Jedro

Gola inkriminacija članstva v organizaciji, domnevno povezani z okupatorjem, brez navedbe konkretnih ravnanj oziroma okoliščin, ki bi obsojenčevemu članstvu dajale vsebino oziroma pomen izvršitve konkretnega kaznivega dejanja, ne vsebuje elementov nobenega kaznivega dejanja po takrat veljavni zakonodaji.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenega F.Ž. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe,

1. da je bil član od okupatorjev ustanovljene, organizirane in tolerirane organizacije Sokolska legija, ki je imela kot ostale belo-plave za cilj utrditev okupatorske oblasti na slovenskem ozemlju;

2. da je bil član Odbora za izpustitev internirancev in to onih, ki so bili pripravljeni lojalno sodelovati z okupatorjem in po izpustitvi pristopiti v njegove organizacije. V tem odboru je obtoženec sedel z zloglasnimi slovenskimi izdajalci dr. M.Z., R.Ž., ing. B., U., itd, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po Odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda.

Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Področnega vojaškega sodišča v Ribnici na službenem poslovanju v Kočevju z dne 14.10.1943 je bil obsojeni F.Ž. spoznan za krivega "kaznivega dejanja po Odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda" ter obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo, ki je bila tudi izvršena.

Zoper navedeno sodbo je Vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega je bil F.Ž. ustreljen, kaznivo dejanje. Predlagal je, da Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP ob smiselni uporabi 394. člena ZKP F.Ž. oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je njen materialno pravni temelj nekonkretizirana določba o kaznivem dejanju po odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda, na podlagi katere je bil F.Ž. obsojen: 1. zaradi članstva v organizaciji Sokolska legija (ustanovil naj bi jo okupator z namenom utrditve okupatorske oblasti na slovenskem ozemlju); 2. zaradi članstva v Odboru za izpustitev internirancev, ki so bili pripravljeni lojalno sodelovati z okupatorjem in v katerem so sedeli tudi nekateri "zloglasni slovenski izdajalci".

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da obsojeni F.Ž. z dejanjem, kot je opisano, ni storil nobenega kaznivega dejanja niti v skladu s takrat že uveljavljenimi splošnimi pravnimi načeli, niti po kasneje sprejetih predpisih (ob dopustnem upoštevanju retroaktivnosti).

Načelo zakonitosti je v Ustavi Republike Slovenije (28. člen) uveljavljeno kot ena temeljnih človekovih pravic, hkrati pa je tudi eno temeljnih jamstev v materialnem kazenskem pravu. Z zahtevo po določnosti (lex certa) zakonodajalcu in tudi uporabniku zakona zapoveduje jasno in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo. Splošno vodilo pri tem je struktura splošnega pojma kaznivega dejanja, po kateri se presoja obstoj katerega koli kaznivega dejanja in ki mora zadostiti trem merilom: človekovo voljno ravnanje, (storitev ali opustitev), ki ga je možno subsumirati pod bit (zakonski dejanski stan) kakšne inkriminacije, protipravnost in storilčeva kazenska odgovornost. Prav ravnanje kateregakoli obdolženca je tisti povezovalni element splošnega pojma kaznivega dejanja, kot pravilno poudarja vložnik zahteve, na katerega je mogoče navezovati protipravnost in krivdo. Zato opredelitev kaznivega dejanja kot historičnega in dokazljivega dogodka med drugim terja določno opredelitev izvršitvenega dejanja (posamezne zakonske inkriminacije ali kazensko pravnega očitka kaznivega dejanja) z navedbo konkretnih okoliščin in (včasih) tudi posledic takšnega ravnanja. Le tako je v okviru načela zakonitosti zadoščeno tudi zahtevi po določni opredelitvi kaznivega dejanja.

Če pustimo ob strani različne ocene o ciljih in vlogi Sokolske legije v NOB, zgolj očitek članstva v tej organizaciji, ne da bi se obsojencu očitalo kakršnokoli konkretno delovanje v okviru te organizacije, objektivno nima značilnosti določno opredeljenega izvršitvenega dejanja v predstavljenem pomenu. Povsem enako velja tudi za očitek članstva v Odboru za izpustitev internirancev, katerega člani naj bi bili tudi nekateri "zloglasni slovenski izdajalci". Tudi v tej zvezi se obsojencu ne očita nobeno konkretno izvršitveno dejanje z morebitno prepovedano posledico. Zato gola inkriminacija članstva v obeh omenjenih organizacijah, domnevno povezanih z okupatorjem, brez navedbe konkretnih ravnanj oziroma okoliščin, ki bi obsojenčevemu članstvu dajale vsebino oziroma pomen izvršitve konkretnega kaznivega dejanja, ne vsebuje elementov nobenega kaznivega dejanja po takrat veljavni zakonodaji.

Ker je po navedenem podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja Vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja, za katero je bil pravnomočno obsojen (1. odstavek 426. člena ZKP).

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun (1. odstavek 96. člena in 98. a člen ZKP).