Jedro

Na abstraktni ravni je mogoče opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Ena od predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu otroka z drugim od staršev, pri katerem ne živi. Pritožbena trditev, da je zaradi določenega strahu deklice pred očetom potrebna prisotnost tretje osebe, je v odločitvi upoštevana, saj so odrejeni stiki zaenkrat določeni v prostorih CSD in pod nadzorom njihove strokovne sodelavke.

Pravna narava sporov in razmerij med starši in otroki onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi stroškov, pri katerih velja osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1. izreka sklepa) potrdi.

Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo stike med predlagateljem in mladoletno hčerko, in sicer tako, da se ti v letu 2009 vršijo vsak prvi ponedeljek v mesecih april, september in december od 13.30 do 15. ure v prostorih CSD J. in pod nadzorom njihove strokovne sodelavke, kasneje pa na enak način vsak prvi ponedeljek na tri mesece, pri čemer stiki v času poletnih počitnic ne potekajo. Prav tako je sodišče med njima uredilo tudi način izvrševanja telefoničnih stikov, v presežku pa je predlog predlagatelja zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stikih se nasprotna udeleženka pravočasno pritožuje in meni, da sklep ni izvršljiv. Sodišče je namreč stike opredelilo ob asistenci delavke CSD, vendar izven delovnega časa in takšnega sklepa CSD ne more izvrševati. Ne strinja se z odločitvijo, da mora otroka pripraviti na stik z očetom, za kar se sicer trudi, potem pa ne sme biti navzoča pri konkretnih stikih. To pa pomeni, da mora uro in pol čakati pred vrati. Sodišče ni v celoti upoštevalo mnenja klinične psihologinje. Iz tega mnenja izhaja, da deklica občuti določen strah pred očetom in je prisotnost tretje osebe potrebna. Zato bi morala biti mati na stikih prisotna in bi se njena prisotnost lahko postopno skrajševala, na ta način pa bi se lahko ustvarili pristni stiki. Poseg sodišča, da mati ne sme biti prisotna, je preoster, pri čemer se preveč poudarja to, kar je o deklici povedala klinična psihologinja. Potrebno pa je zaupati tudi materi, ki za deklico skrbi. Psihologinja je izpovedala, da ji je sama povedala, da včasih ne ve, o čem naj se z očetom pogovarja in je zato odrejeni čas ene in pol ure predolg. Takšna izjava deklice namreč veliko pove. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških, saj predlagatelj s predlogom za povečanje stikov ni uspel, sodišče pa je preveč gledalo na status predlagatelja.

Pritožba ni utemeljena.

Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Pravica do stikov po ZZZDR torej ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak primarno kot pravica otroka, s katero se zagotavljajo njegove koristi, ki so s tega razloga odločilno merilo za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov. Pojem koristi je opredeljen negativno: stiki otroku niso v korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Na abstraktni ravni je mogoče opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu otroka z drugim od staršev, pri katerem ne živi. Vendar je potrebno vsebino pravnega standarda koristi otroka konkretizirati v vsakem primeru posebej, z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera, predvsem pa z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti in osebnosti obeh staršev.

Uvodoma je potrebno navesti, da je sodišče prve stopnje pritožbene očitke, ki se nanašajo na asistenco delavke CSD izven delovnega časa in na pravilen naziv nasprotne udeleženke, v celoti odpravilo s popravnim sklepom z dne 21.4.2009, zato pritožbeno sodišče na te očitke ne odgovarja. V preostalem delu pa pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni v celoti upoštevalo mnenja klinične psihologinje in da za sprejeto odločitev ni imelo podlage. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je pri odločitvi v celoti sledilo strokovnemu mnenju klinične psihologinje, in sicer tako glede načina izvrševanja stikov, trajanja kot tudi pogostnosti teh stikov, pri čemer je imenovana psihologinja izhajala tudi iz želja same deklice. Pritožbena trditev, da je zaradi določenega strahu deklice pred očetom potrebna prisotnost tretje osebe je v odločitvi itak upoštevana, saj so odrejeni stiki zaenkrat določeni v prostorih CSD in pod nadzorom njihove strokovne sodelavke. Klinična psihologinja se je tudi jasno izrekla, da prisotnost te tretje osebe omogoča tisti občutek varnosti, ki ga deklica med stiki potrebuje in da ni nujno, da je prisotna tudi mati. Enako velja glede časovnega podaljšanja stikov za pol ure v primerjavi z dosedanjimi stiki, saj je po oceni klinične psihologinje deklica že bolj zrela in sposobna imeti daljši stik z očetom, ne da bi to nanjo slabo vplivalo. Upoštevajoč izjave udeležencev postopka, so v obravnavani zadevi medsebojni odnosi med staršema porušeni, nezaupanje med njima pa je tolikšno, da so stiki zaradi varovanja koristi omejeni in določeni ob prisotnosti oziroma pod nadzorom tretje osebe. V tem primeru gre za CSD kot javni socialnovarstveni zavod, katerega naloga je prav tako kot naloga sodišč v tovrstnih postopkih, varovanje koristi otrok. Temu vodilu pa je sodišče prve stopnje v okviru svoje odločitve sledilo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane odločitve, ki so jasni in prepričljivi.

Pritožba tudi nima prav, kolikor graja odločitev o stroških postopka. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroki onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi stroškov, pri katerih velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha, na kar merijo pritožbene navedbe. Vendar pa mora biti ureditev stikov skupnega otroka s tistim od staršev, s katerim ne živi, v interesu obeh strank. Prav zato je zakonodajalec določil, da odloči sodišče v pravdnem postopku o stroških po prostem preudarku (413. člen ZPP), v tem primeru pa je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo tudi na določbo 35. člena Zakona o nepravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi nasprotna udeleženka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zato je pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), odločilo pa je, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).