Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 208,60 EUR se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.083,79 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in tožnici naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni v smislu revizijskih navedb, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da ni v celoti obravnavalo pritožbenih navedb oziroma jih je neupravičeno zavrnilo. Ponavlja pritožbene navedbe, v katerih graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Poudarja, da o novotah v pritožbi ni moč govoriti, saj je vse, kar je tožnica navedla razvidno iz dokazov. Meni, da dokazna ocena ni pravilna, ker ni v skladu z izvedenimi dokazi in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V reviziji se tožnica osredotoča predvsem na to, da je izvedenec dr. V., katerega mnenje je povzela, edini izvedenec, ki je pravilno povzel zdravniško dokumentacijo in se zato z njim v celoti strinja. Nižji sodišči sta svojo odločitev oprli na izvedenski mnenji drugih dveh izvedencev dr. S. in dr. D., ki zdravstvene dokumentacije nista povzela pravilno in katerih mnenji sta v nasprotju z mnenjem dr. V. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da bi moralo zaradi neskladnosti ugotovitev navedenih izvedencev skladno z določili ZPP te soočiti in ponovno zaslišati. Revizija še izpostavlja, da sta dr. S. in dr. D. pri tožnici ugotovila številne bolezni prsno-ledvene in vratne hrbtenice ter levega ramena, nikjer pa nista zapisala imena teh bolezni in tudi nista argumentirala dejstev, da tožnica pred nesrečno ni potrebovala zdravniške pomoči in zakaj so se vse težave pojavile izključno po prometni nesreči. Izvedenec dr. S. je sicer navedel, da je možno, da je bila prometna nesreča sprožilni mehanizem za vse težave, ki so bile do takrat neme, a tega sodišči v razlogih nista povzeli in sta tožnici prisodili odškodnino glede na dejstvo, da ji poškodbe niso zapustile nobenih trajnih posledic. Opozarja še, da se sodišči nista ukvarjali z neizpodbitim dejstvom, da je bila tožnica zaradi poškodb spoznana za invalida III. kategorije. Revizija se sicer zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, izrecno pa graja le višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer izpodbija dejanske ugotovitve sodišč, da vzročne zveze med njenimi težavami in poškodbami iz prometne nesreče ni. Meni tudi, da je podana bistvena kršitev postopka, ker je v zadevi razsodil sodnik, ki mu zadeva ni bila dodeljena.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 208,60 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, je nedovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Tožnica je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je bil zavrnjen zahtevek tožnice iz naslova premoženjske škode za 208,60 EUR, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica z navideznim uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko izpodbija dokazno oceno, s čimer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo. Med takšne trditve spada tudi revizijski očitek zmotne dokazne ocene (izvedenskih mnenj), ki na revizijski stopnji sojenja pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava je pokazal, da je bila odškodnina odmerjena ob upoštevanju meril iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v okvirih dosojenih odškodnin za podobne primere.

8. Revizijski očitek bistvenih kršitev postopka v zvezi z dokazovanjem z izvedenci ni utemeljen. Dokaz z izvedencem se sicer res izvaja ustno (sodišče namreč odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da t u d i pisno pred obravnavo - prim. prvi odstavek 253. člena ZPP). Vendar bi bila kršitev te določbe v tem primeru lahko le relativnega značaja. Sodišče prve stopnje je zaradi nasprotij v mnenjih dr. V. in dr. S. in tudi zaradi tožničinih pripomb na izvedensko mnenje v postopek pritegnilo novega izvedenca (dr. D.), glede česar sta se strinjali obe stranki. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje in soočenje izvedencev (dr. V. in dr. D.) res zavrnilo, a je nasprotja in nejasnosti med prvima izvedencema razčiščevalo s tretjim izvedencem, kar je prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo na 12. strani svoje sodbe (enako je na takšen očitek odgovorilo drugostopenjsko sodišče na 3. strani svoje sodbe). Zadošča, da sta sodišči dovolj izčrpno obrazložili dokazno oceno izvedenskih mnenj ter za svoje stališče o vzročnosti in obsegu škode navedli razumne argumente. Če ob tem upoštevamo še število izvedenskih mnenj in ujemanje zadnjih dveh glede tistega, kar se zdi revidentki sporno, to je, katere posledice izvirajo iz prometne nesreče in katere ne, povsem zbledi (zgolj implicitno izražen) očitek, da bi kršitev določbe 253. člena ZPP o neposrednem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi lahko vplivala na rezultat sojenja. Sodišči namreč natančno ugotavljata bolezenske (degenerativne) vzroke tožničinih težav in razmejitev med njimi in posledicami poškodbe (na 14. strani prvostopenjske sodbe). V drugem odstavku na 12. strani prvostopenjske sodbe je sodišče natančno obrazložilo in ocenilo tudi razliko v povzemanju (poimenovanju) diagnoz iz zdravstvene dokumentacije v izvedensko mnenje izvedenca dr. D.. Čeprav je tožeča stranka predlagala zaslišanje dr. D. in njegovo soočenje z dr. V., z zavrnitvijo teh predlogov ni podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Soočenje dr. S. in dr. D. pa je tožnica predlagala šele v pritožbi. S statusom invalida III. kategorije se sodišči nista ukvarjali, saj iz ugotovitev izhaja, da ta ni v vzročni zvezi z nesrečo. 9. Na revizijski očitek, da je v zadevi razsodil sodnik, ki mu zadeva ni bila dodeljena, je tožnici pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje in sicer, da je nova sodnica, ki je prevzela zadevo storila vse, kar je v takšnem primeru potrebno, tožnica pa glede menjave takrat ni imela pripomb.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).