Jedro

V danem primeru toženčeva solastninska pravica na sporni nepremičnini ni v konkurenci zgolj s solastninsko pravico tožnice na tej isti nepremičnini, temveč tudi v koliziji z ustavno pravico tožnice do varstva zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen URS) ter pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I., II. in IV. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu prepovedalo vznemirjanje solastninske pravice tožnice na nepremičnini ... 286/2 na način, da kakorkoli posega v vhodna vrata stanovanjske hiše in do razdelitve solastninske skupnosti pravdnih strank na tej nepremičnini tudi vstopanje v to stanovanjsko hišo brez soglasja tožnice (I. točka izreka). naložilo mu je še, da tožnici plača znesek v višini 816,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 30. 9. 2012, do plačila (II. točka izreka). V presežku, med vtoževanim in razsojenim, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženca je zavezalo še, da tožnici v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 948,97 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu (I., II. in IV. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje grobo kršitev njegove ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) v zvezi z določbo 67. člena URS ter kršitev določb 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), kot tudi 99. oziroma 100. člena SPZ. Poudarja, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine (toženec do 66/100 celote, tožnica pa do 34/100 celote) in meni, da tožba tožnice ni sklepčna, ker z njo uveljavlja izvrševanje lastninske pravice na celotni nepremičnini. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je takemu tožničinemu negatornemu zahtevku ugodilo, je zato nezakonita in protiustavna. Toženec tožnice tudi ni vznemirjal v njeni solastninski pravici, saj je zaradi nujne potrebe dostopa do dokumentacije podjetja zamenjal ključavnico z obešanko in tožnici pustil ključ. V solastno nepremičnino je vstopil tudi, ko tožnice in hčera ni bilo doma. Glede na to, da je ključe pustil na sporočenem mestu, je tožnica lahko normalno vstopila v solastno nepremičnino in jo nadalje uporabljala po volji in željah, brez motenja ali vznemirjanja. Neresnične in neutemeljene so navedbe tožnice o toženčevem nasilju ter da naj bi se ga bala. V kolikor bi te držale, bi namreč dosegla prepoved približevanja. Pavšalni in neresnični očitki tožnice pa ne morejo biti podlaga za izključitev toženca od souporabe solastne stvari. Po mnenju pritožbe tako ni osnove, da bi se tožničina pravica do zasebnosti ter nedotakljivosti stanovanja morala umakniti toženčevi pravici do souporabe solastne nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče toženčeve pisne pozive k omogočanju souporabe z namestitvijo nove ključavnice v nasprotju s sodno prakso šteje kot vznemirjanje. Dne 7. 9. 2021 namreč ni šlo za protipravno ravnanje, saj je toženec tožnici sporočil nujnost ravnanja in zanjo pustil ključe nove ključavnice obešanke.

Nezakonita je tudi prvostopenjska odločitev glede premoženjske in nepremoženjske škode. Toženec je nujno potreboval dostop do svojih stvari (dokumentacija podjetja) v solastni nepremičnini, glede na tožničino neodzivnost in onemogočanje vstopa je bil zato primoran vstopiti, saj je predhodno že večkrat pozival. Minimalno škodo na ključavnici zato krije tožnica. Toženec je tudi na lastne stroške namestil novo ključavnico obešanko ter tožnici takoj izročil ključe. Po stališču pritožbe nova menjava ključavnice ni bila potrebna. Ker sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj meni nasprotno, pa je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni in pomanjkljivi so tudi razlogi glede nepremoženjske škode. Toženčev vstop v nepremičnino namreč ne predstavlja posega, ki bi pomenil okrnitev svobode ali osebnostne pravice tožnice. Sodišče prve stopnje povzema le zakonske določbe, ne navede pa konkretnega dejanskega stanja, ki je podlaga za ugoditev zahtevku v tem delu. Od dejstvu, da je toženec v nepremičnino vstopil zaradi nujnih potreb po dokumentaciji podjetja in obstoječo ključavnico zamenjal z obešanko ter tožnici pustil ključ, po njegovem mnenju ne gre za vznemirjanje solastninske pravice tožnice, zaradi katerega bi trpela pavšalno zatrjevane duševne bolečine. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku po višini. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje, tožnici pa naloži plačilo toženčevih pritožbenih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženca v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (I., II. in IV. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, ne ugotavlja. Prvostopenjska sodba ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti kot skladno razumsko celoto. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je vse ključne okoliščine primera v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev z izpodbijano sodbo hkrati pravno pravilna.

6. Toženec se zaradi pomanjkanja razlogov o pravno odločilnih dejstvih na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno sklicuje. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da je tožnici strošek namestitve nove ključavnice na vhodna vrata priznalo kot premoženjsko škodo, ki jo je toženec dne 7. 9. 2021 v sklopu ravnanj, s katerimi je protipravno posegel v pravico tožnice do zasebnosti ter nedotakljivosti stanovanja, povzročil s tem, ko je staro ključavnico na vhodnih vratih s prerezom celindra uničil tako, da ta več ni funkcionalna. Utemeljenost zahtevka za plačilo nepremoženjske škode zaradi posega toženca v zasebnost tožnice ter nedotakljivost stanovanja pa sodišče prve stopnje tako po temelju kot po višini argumentirano obravnava v 20., 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer predstavi tudi teoretična izhodišča za priznanje (99. člen SPZ, 131. člen in prvi odstavek 179. člena OZ) ter odmero nepremoženjske škode iz tega naslova (načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine).

7. Nesklepčnost tožbe tožnice bi po izvedenem kontradiktornem pravdnem postopku pomenila, da v tem ugotovljena pravno relevantna dejstva ne utemeljujejo pravne posledice, ki se zahteva s tožbo. Pritožbeno sklicevanje nanjo velja zato kot neutemeljeno zavrniti ob uporabi relevantnih materialnopravnih določb, saj je sodišče prve stopnje te pravilno apliciralo na konkretni primer. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, toženec pa se je po razpadu njune zveze v letu 2018 prostovoljno preselil na drug naslov (k novi partnerki), tako da od tedaj v sporni hiši v solasti pravdnih strank biva tožnica skupaj s hčerama pravdnih strank. Toženec sam je v postopku navajal, da se je iz skupne hiše izselil zato, da jo lahko uporabljajo hčere in tožnica, hotel pa je le minimalne pravice, kot je prost dostop do svojih stvari ter hranjenje nekaterih stvari v tej hiši. Pritožnik izpostavlja kršitev njegove ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen URS)1 ter zakonsko predpisanega načina njenega uživanja z zagotavljanjem gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine (67. člen URS),2 vse v zvezi s 66. členom SPZ, ki solastniku lastninska upravičenja na celi stvari v solastnini priznava v sorazmerju z idealnim deležem na njej. Pojasniti mu velja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se sicer uresničujejo neposredno na podlagi ustave in na z zakonom predviden način (prvi in drugi odstavek 15. člena URS), omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena URS). V danem primeru toženčeva solastninska pravica na sporni nepremičnini ni v konkurenci zgolj s solastninsko pravico tožnice na tej isti nepremičnini, temveč tudi v koliziji z ustavno pravico tožnice do varstva zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen URS)3 ter pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).4 V primeru kolizije dveh enakovrednih ustavnih pravic, kakršen je tudi obravnavani, je njihov obseg nujno zožen, zato je potrebno uporabiti načelo sorazmernosti. Slednje pomeni, da je za vsak konkreten primer posebej potrebno ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po opravljenem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša. To je storilo tudi sodišče prve stopnje in pravilno presodilo, da je v danih okoliščinah primera za potrebe varovanja pravice tožnice do zasebnosti ter nedotakljivosti stanovanja dopustno omejiti toženčevo pravico do soposesti in souporabe sporne stanovanjske hiše v sorazmerju z njegovim idealnim deležem na način, kot izhaja iz izpodbijanega izreka. Nesprejemljivo je zato pritožbeno stališče o absolutnosti toženčeve solastninske pravice na sporni nepremičnini, ki je na ustavni ravni varovana v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS5. V obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, kjer toženec več ne bi imel možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj.6 Med pravdnima strankama so namreč že v teku postopki za razdružitev solastninske skupnosti na sporni nepremičnini z njeno prodajo ter delitvijo kupnine, s predmetno odločitvijo pa uveljavljanje solastnih upravičenj toženca na tej nepremičnini tudi ni povsem izključeno, temveč omejeno do mere, ki je potrebna za zagotavljanje tožničine pravice do zasebnosti ter nedotakljivosti stanovanja (vstop v solastno nepremičnino le ob soglasju tožnice). Navedeno pa pomeni, da tožnica pravno varstvo v obsegu, kot ji je bilo priznano s prvostopenjsko sodbo v okviru določbe 99. člena SPZ (negatorna tožba) v zvezi s 100. členom istega zakona (pravno varstvo med solastniki), utemeljeno zahteva.

8. Pravica do zasebnosti je varovana v okviru generalne klavzule v 35. členu URS. Ustavno sodišče RS jo je v odločbi Up-32/94 opredelilo kot bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Kot običajni in bistveni del ali vidik te celote pa je Ustavno sodišče RS opredelilo tudi bivanje, domovanje oziroma materialno okolje zanj, kot je bivališče, dom, stanovanje. Čeprav je nedotakljivost stanovanja opredeljena tudi kot posebna človekova pravica (36. člen URS), je ta varovana že v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti (35. člen URS). Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem tako predstavlja bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.7 V pravico do zasebnosti in v tem okviru tudi v pravico do nedotakljivosti stanovanja pa je toženec tudi po stališču sodišča druge stopnje posegel protipravno. Pravdni stranki sta solastnika sporne stanovanjske hiše, v obravnavani zadevi pa ni bilo spora o tem, da te nepremičnine v naravi ni mogoče razdeliti tako, da bi po razpadu njune partnerske zveze oba solastnika lahko v njej bivala ob spoštovanju zasebnosti vsakega od njiju ter tudi skupnih otrok. V obravnavani zadevi je prav tako nesporno, da solastna stanovanjska hiša za tožnico in hčeri pravdnih strank predstavlja edino bivališče in dom, tožnik pa ima na razpolago novo bivališče. Toženec tudi ne oporeka prvostopenjskim zaključkom, da je v kratkem času odpeljal večino svojih osebnih stvari in nato, kljub temu, da je s ključem še razpolagal, po predhodni najavi in ob navzočnosti tožnice občasno še prihajal po dokumentacijo svojega podjetja, ki je ostala v hiši. Pritožbeno neprerekana je tudi ugotovitev, da je toženec ob navzočnosti tožnice vstop v sporno nepremičnino po poprejšnjem dogovoru imel še tudi po tem, ko je tožnica zamenjala ključavnico vhodnih vrat. Na osnovi navedenega je tožencu moralo biti jasno, da tožnica po njegovi odselitvi iz sporne hiše ne soglaša s tem, da bi izven okvirov dogovorjenega ter v njeni odsotnosti vstopal v obravnavano nepremičnino ter s tem posegal v njeno sfero zasebnosti. Upoštevaje navedeno je zato pravilen prvostopenjski zaključek, da je toženec s tem, ko je od tožnice zahteval izročitev novih ključev vhodnih vrat z namenom izvajanja neomejene neposredne soposesti na nepremičnini v skladu z velikostjo solastnega deleža (neomejen vstop v solastno stanovanjsko hišo) ter s tem, ko je dne 7. 9. 2021, ker novih ključev ni prejel, z uporabo sile in proti volji tožnice vstopil v sporno nepremičnino tako, da je uničil obstoječo ključavnico na vhodnih vratih, hodil po hiši in odpiral predale, nato pa namestil ključavnico obešanko ter tožnici nastavil ključ od le-te, protipravno posegel v zasebnost tožnice ter kršil njeno pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala izključno s hčerama.

9. Zgoraj izpostavljenih dejanskih okoliščin, ki jih je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v pritožbi niti ne prereka. Ravnanje z dne 7. 9. 2021 sam priznava, nesprejemljiv pa je njegov argument, da z njim ni vznemirjal tožnice, saj ji je sporočil nujnost ravnanja zaradi dostopa do dokumentacije svojega podjetja, staro ključavnico je zamenjal z obešanko ter tožnici pustil ključ, v solastno nepremičnino pa je vstopil tudi, ko tožnice in hčera ni bilo doma. Glede na elektronska sporočila toženca tožnici z dne 6. 2. 2021 (priloga B5) ne more biti dvoma, da je toženec vstop v sporno stanovanjsko hišo načrtoval. Glede nato, da je za njegovo izvedbo potreboval orodje za prerez celindra stare ključavnice ter novo ključavnico obešanko, je tako na mestu tudi prvostopenjski zaključek, da je toženec dne 7. 9. 2021 ravnal namenoma, kot tudi, da je v sporno hišo namerno vstopil takrat, ko tožnice in otrok ni bilo doma. Izpostavljenemu pritožnik niti ne oporeka in smiselno enako navaja tudi sam. Zmotno pa je njegovo prepričanje, da je zaradi navedenega ter zaradi domnevne nujnosti vstopa v hišo, izključena protipravnost njegovega ravnanja. Vsebinska opredelitev pravice do zasebnosti in v okviru te tudi pravice do nedotakljivosti stanovanja je izpostavljena že v 8. točki zgornje obrazložitve. Izhajajoč iz le-te je jasno, da toženec po razpadu partnerske skupnosti s tožnico z njo ni več v intimni skupnosti. Tožnica namreč v takšni skupnosti sedaj v sporni nepremičnini kot edinem bivališču živi sama s hčerkama. Ob tem, ko toženec ima zagotovljeno drugo bivališče, tožnica zato s predmetnim zahtevkom, kljub solastninski pravici toženca na nepremičnini, utemeljeno uveljavlja pravno varstvo pred neomejenim in nezaželenim poseganjem toženca v njeno bivanjsko nepremičnino oziroma dom ter s tem pred vdorom v njeno sfero zasebnosti. Dejstvo, da je toženec na vhodna vrata namestil novo ključavnico obešanko ter tožnici nastavil ključe, na zaključek o protipravnosti njegovega predhodnega ravnanja, ko je proti volji in v odsotnosti tožnice z uporabo sile vstopil v njene stanovanjske prostore in se po teh prosto gibal ter brskal po predalih, v ničemer ne vpliva. Zraven navedenega ob razpolaganju toženca s ključem dvojnikom in glede na njegovo predhodno ravnanje ter elektronska sporočila tudi sicer obstaja vnovična možnost toženčevega poseganja v tožničino sfero zasebnosti, zato se tožnica za varovanje le-te v predmetnem postopku upravičeno zavzema.

10. V kolikor se toženec sklicuje na nujnost vstopa v nepremičnino, pa mu velja odvrniti, da te okoliščine ni z ničemer dokazal in se tudi v pritožbi nanjo zgolj pavšalno sklicuje. Toženec sam je v postopku na prvi stopnji navajal, da je osebne stvari že odnesel in svojih stvari, ki se še nahajajo v solastni nepremičnini (dokumentacije ter inventar njegovega podjetja), sedaj več ne potrebuje. Kljub temu, da je nasprotujoče trdil tudi, da je kritičnega dne iz pisarne vzel del dokumentov, ki so bili njegovi in pomembni za poslovanje podjetja, sodišče prve stopnje njegovi tezi o nujnosti vstopa v sporno nepremičnino pravilno ni sledilo. Z ozirom, da toženec pravilno vabljen ni pristopil na narok za glavno obravnavno dne 20. 3. 2023 in je posledično izostalo njegovo zaslišanje, je ob tem, ko je tožnica zatrjevala in s svojo skladno izpovedjo ter izpovedjo hčera izkazala, da v solastni nepremičnini več ni bilo stvari, ki bi jih toženec nujno potreboval, pravilno štelo, da toženec ni zmogel dokaznega bremena o nasprotnem (215. člen ZPP). Tudi sicer pa je glede na neprerekane navedbe tožnice na prvem naroku za glavno obravnavo, da je bil tožencu vstop v sporno hišo omogočen dan pred vlomom, ko je svoj obisk tudi napovedal, povsem jasno, da je toženec tega dne imel možnost dostopa do svojih stvari, zato posledično o nujni potrebi do vstopa v sporno nepremičnino naslednjega dne v nobenem primeru ne more biti govora. Iz enakega razloga, kot je naveden zgoraj, torej ker toženec ni uspel dokazati nasprotno, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnici tudi v dokazno podprtih zatrjevanjih (zaslišanje tožnice in hčerk, elektronsko sporočilo toženca v prilogi A3), da je ključavnico vhodnih vrat menjala zaradi grožnje z naselitvijo tretjih oseb v hišo ter tudi zaradi predhodnega nasilja toženca do nje same. Navedbe pritožbe o tem, da so tožničine navedbe o toženčevem nasilju ter o tem, da se je toženca bala, kar je pomembno v zvezi z nepremoženjsko škodo, neresnične in neutemeljene, je zato potrebno kot neutemeljene zavrniti. Posledično je pravilno tudi prvostopenjsko stališče, da so po odselitvi toženca iz sporne hiše nedovoljen poseg v tožničino zasebno sfero predstavljaje že predhodne grožnje toženca, da bo v nepremičnino naselil tretje osebe oziroma bo tretjim prodal svoj solastni delež.

11. Kot premoženjsko škodo tožnica uveljavlja strošek namestitve nove ključavnice na vhodna vrata v znesku 116,56 EUR. Višine listinsko izkazanega stroška (račun v prilogi A8) toženec niti ne prereka. Ob tem, ko so njegove pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obravnavane že v 6. točki predmetne obrazložitve, pa sodišče druge stopnje zavrača tudi stališče pritožbe, da menjava ključavnice ni bila potrebna. Z ozirom, da iz zgornje obrazložitev izhaja, da je toženec s svojim ravnanjem z dne 7. 9. 2021 protipravno posegel v pravico tožnice do zasebnosti ter nedotakljivosti stanovanja, je posledično protipravna tudi materialna škoda, ki jo je ob tem povzročil. Sodišče prve stopnje se je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2023 samo prepričalo o tem, da je stara ključavnica poškodovana tako, da ni več funkcionalna in to prikazujejo tudi fotografije v prilogi A7. Z ozirom, da se v tej prilogi nahaja tudi fotografija nove ključavnice obešanke, pa je povsem jasno, da je z njo vhodna vrata mogoče zakleniti zgolj iz zunanje strani, zato je bila namestitev nove ključavnice nedvomno potrebna.

12. Neutemeljena je tudi graja tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v njene osebnostne pravice priznane nepremoženjske škode. Kot že izpostavljeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev v tem delu argumentiralo v 20., 21. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, toženec pa jo s pritožbo prereka pavšalno, zgolj ob neutemeljenem sklicevanju na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Njegovo prepričanje, da v danem primeru ne gre za protipravni poseg v tožničine osebnostne pravice, je argumentirano zavrnjeno že v okviru presoje utemeljenosti negatornega zahtevka (99. člen SPZ). Ob pritožbenem preizkusu v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ki ga sodišče druge stopnje opravi po uradni dolžnosti, pa se tudi prvostopenjska odločitev o višini tožnici odmerjene nepremoženjske škode pokaže kot pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ustrezno težo pripisalo vsem individualnim okoliščinam na tožničini strani (tožnica je bila vznemirjena, ponižana, jezna ter prestrašena že ob grožnjah toženca z naselitvijo tretjih oseb v solastno nepremičnino v avgustu 2021, zlasti pa je na opisan način duševno trpela zaradi dogodka z dne 7. 9. 2021, vse do namestitve nove ključavnice na vhodna vrata (dva dni kasneje), saj se je bala, da bo toženec v hišo naselil tuje osebe ali se bo naselil celo sam, kar je botrovalo nastanku migren ter vrtoglavice pri njej). Z njej priznanim denarnim zadoščenjem v višini 700,00 EUR je obravnavano zadevo hkrati ustrezno umestilo v sorodne primere nepremoženjskih škod.8

13. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede na neuspeh s pritožbo toženec skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške pritožbenega odgovora sama krije tudi tožnica, saj z navedbami v njem ni v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 33. člen URS: "Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja." 2 67. člen URS: "(1) Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. (2) Zakon določa način in pogoje dedovanja." 3 35. člen URS: "Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic." 4 36. člen URS: "(1) Stanovanje je nedotakljivo. (2) Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. (3) Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. (4) Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič. (5) Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje." 5 VSRS II Ips 59/2023 6 VS RS sklep II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014 in VS RS sodba II Ips 1128/2008 z dne 27. 10. 2011. 7 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-60/00 z dne 13. 7. 2000. 8 VSL sodba I Cp 3331/2009 z dne 19. 11. 2009, VSM sodba I Cp 787/2022 z dne 13. 12. 2022 in VSK sodba Cp 1314/2010 z dne 31. 3. 2011.