. d. o. o. prenesel na romunskega državljana F. F. To je sicer v skladu s pravnimi pravili, a v povezavi z opisanimi obdolženčevimi predhodnimi aktivnostmi in ravnanji ter dejstvom, da je še v letu 2018 predstavniku oškodovane družbe zagotavljal in mu lažno obljubljal, da bo račun plačan, ne glede na to, da obdolženec sploh več ni imel nobenega pooblastila za poslovanje družbe E. d. o. o., brez dvoma utemeljuje obdolženčev preslepitveni namen, kot izhaja iz pravilnih razlogov sodišča prve stopnje.

21.Zagovornica graja tudi, da sodišče ne bi smelo upoštevati sms sporočil med obdolžencem in pričo C. C., ker slednja ne odražajo dejanskega stanja celotne komunikacije. Zagovornica nima prav. Sodišče prve stopnje je na podlagi izmenjanih sms sporočil ustrezno ugotovilo, da se je obdolženec izmikal srečanjem s pričo C. C. in tudi, da je obdolženec prek sms sporočil obljubljal plačilo izstavljenega računa ter zaključilo, da vsebina sms sporočil izkazuje preslepitveni namen obdolženca. Gre za eno od več ravnanj, ki kot celota izkazujejo obdolženčevo preslepitev.

22.Pritožba navaja tudi, da zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi ni mogoče sklepati o kaznivem dejanju goljufije, saj je pri tem šlo za ravnanja po tem, ko je bila izvedba pravnega posla že zaključena. Pritožba nima prav. V praksi so pri kaznivem dejanju poslovne goljufije upoštevna tudi ravnanja po zapadlosti terjatve.⁵ Tako je sodišče prve stopnje tudi ugovor zoper sklep o izvršbi pravilno štelo kot okoliščino, ki v povezavi z drugimi dejstvi kaže na obsojenčev goljufivi (preslepitveni) namen.

23.Zagovornica sicer uvodoma navaja, da graja tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar se v pritožbi glede slednje vsebinsko ne opredeli, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije za obravnavano kaznivo dejanje poslovne goljufije pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na njeno vrsto in odmero, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Pri tem je kot obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo predhodno kaznovanost obdolženca, ki je bil že večkrat obsojen za premoženjska kazniva dejanja, medtem ko olajševalnih okoliščin pri obdolžencu upravičeno ni zasledilo.

24.Odločbo o premoženjskopravnem zahtevku zagovornica izpodbija v posledici vseh navedenih pritožbenih razlogov. S takšnimi izvajanji pritožbe pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno obrazložilo in sprejelo premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe, ki se nanaša na dobavo peči na lesno biomaso in za katero je bil izstavljen račun z dne 25. 11. 2014 za znesek 34.392,88 evrov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2014 dalje.

25.Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in ker zagovornica tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

26.Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 432 evrov, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju zapletenosti zadeve in premoženjskega stanja obdolženca.

-------------------------------

1Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 792.

2Glej točke 56, 80, 83, 91 in 93 obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Sodba VSRS I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017.

4Primerjaj sodbi VS RS I Ips 51/2004 z dne 9. 3. 2006, I Ips 406/2007 z dne 16. 10. 2008, tako tudi sodba VSL VII Kp 22995/2017 z dne 29. 11. 2021.

5Devetak H., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, stran 820 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.