Jedro

Jezikovna primerjava besednih zvez "namen pridobitve premoženjske koristi" in "skupna tržna cena" primerkov neupravičeno reproduciranih avtorskih del pokaže, da so spremembe zakona močno razširile polje kaznivosti, ker ni omejeno s storilčevim koristoljubnim motivom, po drugi strani pa je polje zoženo z uvedbo novega kvalifikatorja, "skupne tržne cene" primerkov avtorskih del. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je obdolženec uporabil primerke neupravičeno reproduciranih avtorskih del, s katerimi si je nameraval pridobiti več kot 714.470 SIT premoženjske koristi, neizogibno in logično implicitno vsebuje tudi očitek, da je bila skupna tržna cena primerkov teh avtorskih del na zakonitem trgu mnogo višja kot navedeni znesek in tako dejanje obdolženca vsebuje tudi zakonski znak "skupne tržne cene, ki pomeni večjo premoženjsko korist" po spremenjenem 159. členu KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.5.2005 kršena določba 2. odstavka 159. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ob ugoditvi pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti spremenilo sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 12.7.2004, s katero je bila obdolženemu J.O. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, tako, da ga je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ oprostilo obtožbe. Ugotovilo je, da po noveli KZ, ki velja od 5.5.2004, dejanje obdolženca, kot je opisano v obtožnem predlogu, ni več kaznivo dejanje. Po spremembah 159. člena KZ je namreč znak kaznivega dejanja, da skupna tržna cena primerkov avtorskih del pomeni večjo premoženjsko vrednost, opis dejanja v obtožnem predlogu pa ne navaja, da je bila skupna tržna cena višja kot pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo, torej, da presega 714.470 SIT, zato dejanje obdolženca nima vseh znakov kaznivega dejanja. Obdolžencu se očita, da si je hotel pridobiti večjo premoženjsko korist, vendar pa je še zdaleč ni pridobil. Vrhovni državni tožilec je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zmotno uporabo določb 2. odstavka 3. člena KZ. Navaja, da imata pojma "namen pridobitve protipravne premoženjske koristi" po prejšnjem opisu kaznivega dejanja in "skupna tržna cena avtorskega dela" po sedanjem opisu, različen pomen, toda tržna cena avtorskega dela je vsekakor višja od protipravne premoženjske koristi, saj je cena avtorskega dela na legalnem trgu nujno višja od cene, ki jo ima neupravičeno reproducirano isto avtorsko delo na črnem trgu. Pred novelo KZ tržna vrednost avtorskih del ni bila znak kaznivega dejanja, zato je ni bilo treba ugotavljati. Pritožbeno sodišče kot tržno ceno prodanih avtorskih del šteje ceno, ki jo je obdolženec dosegel s prodajo neupravičeno reproduciranih avtorskih del. To stališče je zmotno, saj je tržna cena avtorskega dela tista, ki jo ima avtorsko delo na legalnem trgu. Za presojo, ali je spremenjeni zakon milejši, bi moralo ugotoviti tržno ceno nezakonito uporabljenih avtorskih del, česar pa ni storilo. Zakoniti znak "skupna tržna cena" ima širši pomen in je zato strožji od znaka "protipravna premoženjska korist" v enaki višini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opredelilo dejanje obdolženca po 2. odstavku 159. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Tudi kazen, predpisana za to kaznivo dejanje v spremenjenem kazenskem zakonu je strožja od prejšnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je Višje sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo določbe 2. odstavka 3. člena KZ v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP.

Zagovornik je v odgovoru predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da po spremenjenem 159. členu KZ namen pridobitve premoženjske koristi ni več znak kaznivega dejanja, ampak skupna tržna vrednost neupravičeno uporabljenih avtorskih del, te vrednosti pa sodišče ni ugotavljalo. Zahteva napada napačno ugotovitev dejanskega stanja glede vrednosti avtorskih del, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Zmotno je tudi stališče zahteve, da je novelirani 159. člen KZ strožji, ker predpisuje strožjo kazen, saj je treba najprej oceniti, ali je dejanje obdolženca sploh še kaznivo.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Če se kazenski zakon po storitvi kaznivega dejanja spremeni, se po določbi 2. odstavka 3. člena KZ uporabi zakon, ki je za storilca milejši. Spremembe kazenskega zakona so lahko različne: od sprememb v splošnem delu ali v posebnem delu ali v kombinaciji obeh; lahko so spremembe opisa zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja ali v predpisanih sankcijah ali v kombinaciji obeh; v zakonskih znakih tako, da se dejanje dekriminira ali le spremeni bodisi tako, da se odpravijo ali dodajo omejevalni ali razširjajoči znaki kaznivega dejanja, da se nekateri znaki odpravijo, drugi pa dodajo, in podobno. Presoja, ali je posebni kazenski zakon milejši, je enostavna, kadar je inkriminacija odpravljena ali je izključen pregon; če pa je inkriminacija spremenjena, je treba presojati, katera je za storilca milejša tako, da se primerja zakonske znake obeh (ali več) zakonov in ugotovi, kateri zakonski znaki se v obeh (ali več) zakonih popolnoma ali delno prekrivajo in v tem primeru, ali je konkretno dejanje storilca mogoče podrediti pod zakonske znake, ki se prekrivajo. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja zmotno uporabo določb 2. odstavka 3. člena KZ se v takem primeru za presojo, kateri zakon je milejši, vzame kot podlaga dejanski stan, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba. Če je konkretno dejanje mogoče podrediti pod zakonske znake, ki se prekrivajo in je torej dejanje kaznivo po obeh (oziroma vseh) kazenskih zakonih, je treba presoditi še, kateri zakon je milejši za storilca glede na predpisane sankcije.

V izreku sodbe opisani dejanski stan mora obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja po milejšem zakonu, v obrazložitvi pa se utemelji takšna presoja z ugotovitvijo, da dejanje storilca vsebuje tudi vse zakonske znake po strožjem zakonu na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Če sodba nima razlogov o presoji dejstev in zakonskih norm, odločilnih za uporabo 2. odstavka 3. člena KZ, je pomanjkljiva v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Določbe 159. člena KZ so bile z novelo (Uradni list, št. 40/04), ki je začela veljati dne 5.5.2004, torej pred koncem postopka na prvi stopnji, spremenjene v naslovu, v opisu zakonskih znakov in v predpisanih kaznih. V naslovu je bil izraz "izkoriščanje" nadomeščen z izrazom "uporaba". Iz prvotnega opisa temeljne oblike kaznivega dejanja v 1. odstavku so izpadle primeroma naštete alternativne oblike uporabe avtorskega dela (reprodukcija, distribucija, dajanje v najem, predelava ali javna izvedba, prenos in predstava, radijska oddaja), v 2. odstavku pa obliki gospodarskega izkoriščanja, namreč dajanje avtorskega dela javnosti v promet oziroma ponujanje javnosti takega dela z namenom dajanja v promet. V spremenjenem opisu zakon uporablja le izraz "uporaba". Ta izraz je širši od vseh oblik uporabe in izkoriščanja v prejšnjem 1. in 2. odstavku 159. člena KZ, ker spremenjene določbe ne zahtevajo, da je storilec motiviran s koristoljubjem. Koristoljubni motiv je po prejšnji določbi kazal že naslov kaznivega dejanja ("izkoriščanje avtorskega dela") ter zakonska znaka, namreč namen pridobitve protipravne premoženjske koristi v 1. odstavku in trgovinsko poslovanje z namenom pridobitve premoženjske koristi v 2. odstavku. Spremenjeni 159. člen je razširil polje kaznivosti in je zato v tem delu strožji. V 1. odstavku 159. člena KZ je z novelo izpuščeno besedilo "pa za to nima dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno" in je bilo nadomeščeno z izrazom "neupravičeno". Ta sprememba nima posebnega pomena, ker izraz "neupravičeno" po vsebini pomeni isto, kot izpuščeno besedilo.

Najpomembnejša in za obravnavani primer odločilna je sprememba, kjer je bil predpisan storilčev namen, da pridobi sebi ali drugemu večjo (v 1. odstavku) ali veliko (v 2. odstavku) protipravno premoženjsko korist. Namesto tega je kot zakonski znak z novelo predpisana "skupna tržna cena" neupravičeno uporabljenih avtorskih del, ki pomeni večjo (1. odstavek) oziroma veliko (2. odstavek) premoženjsko vrednost. Pritrditi je treba stališču v zahtevi, da ima besedna zveza "skupna tržna cena" primerkov neupravičeno reproduciranih avtorskih del drugačen pomen kot besedna zveza "namen pridobitve premoženjske koristi", zato zgolj jezikovna primerjava teh zakonskih znakov ne pojasni, ali je v konkretnem primeru dejanje dekriminirano. Po eni strani namreč pokaže, da so spremembe zakona močno razširile polje kaznivosti, ker ni omejeno s storilčevim koristoljubnim motivom, po drugi strani pa je polje zoženo z uvedbo novega kvalifikatorja, "skupne tržne cene" primerkov avtorskih del. Pri presoji, ali dejanje obdolženca izpolnjuje oba načeloma in abstraktno gledano različna zakonska znaka, je treba analizirati opis dejanskega stanu v izpodbijani sodbi. Obe sodbi štejeta, da dejanje obdolženca obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ, ki je veljal v času storitve, torej pred spremembo iz leta 2004. Tega stališča zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Upoštevajoč spremembe 159. člena KZ je odločilni del opisa dejanskega stanu v delu, kjer se obdolžencu očita, da je z namenom, da si pridobi najmanj 714.470 SIT protipravne premoženjske koristi, ponujal javnosti v celi državi v času od 21.4.2000 do 20.3.2002 v prodajo neupravičeno reproducirane primerke določene računalniške programske opreme ter računalniške igrice in filme, jih v tem času prodal v vrednosti 442.094 SIT in si s tem pridobil 257.780 SIT protipravne premoženjske koristi, zaseženih pa mu je bilo še 56 zgoščenk in 143 CD ROM.

V tej sodbi je že bilo pojasnjeno, da izraz "uporaba" v prejšnjem in sedanjem besedilu 159. člena KZ pomeni vse oblike rabe materialnih avtorskih pravic. S tem je bilo dano kazensko pravno varstvo teh pravic, ki so opredeljene v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, zlasti v členih 22 do 33. Ugotovitev, da je obdolženec ponujal javnosti v prodajo veliko število določenih neupravičeno reproduciranih avtorskih del v obdobju približno dveh let na območju celotne države, s čimer si je nameraval pridobiti najmanj 714.470 SIT protipravne premoženjske koristi, ki pomeni večjo vrednost, neizogibno in logično pomeni tudi, da je celotna tržna cena števila primerkov avtorsko zaščitenih računalniških programov, računalniških igric in filmov, katerih neupravičeno reproducirane zgoščenke je obdolženec prodajal, najmanj 714.470 SIT. Zahteva ima prav, ko trdi, da je splošno znano, da je cena avtorskih del na rednem trgu mnogo višja od cene neupravičeno reproduciranih primerkov istega avtorskega dela, zato ugotovitev izpodbijane sodbe, da je obdolženec uporabil primerke neupravičeno reproduciranih avtorskih del, s katerimi si je nameraval pridobiti več kot 714.470 SIT premoženjske koristi, neizogibno in logično implicitno vsebuje tudi očitek, da je bila skupna tržna cena primerkov teh avtorskih del na zakonitem trgu mnogo višja kot navedeni znesek. Čeprav se v izreku sodbe ne uporablja ravno besedna zveza "skupna tržna cena" je treba konkretizacijo tega zakonskega znaka presoditi ne le z jezikovno interpretacijo, ampak tudi, kaj očitek v dejanskem stanu logično, razumsko in glede na nujne posledice izkustveno pomeni. Takšna analiza dejanskega stanu v obravnavanem primeru pa pove, da dejanje obdolženca vsebuje tudi zakonski znak "skupne tržne cene, ki pomeni večjo premoženjsko korist" po spremenjenem 159. členu KZ.

Ker je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena, vložena pa je bila v škodo obdolženca, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. in 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je pritožbeno sodišče s svojo sodbo zaradi napačne uporabe določb 2. odstavka 3. člena KZ zmotno ugotovilo, da dejanje obdolženca ni kaznivo dejanje po 1. odstavku 159. člena KZ, torej je kršilo kazenski zakon na način, kot je predviden v 1. točki 372. člena ZKP.