Jedro

Pravnomočne odločitve sodišča o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino določen solastninski delež nepremičnine ni mogoče udejaniti. V takem primeru je skladno s sodno prakso treba upoštevati načelo realne subrogacije. Namesto solastniškega deleža nepremičnine mora toženec v zapuščino vrniti denarni znesek, ki ustreza procentualni vrednosti nepremičnine.

Uspeh toženca, ki glede podrednega tožbenega zahtevka znaša približno 30 %, ni majhen in stroški postopka bi bili ob nižji vrednosti spora manjši. Poleg tega je toženec v celoti uspel glede primarnega tožbenega zahtevka. Zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka III izreka) spremeni tako, da se glasi: „III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 645,75 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku: toženi stranki (toženec) je naložilo, da mora v zapuščinski postopek po pokojnem A. A. za potrebe dopolnitve nujnega deleža tožeče stranke (tožnik) vrniti znesek 34.317,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 do plačila (točka I izreka); kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka); v točki III izreka je odločilo, da je dolžan toženec povrniti tožniku 3.795,20 EUR stroškov postopka.

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje toženec iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške.

Toženec meni, da v okoliščinah konkretnega primera načelo realne subrogacije ne pride v poštev, ker predmeta zapuščine ni odsvojil sam, ampak je to storilo izvršilno sodišče. Tožnik je imel možnost svojo dedno pravico zavarovati v izvršilnem postopku, pod enakimi pogoji kot ostali upniki toženca, pa tega ni storil, zato je obveznost toženca prenehala. Obrazložitev, da so bili zapustnikovi dolgovi že upoštevani pri izračunu nujnega deleža, je nezadostna in tudi nejasna. Tožnik je za izvršbo ves čas vedel, in tudi, da je bila nepremičnina že ob daritvi obremenjena z dolgovi zapustnika. Z darilom je toženec lahko prosto razpolagal, dokler ni bil seznanjen, da nujni dedič zahteva njegovo vračilo. Ko je bil seznanjen s tožbo, pa ni storil ali opustil prav nič takega, zaradi česar bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino zaradi nezmožnosti vrnitve ustreznega solastniškega deleža nepremičnine v naravi. Kakšno zvezo ima dejstvo, da je šlo za prisilno prodajo, s tem, da so bili dolgovi zapustnika že upoštevani pri višini nujnega deleža, ni jasno. Načelo realne subrogacije pride v poštev le, če za nezmožnost izpolnitve odgovarja dedič, kako je bil izračunan nujni delež, pa s tem vprašanjem nima prav nobene logično razumske povezave. Sodišče ne navede konkretnega zakonskega člena ali druge zakonske podlage za uporabo načela realne subrogacije. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje (sodba in sklep VSRS II Ips 90/2009, sklep VSL II Cp 289/2019, sodba VSRS II Ips 261/2008), niso uporabljivi, saj v nobenem primeru ni šlo za bistveno podobno situacijo. Obveznost je prenehala zaradi okoliščin, za katere ne odgovarja in je treba uporabiti 329. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter presoditi, ali je prišlo do nemožnosti izpolnitve po pravnomočni sodbi in kdo je odgovoren za to, tožnik pa niti ne zatrjuje, da je toženec razpolagal s premoženjem z namenom oškodovati ga in tudi o protipravnosti ravnanja toženca tožba nima nobenih navedb. Tožnik je imel ves čas pravde možnost podati ugovor tretjega (ali vložiti tožbo za nedopustnost izvršbe na spornem solastniškem deležu nepremičnine), prijaviti terjatev oziroma zaščititi svoj položaj v izvršilnem postopku. Ugovor tretjega je vložil prepozno, poleg tega tudi ni bilo izkazano, da je oseba, ki bi imela pravico do poplačila iz kupnine. Upnik, ki v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njegovega dolžnika, ne izkoristi možnosti, da zavaruje svoj položaj, pa te svoje opustitve ne more sanirati tako, da naknadno zahteva odškodnino od dolžnika. Edina možna in pravilna materialnopravna podlaga v tej zadevi je institut nemožnosti izpolnitve.

Glede višine zahtevka je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Od zapustnika ni dobil celotne nepremičnine, pač pa samo polovico, zato ni mogoče upoštevati celotne vrednosti nepremičnine. Vrednost darila je ob smrti zapustnika in po stanju ob daritvi, znašala 224.969,00 EUR in je nepošteno, da bi moral tožniku sedaj vrniti 11,07 % vrednosti celotne nepremičnine. Vrednost zapuščine po 28. členu Zakona o dedovanju (ZD) ni mogla biti 401.922,00 EUR, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 608/2016-II, zapuščine pa posledično ni moglo biti za 365.237,60 EUR, kot je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak kvečjemu polovico tega zneska. Iz besedila točke II izreka sodbe P 608/2016-II izhaja, da je bil predmet zapustnikovega darila le solastninski delež ½ nepremičnine. Če bi bil dolžan vrniti 11,07 % celotne nepremičnine (ne polovice nepremičnine), bi sodišče izpustilo iz izreka besedi „solastninskega deleža“.

Stališče izpodbijane sodbe, da je triletni zastaralni rok začel teči šele s pravnomočnostjo sodbe P 608/2016-II, je materialnopravno napačno. Takrat je lahko začel teči le zastaralni rok iz 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za izpolnitev obveznosti po sodbi. Izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje dodatnih razlogov in je zato niti ni mogoče preizkusiti. Zastaralni rok iz 41. člena ZD je potekel, saj tožnik v zapuščinskem postopku ni izjavil, da želi vrnitev darila v denarni protivrednosti, čeprav je že leta 2013 vedel, da je nepremičnina obremenjena in je bilo treba računati s tem, da vrnitev podarjenih stvari v ustrezni vrednosti v naravi morda ne bo mogoča. Tožnik ni uspel s 30 % svojega zahtevka, kar ni zanemarljiv ali sorazmerno majhen del. Poleg tega je prvotno uveljavljal dva zahtevka in je bil primarni že pravnomočno zavrnjen. Stroškovna odločitev sodišča je zato materialnopravno napačna.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbi očita, da je zavajajoča, saj poskuša prikriti dejanski rezultat, ki ga poskuša doseči toženec. Nepremičnina je bila prodana na javni dražbi za poplačilo izključno in samo dolgov toženca. Gre za to, da je toženec dejansko prejel denar za del nepremičnine, ki je bila tudi tožnikova last. Nepremičnina je bila prodana po krivdi toženca. Toženec želi doseči, da bi bil dejansko obogaten na račun tožnika. Zahtevek se niti ne nanaša na del sredstev, ki so bila potrebna za poplačilo upnikov, temveč le na tisti del sredstev, ki so po prodaji nepremičnine v izvršbi ostala. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče, je primerljiva, saj je vsem zadevam skupno to, da je zaradi prodaje nepremičnine, ki je del zapuščine, na njeno mesto stopila za nepremičnino prejeta denarna protivrednost. V zvezi z višino je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, da je toženec prejel kupnino v znesku 155.000,00 EUR za eno polovico nepremičnine in da je dolžan v zapuščino zato vrniti 11,07 % od zneska 310.000,00 EUR. Zahtevek, kakršnega vtožuje v tej zadevi, je prvič pridobil 6. 9. 2017, ko je postal pravnomočen sklep o izročitvi. Vrnitev darila je zahteval pravočasno glede na 41. člen ZD in s tožbo uspel, kasnejša prodaja in sprememba terjatve iz solastninskega deleža v denarni zahtevek pred nastankom spremembe ni mogla zastarati. V zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev opozarja, da je bil pretežni del postopka usmerjen v ugotavljanje temelja zahtevka, v zvezi s tem je bil izpeljan prvi postopek pred sodiščem prve stopnje, ki se je končal s sodbo in sklepom VSL II Cp 816/2021, v nadaljevanju postopka je po temelju uspel v celoti. V ponovljenem postopku je toženec kljub jasnemu stališču višjega sodišča izpodbijal temelj in je bilo zato podanih več vlog in izveden bo pritožbeni postopek. S tem je toženec krivdno povzročil stroške in ni upravičen do njihove povrnitve. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je glede stroškovne odločitve.

5. Za izpodbijano odločitev o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino po pokojnem A. A. denarni znesek, ki je ekvivalent 11,07 % vrednosti na dražbi prodane nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X., relevantna dejstva niso sporna. Nesporno sta pravdni stranki dediča po pokojnem A. A. Tožnik je v zapuščinskem postopku uveljavljal nujni delež. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo P 608/2016-II odločilo, da je darilna pogodba, sklenjena med pokojnim A. A. kot darovalcem in tožencem kot obdarjencem glede ene polovice nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X., brez pravnega učinka proti tožniku glede 11,07 % solastnega deleža nepremičnine in se tak solastninski delež nepremičnine vrne v zapuščinski postopek po A. A. Nepremičnina parc. št. 2209/2 k.o. X. je bila prodana v izvršilnem postopku, v katerem je bil dolžnik toženec in mu je bil tudi izplačan preostanek kupnine.

6. Materialnopravno zmotna so stališča toženca, ki jih utemeljuje s pravicami in dolžnostmi upnikov v izvršilnem postopku. Tožnik namreč v izvršilnem postopku ni bil upnik toženca. V tej pravdi vtoževana terjatev temelji na tožnikovi dedni pravici. V izvršilnem postopku bi tožnik lahko vložil (in tudi je vložil) le ugovor tretjega. Če nekdo, ki ni stranka izvršilnega postopka, svojih pravic v izvršilnem postopku ne uveljavi, ne izgubi možnosti uveljavljati svojih pravic na predmetu izvršbe v drugih postopkih. Da ima tožnik pravico na parc. št. 2209/2 k.o. X., to je predmetu izvršbe, je ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Po 158. členu Ustave RS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 608/2016-II ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, veže pravdni stranki in sodišče taka, kot je. In pravnomočno je odločeno, da mora toženec v zapuščino po pokojnem A. A. vrniti 11,07 % solastninskega deleža nepremičnine 2209/2 k.o. X. Izrek navedene sodbe drugačne interpretacije obveznosti toženca ne dopušča. Jasno je zapisano, da je treba v zapuščino vrniti 11,07 % solastninskega deleža nepremične.

7. V zadevi P 608/2016-II je, ker je tožnik uveljavljal nujni dedni delež po pokojnem A. A., skladno z 28. členom ZD sodišče ugotovilo dolgove zapustnika in jih odštelo od vrednosti njegovega premoženja. Če sodišče dolga zapustnika, ki naj bi se izterjeval v izvršilnem postopku, ni upoštevalo, bi to moral toženec uveljaviti v navedenem postopku, ne v tem. Tudi, če bi bila odločitev sodišča v zadevi P 608/2016-II napačna, zaradi učinkov pravnomočnosti sodnih odločb veže sodišče in stranke postopka.

8. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe bi torej moral toženec vrniti v zapuščino del svojega solastninskega deleža nepremičnine. Vendar pa to ni mogoče, ker ni več (so)lastnik nepremičnine, saj je bila ta prodana v izvršilnem postopku. Pritožbene navedbe o posledicah izvršilnega postopka niso relevantne. Odločilno dejstvo je, da pravnomočne odločitve sodišča o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino po A. A. določen solastninski delež nepremičnine ni mogoče udejaniti. V takem primeru je skladno s sodno prakso treba upoštevati načelo realne subrogacije.1 Namesto solastniškega deleža nepremičnine mora toženec v zapuščino vrniti denarni znesek, ki ustreza 11,07 % vrednosti nepremičnine. To je edino logično, saj je bila nepremičnina v izvršilnem postopku prodana za poplačilo dolgov toženca in toženec je tudi prejel preostanek kupnine. Po obrazloženem dejstvo, da je bila nepremičnina prodana v izvršilnem postopku in ne na podlagi pravno poslovnega razpolaganja toženca, ni pomembno. Ne gre za odškodninsko tožbo. Temelj te pravde je tožnikova pravica do dedovanja po pokojnem A. A. Šele z ugoditvijo (podrednemu) tožbenemu zahtevku je lahko tožnik uveljavil svojo dedno pravico. Tudi ni pomembno, ali toženec odgovarja za „nemožnost izpolnitve“, saj pravdni stranki nista v pogodbenem razmerju.

9. Pri izračunu višine denarnega zneska, ki ga je toženec dolžan vrniti v zapuščino, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vrednost celotne nepremičnine parc. št. 2209/2 k.o. X. Iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 608/2016-II nedvoumno izhaja, da mora toženec v zapuščino vrniti 11,07 % solastniški delež te nepremičnine. Kot je bilo že obrazloženo, bi lahko toženec morebitne nepravilnosti uveljavljal le v tistem postopku, v tem pa ne več in z navedbami o tem, kaj mu je bilo podarjeno in kakšna je bila vrednost darila, ne more uspeti.

10. Tudi odločitev, da zahtevek ni zastaran, je pravilna. Pravilno je sodišče izhajalo iz 41. člena ZD, po katerem se lahko vrnitev daril v zapuščino zahteva v treh letih od zapustnikove smrti oziroma od dneva, ko je postala pravnomočna odločba o njegovi razglasitvi za mrtvega oziroma odločba, s katero se ugotavlja njegova smrt. Vrnitev darila je tožnik zahteval že v zapuščinskem postopku in vložil tožbo, ki se je obravnavala v postopku P 608/2016-II. S temi dejanji se je zastaranje pretrgalo (365. člen OZ). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok (prvi odstavek 369. člena OZ). Skladno s tretjim odstavkom 369. člena OZ je začelo zastaranje ponovno teči s pravnomočnostjo sodbe P 608/2016-II v delu, s katerim je bilo odločeno, da mora toženec v zapuščino po pokojnem A. A. za potrebe dopolnitve nujnega deleža tožnika vrniti 11,07 % solastniškega dela parc. št. 2209/2 k.o. X., to je v točki II izreka, ki je postal pravnomočen 26. 9. 2018 (pravnomočnost ugotovljena v prilogi A3 spisa). Ta tožba pa je bila vložena 9. 1. 2019, torej znotraj triletnega zastaralnega roka.

11. Iz izpodbijane sodbe izhajajo vsa relevantna dejstva, pa tudi materialno pravni zaključki so toliko obrazloženi, da je mogoče preizkusiti miselni tok sodišča in s tem pravilnost in zakonitost odločitve. Zakonskega določila o načelu realne subrogacije ni in ga torej sodišče prve stopnje ni moglo zapisati v sodbo. Je pa uporabo načela realne subrogacije utemeljilo s sklicevanjem na sodno prakso, ki je glede na ugotovljene (nesporne) okoliščine konkretnega primera podlaga za odločitev. Uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

12. Ker je po obrazloženem odločitev o glavni stvari materialnopravno pravilna, uveljavljane procesne kršitve niso podane, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo, je pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o stroških postopka. Tožnik je (podredno) zahteval vračilo 48.955,65 EUR v zapuščino, dosojeno pa je bilo vračilo 34.317,00 EUR, torej je njegov uspeh s tem zahtevkom približno 70 %. V primeru deljenega uspeha v pravdi se za porazdelitev stroškov postopka praviloma uporabi drugi odstavek 154. člena ZPP, tretji odstavek 154. člena ZPP pa le v primeru, če ena stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Uspeh toženca, ki je v ponovljenem postopku približno 30 %, ni majhen in stroški postopka (sodne takse, stroški za odvetniške storitve) bi bili ob nižji vrednosti spora manjši. Za računanje uspeha posebej po temelju in višini, ni podlage, ker se relevantna dejstva prepletajo. Razen tega je sodišče prve stopnje spregledalo, da je šlo za ponovljen postopek, v katerem se je obravnaval podredni tožbeni zahtevek. Pravdni stroški pa so strankama nastali tudi z obravnavanjem primarnega tožbenega zahtevka, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Glede primarnega tožbenega zahtevka je torej v celoti uspel toženec. Višje sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. S pritožbo je toženec uspel le v stroškovnem delu, to je glede stranske terjatve, zato višje sodišče njegov uspeh ocenjuje kot sorazmerno majhen, posebni stroški pa zaradi pritožbe zoper stroške tudi niso nastali. Toženec mora tožniku povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer ob upoštevanju vrednosti spora, ki se izpodbija s pritožbo, to je 34.317 EUR. Za sestavo odgovora na pritožbo je priznalo 875 točk (tar. št. 22/1 OT), kar je ob vrednosti točke 0,6 EUR 525,00 EUR, 1 % materialnih stroškov (toliko je toženec v stroškovniku zahteval pisarniških manipulativnih stroškov) in 22 % DDV (115,5 EUR), to je skupaj 645,75 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni izpolnitveni rok. Če toženec dosojenih stroškov ne bo plačal v postavljenem roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Sodba in sklep VS RS II Ips 90/2009, tudi sodba VS RS II Ips 261/2008 in sklep VSL II Cp 289/2019.