Jedro

Po 33. členu Konvencije o socialni varnosti pride odškodninski zahtevek na nosilca zavarovanja po zanj veljavnih predpisih, kar pomeni, da je glede vprašanja obsega pravic zavoda za socialno zavarovanje in pogojev, pod katerimi lahko uveljavlja odškodnino proti tretjemu, treba uporabiti predpise države, ki veljajo za nosilca, ki uveljavlja tako pravico. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo tem napotkom pritožbenega sodišča in na podlagi poizvedb pri Zveznem Švicarskem uradu za pravosodje presodilo, da subrogacija nastopi v trenutku nastanka škodnega dogodka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi na plačilo 115.806,45 CHF z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov za posamezna časovna obdobja, kakršne se priznavajo v Bernu, Švicarska konfederacija (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke s pripadki (2. točka izreka).

2. Ugotovilo je, da je dne 23. 12. 2004 pri naselju R. v Sloveniji prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi dve vozili, obe zavarovani pri toženi stranki. V prvem vozilu se je kot sopotnik vozil oškodovanec J. M., sicer zavarovanec tožeče stranke. To vozilo je po voznikovi krivdi na zasneženem cestišču v desnem nepreglednem ovinku zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v prihajajoče vozilo s priklopnikom. Tožeča stranka je svojemu zavarovancu, ki je bil v prometni nezgodi hudo poškodovan, izplačala invalidnino in krila stroške zdravljenja, pregledov, potnih stroškov in posebnega šolanja, ki je bilo potrebno zaradi oškodovančevih hudih poškodb. Upoštevajoč švicarske predpise je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je subrogacija v predmetni zadevi nastopila v trenutku škodnega dogodka, da pa tožeča stranka iz naslova obveznega zavarovanja nekrivega udeleženca od tožene stranke kot zavarovalnice tega nekrivega udeleženca ne more zahtevati odškodnine.

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sprejelo ugovor tožene stranke, da naj bi bila zavarovalna vsota za eno v prometni nesreči udeleženo vozilo že izčrpana, zaradi česar naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. V zvezi z izčrpanjem zavarovalne vsote je sodišče prve stopnje v svoji sodbi res navedlo skope razloge. Zapisalo je le, da je takrat zavarovalna vsota znašala 12,000.000,00 SIT, kar da je skladno Odlokom o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno proti tretjim osebam (Ur.l. RS št. 45/94), da pa je tožena stranka tožeči stranki izplačala valoriziran znesek v višini 14,887.246,00 SIT na podlagi police odgovornega povzročitelja. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka z dopisom z dne 15. 10. 2003 (list. št. 40) v spis vložila „obračun valorizacije zavarovalne vsote in njenih preostankov z dne 14. 10. 2003 (B15). Po ugovoru tožeče stranke, da je ta listina hibna (vloga z dne 06. 01. 2004), pa je tožena stranka predložila dopolnjen obračun valorizacije z dne 02. 02. 2004 (B 16). Ta obračun vsebuje tudi zneske izplačil in po vsakem izplačilu preostalo zavarovalno vsoto. Iz te listine je razvidno, da je tožena stranka tožeči stranki celo preplačala valorizirano zavarovalno vsoto. Ker pa tej listini, ki jo je pooblaščenec tožeče stranke prejel na glavni obravnavi dne 23. 04. 2004 (list. št. 49), tožeča stranka ni več ugovarjala, prvostopno sodišče niti ni bilo dolžno temeljiteje obrazložiti svoje ugotovitve, da je bila tožeči stranki že izplačana celotna valorizirana zavarovalna vsota (za eno vozilo). Tehtnejša obrazložitev bi bila potrebna le v primeru, če bi tožena stranka po prejemu dopolnjenega obračuna A16 konkretizirano ugovarjala, da zavarovalna vsota ni bila valorizirana skladno s citiranim odlokom, ki je veljal na dan škodnega dogodka (prim. 1. odst. 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90 in 82/90, v nadaljevanju ZTSPOZ) in odločbo VS RS II Ips 244/84 z dne 20. 12. 1984). Upoštevajoč citirano določilo ZTSPOZ in citirano odločbo VS RS pritožbeno sodišče le še dodaja, da pritožbena navedba, da bi „z ozirom na izjemno inflacijo in neprilagajanje zavarovalnih vsot, predvsem pa glede na namen avtomobilskega zavarovanja ... bilo potrebno odločati v okviru sedaj veljavne zavarovalne vsote z obvezno avtomobilsko zavarovanje“ presega zakonski okvir in uveljavljeno sodno prakso. Po tej sprememba predpisa po škodnem dogodku ne more vplivati na nastalo in že zapadlo obveznost (prim. ZOZP s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje 2008, stran 133).

7. Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu I Cpg 806/2004 z dne 13. 04. 2006 zavzelo stališče, da Haaška konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče z dne 4. maja 1971 (v nadaljevanju Haaška konvencija) za odločitev v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je v 6. odst. 2. člena izrecno navedeno, da se za tožbe, ki jih vložijo organi socialnega zavarovanja za škodo, ki jo prizadenejo avtomobili, ta konvencija ne uporablja. Pritožbeno sodišče ne razume, zakaj tožeča stranka meni, da je treba uporabiti prav to konvencijo, češ da „gre za direktno škodo, ki bi jo bila dolžna direktnemu oškodovancu plačati tožena stranka“. Sklicevanje na „vrhovna sodišča ostalih držav“, ki da so Haaško konvencijo v identičnih primerih uporabljala, je v predmetni zadevi po oceni pritožbenega sodišča neupoštevno zato, ker ta sodišča nedvomno niso oprla svojih odločitev na Konvencijo o socialni varnosti, sklenjeni med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo (Ur. list RS, št. 17/96; v nadaljevanju Konvencija o socialni varnosti), ki pa jo je po oceni pritožbenega sodišča treba uporabiti pri odločanju o predmetnem tožbenem zahtevku. 33. člen te Konvencije se dobesedno glasi: Če ima oseba, ki je po pravnih predpisih ene države pogodbenice upravičena do dajatev za škodo, nastalo na ozemlju druge države pogodbenice, po njenih pravnih predpisih pravico do povračila škode proti tretjemu, preide odškodninski zahtevek na nosilca prve države pogodbenice, zavezanega za plačilo odškodnine po zanj veljavnih pravnih predpisih; druga država pogodbenica priznata prehod. V tem členu je torej urejeno vprašanje, katero pravo je treba uporabiti glede pravic nosilcev (zavodov za socialno zavarovanje) pri uveljavljanju povračila škode proti tretjim. Po tej določbi preide, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svoji odločbi I Cpg 806/2004, na nosilca zavarovanja (po določbi 1. člena te Konvencije je to zavod, ki je pristojen za izvajanje pravnih predpisov iz 2. čl. konvencije), v primerih, ko ima njen zavarovanec, ko je utrpel škodo na ozemlju druge države, pravico uveljavljati to škodo proti tretjim, po zanj (po nosilčevih) veljavnih predpisih. Po tej kolizijski določbi pride odškodninski zahtevek na nosilca zavarovanja po zanj veljavnih predpisih, kar pomeni, da je glede vprašanja obsega pravic zavoda za socialno zavarovanje in pogojev, pod katerimi lahko uveljavlja odškodnino proti tretjemu, treba uporabiti predpise države, ki veljajo za nosilca, ki uveljavlja tako pravico.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo tem napotkom pritožbenega sodišča in na podlagi poizvedb pri Zveznem Švicarskem uradu za pravosodje (dopis tega Urada z dne 07. 04. 2010 je v prilogi A20) presodilo, da subrogacija nastopi v trenutku nastanka škodnega dogodka. Za škodo iz nesreč v cestnem prometu pa imetnika vozil odgovarjata solidarno le v primeru, če ni podana izključna krivda enega imetnika vozila. Ker je torej tako tolmačenje prvostopnega sodišča skladno s švicarskimi predpisi, ki jih je treba uporabiti v tem sporu, tožeča stranka pa celo v tožbi izrecno zatrjuje, da je le voznik tistega vozila, v katerem se je peljal oškodovanec, izključno odgovoren za nastalo škodo, pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določila 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.