Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV od jaht in čolnov je možna samo, če so izpolnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. V predmetni zadevi pa je bilo pravilno ugotovljeno, da se čoln dejansko ni uporabljal za dejavnost, zaradi katere je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavezancu za davek A. s.p., odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obračunsko obdobje julij 2008 v znesku 80.476,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 9.825,56 EUR. Odmerjeni DDV in pripadajoče obresti v skupnem znesku 90.301,56 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahteva za povračilo stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri zavezancu za davek opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 7. 2008. V postopku je bila preverjena predložena dokumentacija, ki je povezana z uporabo plovila Galeon 440 Fly v obdobju od nabave plovila do 30. 9. 2010, z namenom ugotovitve upravičenosti odbitka vstopnega DDV od nabave navedenega plovila. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 19. 11. 2010, na katerega je zavezanec za davek podal pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da je omenjeni davčni zavezanec nabavil (finančni najem) omenjeno novo plovilo po računu, ki mu ga je 7. 7. 2008 izdala pravna oseba B. d.o.o. Na računu je izkazana vrednost plovila v višini 402.382,40 EUR, z DDV v višini 80.476,48 EUR, oziroma v skupnem znesku 482.858,88 EUR. Zavezanec za davek je nabavo čolna izkazal v obračunu DDV-O za obračunsko obdobje julij 2008, v katerem je v celoti odbil DDV od nabave čolna in posledično v predloženem obračunu izkazal presežek DDV v znesku 78.157,00 EUR, ki mu je bil s strani davčnega organa 1. 10. 2008 vrnjen. Čoln je vpisal v register osnovnih sredstev šele 1. 1. 2009. Zavezanec za davek si je ob nabavi plovila odbil vstopni DDV na podlagi formalno izpolnjenih pogojev za odbitek (izjava z dne 9. 9. 2008, da bo plovilo uporabljal za dejavnost dajanja v najem, registracija dejavnosti za oddajanje plovila v najem). Vendar pa je prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev v postopku zaključil, da zavezanec za davek plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji, ki so za odbitek vstopnega DDV pri jahtah in čolnih, določeni v točki a) 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in zavrača pritožbene ugovore, ki jih je podal davčni zavezanec, ter ugotavlja, da se postopek nadaljuje zoper fizično osebo A.. A. s.p. je bil namreč izbrisan iz poslovnega registra 31. 3. 2012. Ugotavlja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali je bilo plovilo, ki je predmet navedenega postopka, nabavljeno z namenom dajanja plovila v najem in zakup iz točke a) 66. člena ZDDV-1. Strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da davčni zavezanec dejansko pretežni del inšpiciranega obdobja navedenega plovila ni uporabljal za namene iz točke a) 66. člena ZDDV-1 kot trajno in kontinuirano dejavnost, saj tega ne morajo dokazovati posamični primeri najema plovila. Iz pritožbenih navedb zavezanca je razvidno, da je večina dokazil, na katere se sklicuje v pritožbi (glede reklamiranja in trženja vozil ter dodatna dokazila, s katerimi dokazuje razlog odsotnosti plovila izven Marine Izola) predložil šele v pritožbi. Upoštevajoč tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navedena dokazila v pritožbenem postopku niso bila upoštevana. Dokazil o reklamiranju in trženju plovila tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom ni predložil. A. – tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Navaja, da je kupil čoln izključno za namene opravljanja pridobitne dejavnosti in čoln za ta namen tudi uporabljal. Tožnik je imel namen v bodoče kupiti še več plovil in se ukvarjati z oddajanjem plovil v najem. Nastala situacija v gospodarstvu in posledična gospodarska kriza pa je povzročila drugačne okoliščine v navtiki. To je predvsem pomenilo, da ni bilo najemnikov plovil, zaradi česar tožnik ni bil uspešen pri svojem poslovanju. Tožnik se je za uspešnost tega poslovanja trudil, saj je oglaševal najem, delil letake, propagiral svojo dejavnost in tudi izdajal kataloge, stranke pa je iskal tudi osebno. Tožnik poudarja, da dejavnost oddajanja plovil v najem ne pomeni samo akta sklepanja pogodb o najemu. Največji del predstavlja priprava materiala za oglaševanje in dejansko oglaševanje ter iskanje strank. Navaja, da je po ZDDV-1 za priznanje odbitka DDV relevantno samo „dejansko opravljanje gospodarske dejavnosti“, ki ni vezano na rezultat gospodarske dejavnosti in meni, da je treba odbitek DDV priznati, ne glede na to, ali je pri opravljanju dejavnosti dosežen prihodek ali ne. Nadalje pojasnjuje, da je plovilo nabavil v letu 2008, vendar takoj po nabavi plovilo še ni bilo pripravljeno za uporabo, saj ob dobavi ni imelo vgrajene obvezne opreme ter je bilo sposobno za uporabo šele 1. 1. 2009, zato je bila s tem datumom aktivirana amortizacija.

Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da trženje plovila v letu 2009 ni bilo uspešno, pri čemer je najpomembnejši razlog za to težka gospodarska situacija. V letu 2009 je v mesecu avgustu tožnik uspel oddati plovilo v najem le za 7 dni (račun MB 2009/696 z dne 10. 9. 2009 v znesku 3.358,44 EUR), v letu 2010 se je število najemov povečalo, tako da so bili za najem plovila v mesecu juliju in septembru 2010 že izdani štiri računi za skupno 16 dni najema. Tožnik je davčnemu organu v postopku DIN predložil gradivo, kot tudi račune za izdelavo tega gradiva. Nepravilno je sklepanje davčnega organa, da je reklamno gradivo nastalo kasneje kot izkazujejo datumi na predloženih dokumentih. Napačno je sklepanje davčnega organa, da je družba C. d.o.o., katerega lastnik in direktor je bil takrat tožnik, pridobila ID za DDV šele 5. 10. 2010. Družba C. je res pridobila ID za DDV šele 5. 10. 2010, vendar je tožnik pričakoval, da bo družba presegla prag za DDV še pred koncem leta 2009. Tožnik je že spomladi 2009 dal natisniti letake v večji količini, ki naj bi predvidoma zadostovala za potrebe oglaševanja do konca turistične sezone 2010. Ugotovitev davčnega organa, da je reklamno gradivo nastalo šele leta 2010 je nepravilna, saj je tožnik, ko je naročil tiskanje reklamnega gradiva pred turistično sezono 2009, predvideval, da bo v tistem letu presegel zakonski prag za vpis v sistem DDV in zato tudi dal natisniti reklamno gradivo, ki je vsebovalo ID za DDV, ne pa smo davčne številke. Davčna številka se od ID za DDV razlikuje samo po začetnih znakih SI, tako je mogoče zanesljivo predvideti, kako se bo glasil ID za DDV. Letaki so bili pripravljeni že 4. 4. 2009, za potrditev česar tožnik predlaga imenovanje izvedenca, ki naj bi vpogledal v podatke reklamnega materiala. Računi D. d.o.o. z dne 14. 5. 2009 pa dokazujejo, da so bili katalogi leta 2009 tudi natisnjeni v 1500 kosih. Naveden potek dogodkov potrjuje tudi račun podjetja E. d.o.o. z dne 7. 4. 2009 za storitve prevajanja kataloga, ki so bile opravljene 2. 4. 2009. Tožnik je 7. 7. 2010 pri podjetju F. d.o.o. naročil tiskanje dodatnih 5000 letakov za izlete, ki so bili namenjeni trženju izletov z zadevnim plovilom v letu 2010. Tožnik še navaja, da je 30. 1. 2009 ustanovil družbo C. d.o.o., ki je zanj opravljala dejavnost oddajanja plovila v najem. Z navedeno družbo je 10. 3. 2009 sklenil pogodbo št. 001/2009 o trženju in reklamiranju navedenega plovila. Omenjena družba je opravljala reklamiranje in trženje plovila tako, da je pošiljala in razdeljevala natisnjen reklamni material, uporabljala je množični e-mail marketing, postavila je stojnico in reklamno tablo v Izoli, najela je hostese, ki so razdeljevale reklamni material. Navedeno tožnik dokazuje z vpogledom v izpis programa za pošiljanje množične e-pošte, kar naj opravi izvedenec računalniške stroke. Tožnik je 10. 5. 2010 sklenil z družbo G. d.o.o. pogodbo o medsebojnem sodelovanju, s katero je navedena družba prevzela trženje najema zadevnega plovila. Navedena družba je tožniku nudila tudi privez za plovilo. Tožnik je ob koncu leta 2009 z družbo G. d.o.o. sklenil kompenzacijo ter pobotal račun za storitev priveza z računom za storitve oddajanja plovila v najem. Tožnik nadalje navaja, da si je davčni organ v postopku DIN pridobil izpis prisotnosti plovila v marini od upravitelja Marine H., družbe I. d.o.o. Tožnik navaja obdobja, razloge odsotnosti in listine, ki dokazujejo način uporabe plovila v času odsotnosti. Tožnik je potem, ko je nabavil plovilo za namen oddajanja v najem, za kar pa ni uspel zagotoviti strank, plovilo nekajkrat uporabil za svojo primarno dejavnost glasbene produkcije. V vseh primerih najema plovila za potrebe izvedbe glasbenih projektov (snemanja), to je za druge službene namene ali za zasebne namene, pa je treba po mnenju tožnika upoštevati a) točko 15. člena ZDDV-1, ki določa, da se za opravljanje storitev za plačilo šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za zasebne namene ali kakršnakoli uporaba za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV. Na podlagi navedenega tožnik zaključuje, da je dejansko vsaka uporaba oz. najem plovila obdavčljivi dogodek, od katerega je tožnik kot zavezanec dolžan obračunati DDV. Ker tožnik z navedenim ni bil seznanjen, je to svojo napako poskušal sanirati tako, da je izdal račun MB 2010/795, s katerim je obračunal in odvedel DDV za uporabo plovila za potrebe opravljanja osnovne dejavnosti. Pri tem tožnik še navaja, da ga z omenjenim davčni organ ni seznanil tekom postopka, kar pomeni kršitev načela gotovosti, seznanjenosti in pomoči. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo organa prve stopnje kot tudi odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter v zadevi samo odloči, podredno pa predlaga, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je tožniku odmeril DDV v obračunskem obdobju julij 2008 v skupnem znesku 90.301,56 EUR. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik po računu z dne 7. 7. 2008, ki mu ga je izdala družba B. d.o.o., nabavil (finančni najem) novo plovilo znamke Galeon. Na računu je izkazana vrednost plovila brez DDV v znesku 402.382,40 EUR, DDV v višini 80.476,48 EUR in vrednost z DDV v višini 482.858,88 EUR. Tožnik je nabavo plovila izkazal v obračunu DDV-O za obračunsko obdobje julij 2008, v katerem je v celoti odbil DDV, ki mu je bil s strani davčnega organa 1. 10. 2008 vrnjen. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da tožnik ni izkazal, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v točki a) 66. člena ZDDV-1, po katerih se sme odbiti vstopni DDV od jaht in čolnov.

Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Zaključek prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen do zahtevanega vračila DDV temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je obravnavano plovilo kupil z namenom dajanja v namen. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na ugotovitve v postopku, iz katerih izhaja, da tožnik z navedenim plovilom dejansko ni opravljal dejavnosti dajanja v najem, ne glede na to, da je za to izpolnjeval formalne pogoje. Kljub temu, da je bil tožnik registriran za dejavnost dajanja plovila v najem, navedene dejavnosti dejansko ni opravljal. Navedene ugotovitve sprejema kot pravilne tudi drugostopenjski organ. Z navedenimi zaključki prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Glede na podatke upravnih spisov tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je predmetni čoln uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup, kar zatrjuje v tožbi in kar je po točki a) 66. člena ZDDV-1 podlaga za pravico do odbitka DDV. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik v poslovnem letu 2008 ni izdal nobenega računa o oddaji plovila v najem in da torej plovila ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je v poslovnem letu 2009 tožnik izdal en račun o oddaji plovila v najem in sicer račun št. MB 2009/696 z dne 10. 9. 2009 družbi G. d.o.o. za najem plovila za 7 dni. Po navedenem računu znaša skupni znesek zaračunanih najemov 2.798,70 EUR (brez DDV) oz. 3.358,44 EUR (z DDV). V poslovnem letu 2010 pa je tožnik do dneva začetka inšpekcijskega nadzora izdal en račun o oddaji plovila v najem in sicer račun št. MB 2010/554 z dne 16. 9. 2010 za najem plovila za 9 dni, prav tako družbi G. d.o.o., pri čemer znaša po navedenem računu skupni znesek zaračunanih najemov 3.500,00 EUR (brez DDV) oz. 4.200,00 EUR (z DDV).

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je družba G. d.o.o., ki je bila edini najemnik predmetnega plovila, in ki sta ji bila izdana navedena računa, hkrati najemodajalec privezov za to plovilo v Marini H.. S to družbo je tožnik sklenil najemno pogodbo za privezna mesta E 14 in E 15 v Marini H.. Na podlagi navedene pogodbe je omenjena družba tožniku izdala račune v skupnem znesku 3.358,44 EUR, torej v enakem znesku, kot je tožnik izdal tej družbi račun v letu 2009 za najem čolna. Na podlagi navedenega sta tožnik in omenjena družba sklenila pogodbo o medsebojni kompenzaciji po stanju na dan 31. 12. 2009. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa tudi izhaja, da račun, ki ga je tožnik izdal omenjeni družbi v letu 2010 v znesku 4.200,00 EUR, še ni bil plačan, prav tako nista plačana računa, ki ju je tožnik od navedene družbe prejel v letu 2010 (skupni znesek obveznosti za plačilo po dveh računih znaša 4.459,00 EUR, kar je torej za 259,00 EUR več, kot znaša tožnikova terjatev do navedene družbe).

Tožnik je davčnemu organu naknadno 22. 10. 2010 predložil še 3 račune o oddaji plovila v najem. Gre za račune o opravljenem prometu v mesecu septembru 2010, ki jih je izdal šele 19. 10. 2010 in 22. 10. 2010. Čeprav naj bi bil promet po teh računih opravljen že v začetku septembra 2010, pa tožnik ob razgovoru 15. 10. 2010 davčnemu organu tega prometa ni omenil. Navedeni računi se glasijo na fizične osebe, kot datum izdaje računa je pri enem računu naveden 19.10. 2010 in pri dveh računih naveden 22. 10. 2010. Že prvostopenjski organ je kot nenavadno ocenil dejstvo, da je tožnik za storitve, ki naj bi jih opravil fizičnim osebam v dneh 1. 9. 2010 do 3. 9. 2010 in dne 11. 9. 2010, račune izdal šele 19. 10. 2010 in 22. 10. 2010. Prav tako je ugotovil, da takšno poslovanje ni v skladu z določili prvega odstavka 33. člena ZDDV-1, po katerem obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

Tožnik je v postopku predložil Pogodbo o medsebojnem sodelovanju, ki jo je sklenil z družbo G. d.o.o., ki je bila sklenjena 1. 5. 2010 in velja za obdobje enega leta. V pogodbi je dogovorjeno, da lahko navedena družba, po predhodnem dogovoru s tožnikom, odda plovilo v najem, za kar navedeni družbi pripada provizija v višini 30%. Hkrati je tožnik v zvezi z oglaševanjem plovila predložil reklamno gradivo družbe C. d.o.o., ki oglašuje ponudbo tega plovila. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je direktor družbe C. d.o.o. A., torej gre za povezani osebi. Prav tako je ugotovil, da je omenjena povezana družba vpisana v register zavezancev za DDV šele 5. 10. 2010 in da je glede na to, da je v reklamnem gradivu izkazana veljavna ID številka za DDV družbe C. d.o.o., ocenil, da je navedeno gradivo verjetno nastalo šele v obdobju meseca oktobra 2010, to je v času postopka DIN. Do izdaje prvostopenjske odločbe pa tožnik ni predložil nobenega računa od navedene povezane družbe in tudi ne pogodbe, sklenjene z navedeno povezano družbo, na katero se je sicer skliceval v pripombah na zapisnik. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je družba C. d.o.o., ki bi naj plovilo tržila, vpisana v register 30. 1. 2009 pri Okrožnem sodišču na Ptuju ter da nima zaposlenih.

V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik sam dokazoval uporabo plovila za potrebe svoje osnovne dejavnosti, to je dejavnosti snemanja in izdajanja zvočnih zapisov in muzikalij. Sam je namreč navedel termine in projekte, v povezavi s katerimi je uporabljal plovilo za omenjeno dejavnost. Prvostopenjski organ je od upravljalca Marine H., pravne osebe I. d.o.o., pridobil podatke o izplutju in vplutju navedenega plovila v obdobju od 1. 7. 2008 naprej. Glede na pridobljene podatke, iz katerih izhaja, kdaj je bilo plovilo odsotno, je davčni organ utemeljeno zaključil, da je bilo v navedenih obdobjih plovilo uporabljeno za druge namene in ne za namene oddajanja plovila v najem. Tožnik tako ni izkazal, da bi v navedenih obdobjih plovilo uporabljal za dejavnost oddajanja v najem. Iz pridobljenih podatkov je davčni organ tudi ugotovil, da je tožnik v obdobju od nabave in prevzema plovila, to je od meseca julija 2008 do 30. 6. 2010 ustvaril skupaj za 444.012 EUR prometa oz. prihodkov (brez DDV), pri čemer se le 2.798,70 EUR nanaša na promet, ki ga je dosegel z oddajanjem plovila v najem.

Tožnik je torej v času od nabave plovila do začetka postopka DIN izdal le 2 računa za najem plovila, torej je v omenjenem obdobju sklenil le 2 posamezna posla. Ostale 3 račune pa je izdal šele 19. 10. 2010 in 22. 10. 2010, torej v času, ko je bil pri tožniku že postopek DIN, čeprav je storitve opravil že v prvi polovici meseca septembra 2010, kar tudi po presoji sodišča vzbuja upravičen dvom v verodostojnost teh računov. Na podlagi vseh ugotovitev tudi po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da bi tožnik z omenjenim plovilom dejansko opravljal dejavnost dajanja v najem. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da je tožnik navedeno plovilo pretežno uporabljal za druge namene kot pa za opravljanje obdavčljive dejavnosti dajanja v najem. Sodišče se strinja tudi z zaključki drugostopenjskega organa, da za tožnika tudi ne more veljati ureditev, določena v točki a) 15. člena ZDDV-1 v zvezi s 36. členom ZDDV-1. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da je večino dokazil, na katere se je tožnik skliceval v pritožbi, predložil šele v pritožbi. Za vsa navedena dokazila, ki jih je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku velja, da se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti pred zaključkom postopka na prvi stopnji, tožnik pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Tako tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom ni predložil pogodbe o ekskluzivnem zastopanju št. 001/2009, ki jo je 10. 3. 2009 sklenil z družbo C. d.o.o., in ki se nanaša na reklamiranje, posredovanje in zastopanje pri oddaji navedenega plovila v najem. Iz navedene pogodbe, ki naj bi bila sklenjena 10. 3. 2009, izhaja, da je v njej navedena ID številka družbe C. d.o.o., ki jo je le-ta pridobila šele 5. 10. 2010, iz česar izhaja, da pogodba dejansko ni mogla biti sklenjena že 10. 3. 2009, temveč pozneje oz. v času postopka DIN.

Tudi dokazi v zvezi z reklamiranjem navedenega plovila so bili predloženi šele v pritožbenem postopku, kot so računi za tiskanje letakov, študentsko delo oz. računi od J. d.o.o., pri čemer pa iz navedenih računov tudi ni razvidna vsebina del oziroma kaj se je reklamiralo (lahko bi se reklamirala osnovna dejavnost tožnika). Izpis elektronskih naslovov, s katerimi je komuniciral tožnik, tudi ne more biti dokazilo o reklamiranju plovila. Da bi tožnik opravljal dejavnost oddajanja plovila v najem tudi ne dokazujejo računi K. d.o.o. kot tudi ne popis izdanih računov za bencin. Dokazila, ki jih tožnik prvič predložil v tožbi (npr. cd-reklamni material) pa so nedovoljene tožbene novote, zaradi česar jih sodišče zavrača. Iz 52. člena ZUS-1 namreč izhaja, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Pravica do odbitka vstopnega DDV od jaht in čolnov je možna samo, če so izpolnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. V predmetni zadevi pa je bilo pravilno ugotovljeno, da se čoln dejansko ni uporabljal za dejavnost, zaradi katere je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, s katero tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave obravnavanega čolna, in posledično naložena obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita. Tudi po mnenju sodišča tožnik z računi, ki jih je predložil v postopku pred organom prve stopnje ter z dokumentacijo, ki jo je predložil šele v pritožbi, ob tem pa niti ni pojasnil, zakaj jih ni predložil že v postopku DIN (tretji odstavek 238. člena ZUP), ne more spremeniti ugotovitev, iz katerih izhaja, da plovilo ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup. Tožnik je v inšpekcijskem postopku sodeloval in je imel možnost, da dokazuje nasprotno, kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, pri čemer pa je breme dokazovanja na njegovi strani (76. člen ZDavP-2). Vendar pa tožnik nasprotnega v postopku ni uspel verodostojno izkazati.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi zato ne vplivajo tožnikovi ugovori, da je kupil plovilo z namenom, da bo opravljal dejavnost oddajanja v najem ter da mu je bilo to onemogočeno zaradi gospodarske krize, ki se je začela leta 2008. Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da se je za omenjeno dejavnost trudil ter da je oglaševal najem, delil letake, itd.. Iz razlogov in konkretnih okoliščin, ki sta jih v predmetni zadevi natančno pojasnila prvostopenjski in drugostopenjski organ, in ki jih sprejema kot pravilne tudi sodišče, tožnik navedenega v postopku ni verodostojno izkazal. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožnikov predlog za imenovanje izvedenca računalniške stroke.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.