Jedro

Zahtevnost poklica, ki povečuje oškodovančeve težave zaradi utrpelega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni razlog, da bi bila odškodnina iz tega naslova nižja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka na podlagi zavarovanja AO-plus plačati tožnici 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je tožbeni zahtevek za nadaljnjih 800.000,00 SIT odškodnine zavrnilo. Odločilo je, da ji gre odškodnina za škodo iz prometne nesreče 29.8.1995, v kateri je pretrpela zvin vratne hrbtenice in sicer le za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, ne pa tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo v ugodenem delu. V obrazložitvi svoje sodbe je posebej omenilo tožničino mladost ob nesreči in njeno oviranost zlasti v rekreativnem gorskem kolesarjenju v prihodnjih petdesetih letih.

Proti tej sodbi je vložila tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek za nadaljnjih 550.000,00 SIT ali pa naj nižji sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da je prisojena odškodnina v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in obsegom škode, izkazanim z izvedenskim mnenjem, in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Tožnica je povzročila nezgodo sama. Izpodbijani sodbi sta pomanjkljivi, ker nista zavzeli stališča o tožbenih navedbah glede bolečinskega obdobja. Povzema ugotovljeno dejansko stanje in trdi, da k težavam gotovo prispeva tožničin poklic, za kar pa ne more dobiti odškodnine. Tožeči stranki bi šlo največ 250.000,00 SIT. Sklicuje se na vse dosedanje navedbe.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ni razumljivo, na kakšno nasprotje meri revizija. Če ima v mislih nepravilno uporabo materialnega prava upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine in prakso sodišč, nima prav.

Revizijski poudarek, da je tožnica sama povzročila prometno nesrečo, je zgrešen, ker ta okoliščina ni relevantna za razsojo v tej zadevi. Tožnica se je pri toženki zavarovala prav za takšne primere, kot je obravnavani, ko je sklenila zavarovanje AO-plus.

Nedoločno revizijsko trditev o pomanjkljivih sodbah je treba zavrniti. Revizija razloga procesne kršitve ne uveljavlja, razlog pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja pa je v revizijskem postopku nedovoljen (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).

Zmotno je stališče, da tožnica ni upravičena do odškodnine za težave, ki jih ima v poklicu. Tožnica ima namreč težave zaradi zadobljene poškodbe in ne zaradi poklica. Odškodnina gre oškodovancu upoštevaje danosti njegovega primera: dotedanji način življenja in poklic. Menda ni logika tožene stranke, da mora oškodovanec v takšnih primerih, kot je obravnavani, opustiti delo, ki ga je opravljal do nezgode, oziroma da je sam kriv, da opravlja določen poklic. Nadaljnje opravljanje poklica tudi ne pomeni oškodovančevega prispevka k večji škodi (190. člen in prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Skratka, tožnici gre odškodnina v polnem znesku ne le za prestane marveč tudi bodoče telesne bolečine.

K posplošeni revizijski trditvi o previsoko odmerjeni odškodnini pa tole: revidentovega sklicevanja na prejšnje vloge revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker sme preizkusiti sodbo le v mejah razlogov, ki jih uveljavlja revizija (386. člena ZPP/77), ne pa tudi takšnih, na katere bi se revident samo skliceval. Prejšnje vloge se pač ne nanašajo na odločitev, ki je predmet revizijskega postopka, se pravi, na drugostopno sodbo. Ob preizkusu po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine je revizijsko sodišče ugotovilo, da so bila pravilno upoštevana vsa merila iz 200. in 203. člena ZOR. Prisojena odškodnina kot pravično zadoščenje za tožničine neprijetnosti med zdravljenjem ter za prestane in bodoče bolečine je tudi v skladu s prisojanimi odškodninami v primerljivih primerih.

Revizija se je tako pokazala kot v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).