Jedro

Subjektivni element ravnanja posameznega družbenika ne more biti pravno irelevanten in se šteje za aktivnega družbenika tudi tisti, ki je svojo pasivnost sam zakrivil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v N. z dne 14.3.2002 izreče za nedopustno in se razveljavi sklep Okrajnega sodišča v N. z dne 14.3.2002. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 130.795,60 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in navaja, da se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik po letu 1994 ni imel nikakršnega vpliva na poslovodstvo, pri opravljanju družbe ni sodeloval, niti ni bil seznanjen z gospodarjenjem, zaradi česar tudi ni ničesar vedel o izvršilni zadevi, ki se je vodila pred sodiščem pod opr. št. Ig A, vse do prejema izvršilnega sklepa z opr. št. Ig B dne 21.3.2002. Tožnik tudi ni vedel, kako družba posluje in s katerimi strankami, kajti družbo je dejansko vodil direktor I.S. sam. Tožnik je direktorju večkrat izjavil, da nima več interesa biti družbenik v družbi G. d.o.o. in da želi izstopiti iz družbe, vendar direktor za to ni imel posluha. Glede na vse navedeno je potrditvah pritožnika tožnik nepravi, "pasivni družbenik" družbe G. d.o.o., zato je nedopustno in neupravičeno, da ga zadene odgovornost za obveznosti družbe. Po oceni pritožnika je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21.12.2004 kot dokaz za svoj položaj "pasivnega družbenika" predlagal zaslišanje družbenikov, kar sodišče ni ugodilo. Po oceni pritožnika sodišče napačno zaključuje, da je bistveno, da se je tožnik sam odločil za pasiven odnos družbenika v družbi, da je bil njegov položaj v družbi tak, da bi lahko vplival na poslovanje družbe in tudi na odločitev o dokapitalizaciji, lahko bi tudi dosegel izstop iz družbe po sodni poti, kar pa ni storil. Po mnenju pritožnika je taka ocena v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-1036/00-77 z dne 9.10.2002, iz obrazložitve katere izhaja, da dolžnik ne odgovarja za obveznosti družbe, v kolikor dokaže, da ima položaj nepravega oziroma pasivnega družbenika. Pravno naziranje sodišča o aktivnosti oziroma pasivnosti družbenika je napačno, zato je napačna tudi odločitev. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega vpliva, ki ga je imel tožnik na poslovanje družbe, temveč se je usmerilo na iskanje razlogov za tožnikovo pasivnost in prišlo do zaključka, da je tožnik odgovoren iz razloga, ker je imel možnost sodelovati v družbi, pa je ni uporabil. Namesto, da bi ugotavljalo dejansko stanje, to je, vpliv družbenika v družbi, je ugotavljalo razloge, zakaj je do pasivnosti družbenika prišlo in zaključilo, da naj bi do tega prišlo zaradi razlogov na tožnikovi strani. V kolikor bi sledilo dokaznemu predlogu tožnika in zaslišalo druge družbenike, ki bi lahko pojasnili odnose družbenikov v družbi, bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar je za tožnika še toliko bolj pomembno iz razloga, ker je dokazno breme na njegovi strani. Zaključek sodišča o tem, da naj bi tožnik imel možnost sodelovati v družbi, a le te ni uporabil, ni v skladu z napotki, ki izhajajo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča in ki jih mora sodišče v konkretnem primeru upoštevati. Upravljanje družbe je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov, vsak družbenik pa je individualni nosilec opravljanja družbe. To pomeni, da ima vsak družbenik možnost sodelovanja v družbi, katere družbenik je in pod to predpostavko je tudi Ustavno sodišče sprejelo citirano odločbo. Vsak družbenik ima možnost zahtevati svoj izstop iz družbe, vendar odločba Ustavnega sodišča ne napotuje sodišča, da presoja o tem, ali je družbenik to svojo pravico izrabil ali ne. Ob takem pravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, ne bi mogli družbeniki v nobenem primeru dokazati svojega položaja pasivnega družbenika. Aktivni družbenik se aktivno vmešava v poslovanje (vodenje poslov) oziroma upravljanje družbe (odločanje na skupščini družbenikov), medtem ko ima pasivni družbenik v družbi določen delež, a se v upravljanje družbe ne vmešava in se tudi ne udeležuje skupščine družbenikov. V smislu upravljanja družbe je govora o aktivnih družbenikih in zato na strani pasivnih družbenikov ne moremo govoriti o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Po mnenju pritožnika je več kot očitno, da je bila z izpodbijano sodbo kršena pritožnikova ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter prvostopenjsko sodbo spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik družbenik družbe G. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij s sklepom Srg, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 103 dne 14.11.2000. Družba G. d.o.o. je bila izbrisana zato, ker se v zakonsko določnem roku ni uskladila s 1. in 2. odstavkom 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), kar je imelo za posledico uporabo 6. odstavka 580. člena ZGD, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, na katero opozarja pritožnik, res razveljavilo določbe 6. odstavka 580. člena ZGD in 4. ter 5. dostavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, v kolikor se nanašajo na tako imenovane pasivne družbenike, katerih položaj v gospodarski družbi je bil, po obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča, tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje, zlasti na finančno poslovanje. Pritožnik ima torej prav, da obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane gospodarske družbe prevzamejo le tako imenovani pravi ali aktivni družbeniki in je dokazno breme, da ni bil aktivni, temveč pasivni družbenik v izbrisani gospodarski družbi, na družbeniku, torej v obravnavanem primeru na tožniku. Tega pa, po presoji sodišča prve stopnje, s katero se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, ni uspel storiti, pri tem je sodišče prve stopnje pravilno razumelo napotke, kot izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, to je, da bi moral tožnik dokazati, da glede na njegov položaj v družbi G. d.o.o., ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe iz sodnega registra. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnik v obravnavanem primeru svoje "nezakrivljene pasivnosti" ni dokazal. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov poslovni delež v družbi predstavljal približno 20 % kapitala družbe, da sta enak poslovni delež imela še dva druga družbenika, da je bil njegov položaj tak, da bi lahko vplival na poslovanje družbe in tudi na odločitev o dokapitalizaciji ter bi lahko dosegel izstop iz družbe, pa tega ni storil, ravno tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel v skladu z 9. členom Statuta družbe možnost, da v izjemnih primerih tudi sam skliče skupščino, pa tega ni storil, niti ni nikoli zahteval podatkov o poslovanju družbe. Ravno tako za pritožnika očitno ni sporna ugotovitev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da ga ostali družbeniki pri odločanju o pomembnih vprašanjih niso preglasili ali onemogočili ter se je sam odločil za pasivno vlogo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razumelo odločitev Ustavnega sodišča, da ga tako ugotovljena pasivna vloga ne postavlja v položaj pasivnega družbenik v smislu zgoraj navedene ustavne odločbe. Pritožnik je spregledal, da je imel kot družbenik izbrisane družbe tudi družbeniške obveznosti ter da neizpolnjevanje teh obveznosti lahko prizadene varnost upnikov. Pritožnik nima prav, ko navaja, da ob takem pravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, ne bi mogli družbeniki v nobenem primeru dokazati svojega položaja pasivnega družbenika. Res se je Ustavno sodišče pri svoji odločitvi naslonilo tudi na razlago aktivnih in pasivnih družbenikov avtorja B. Rejca v članku "Spregled pravne osebnosti kapitalske gospodarske družbe" (objavljeno v Pravniku, let. 57/2002), vendar povsem v drugem kontekstu kot ga navaja pritožnik v pritožbi. Ustavno sodišče je namreč v zgoraj navedeni odločbi pojasnilo, da je potrebno razlikovati med družbeniki - delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, pri čemer razlike med njimi obstajajo tako glede vplivov družbenika na poslovanje družbe, kot tudi glede možnosti doseči odločitev o zahtevani uskladitvi družbe z določbami ZGD. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz položaja, ki ga je tožnik imel kot družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo. Temeljna obveznost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo je obveznost ohranjanja osnovnega kapitala, zato ne more ostati nepomembno vprašanje, ali je tožnik kot družbenik take družbe, z opustitvami dolžnega ravnanja, osebno prispeval k temu, da se izbrisana družba ni pravočasno uskladila z ZGD. Subjektivni element ravnanja posameznega družbenika torej ne more biti pravno irelevanten in se šteje za aktivnega družbenika tudi tisti, ki je svojo pasivnost sam zakrivil. Ustavno sodišče je v obrazložitvi zgoraj navedene odločbe (tč. 48) jasno povedalo, da je 6. odstavek 580. člena ZGD razveljavilo le v tistem delu, kolikor se nanaša na neprave oziroma pasivne družbenike, to je tiste družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso mogli vplivati (imeti vpliva) na zahtevano uskladitev družbe po ZGD. V tej zvezi je Ustavno sodišče tudi dalo jasne napotke sodiščem, ko je navedlo, da bodo v pomoč zlasti odgovori na naslednja vprašanja: ali gre za družbenika v delniški družbi, ali v družbi z omejeno odgovornostjo, kdo je bil posamezen družbenik (npr. pravna oseba ali fizična oseba, družbenik na podlagi vnovčitve certifikata itd.), kako so bila razmerja med družbeniki urejena z notranjimi akti družbe, lahko tudi, kakšen bi moral biti delež posameznega družbenika v dokapitalizaciji družbe itd.. Vse to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in iz zgoraj navedenih ugotovitev, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da je tožnik z opustitvami dolžnega ravnanja prispeval k temu, da se družba G. d.o.o. ni pravočasno uskladila z ZGD, ravno tako bi lahko vplival (imel vpliv) na uskladitev družbe, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo in razumno obrazloženo, pritožbene navedbe tega ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika, ki je predlagal zaslišanje družbenikov. Kot izhaja iz obrazložitve navedenega dokaznega predloga (list. št. 18), naj bi družbeniki vedeli povedati, ali "so bile sklicane kakšne skupščine, kdo jih je sklical in če je bil tožnik aktiven v tej družbi". Tožnik zaslišan kot stranka je pojasnil, da sam ni sklical oziroma zahteval sklic skupščine v zvezi s poslovanjem družbe ter v času, ko bi se družba G. d.o.o. morala dokapitalizirati po zakonu, ni bil več aktiven in ni imel več kontaktov z družbo, ravno tako je izpovedal, da po letu 1995 ni več nič naredil v smeri, da bi imel te kontakte, kljub temu pa iz družbe ni izstopil, zato ni dvoma, da je imelo sodišče prve stopnje utemeljene razloge, da je zgoraj navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj so bile že trditve tožnika tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in tiste, ki jih je podal zaslišan kot stranka dovolj prepričljiva in zanesljiva podlaga za zaključek, da je svojo pasivnost sam zakrivil, zato mora tudi nositi posledice, ki se kažejo v njegovi odgovornosti za obveznosti družbe G. d.o.o., med katere sodi tudi dolg do tožene stranke, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi, opr. št. Ig A z dne 1.9.1995. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).