Jedro

Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije po preteku 30 dni od prejema obvestila delodajalca o izbiri kandidata, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegovo tožbo (204/5 člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je tožnik dne 12. 2. 2014 vložil v tem individualnem delovnem sporu (in jo označil kot tožbo zaradi „kršitev pravic pri zaposlovanju in brezposelnosti, kršitve enakopravnost na podlagi izobrazbe in dajanja posebnih pravic in ugodnosti“).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge – bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo v tem individualnem delovnem sporu odločiti po vsebini, ker je v primeru, kadar je tožba umaknjena, dovoljeno tožbo ponovno vložiti. V 4. delu izpodbijanega sklepa je podana protispisnost, ki se nanaša na zadevo opr. št. Pd 110/2011, saj ni jasno, zakaj je rok zamujen. Iz trditev v prvi tožbi je jasno, da ne gre za spor po 204. členu ZDR. Zavrženje tožbe v zadevi opr. št. Pd 110/2011 ter umik tožbe v zadevi opr. št. Pd 33/2013 se ne tičeta zadeve v tožbi, zato se šteje, da je bilo glede na 367. člen OZ zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. Tožba v obravnavani zadevi (opr. št. Pd 20/2014) pomeni glede na določbe OZ ponovno vložitev tožbe, ki je bila vložena že v zadevi opr. št. Pd 33/2013, kar je v tožbi tudi zapisano. Tožba je vložena 12. 2. 2014, to pa je prej kot v treh mesecih po pravnomočnosti zavrženja tožbe v zadevi opr. št. Pd 110/2011, zato tožba ni prepozna. Sodnica kljub taksam za nepremoženjske spore vztraja pri materialnem pravu po 204. členu ZDR. V isti zadevi so določene tri sodne takse za nepremoženjski delovni spor, kar pomeni zahtevek za izpodbijanje izbire, zato bi sodišče moralo prevetriti tudi zakonitost razpisa. Razlogi v obrazložitvi sklepa niso veljavni, saj tožba ni prepozna, o zahtevku s plačanim sodnim opravilom pa ni odločeno. Dejstvo, da je izdano obvestilo neizbranim kandidatom, da nihče ni bil izbran in je na razpisu opravljena zaposlitev, je kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1. Kršen je 25. člen URS. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v obravnavani zadevi dne 12. 2. 2014 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da ima tožnik pravico do zasedbe delovnega mesta, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi A.A. nična ter podredni zahtevek za plačilo „oškodovanosti“ iz naslova dohodka za šolsko leto 2011/2012, to je izplačilo 12 bruto plač učitelja za plačni razred 35. Prvostopenjsko sodišče je tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno vloženo in se oprlo na določbe 5. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po tej določbi ima namreč neizbrani kandidat možnost zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem le v 30 dneh po prejemu obvestila delodajalca in še to le v primeru, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. V primeru kršitve zakonske prepovedi diskriminacije pa je na podlagi 7. odstavka 6. člena ZDR podana le odškodninska odgovornost delodajalca skladno s splošnimi pravili civilnega prava. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije po preteku 30 dni od prejema obvestila delodajalca o izbiri kandidata, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegovo tožbo. Upoštevalo je dejstvo, da je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo z istim zahtevkom, ki se nanaša na neizbiro kandidata na razpisano prosto delovno mesto računalnikarja organizatorja informacijskih dejavnosti, učitelja izbirnih predmetov računalništva, ki je bila pravnomočno zavržena (opr. št. Pd 110/2011). Tožba v navedeni zadevi je bila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, vložena 6. 9. 2011, kar pomeni, da je tožnik najkasneje tega dne prejel obvestilo delodajalca o neizbiri kandidata in izvedel za kršitve, zato je tedaj začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 5. odstavka 204. člena ZDR. To izhaja tudi iz listin v spisu oziroma iz priloženih spisov v zadevah opr. št. Pd 110/2011 ter opr. št. Pd 33/2013. Sodišče mora na pravočasnost vložene tožbe v individualnih delovnih sporih paziti po uradni dolžnosti, v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Glede na tožbeni zahtevek, ki ga s tožbo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnik, ni nobenega dvoma, da gre za spor v zvezi z neizbiro tožnika na delovno mesto, na katerega se je prijavil na razpisu tožene stranke. Sodno varstvo je v primerih, ko neizbrani kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, določeno v ZDR, uveljavljati pa ga je potrebno, kot je že navedeno, v 30 dneh od prejema obvestila delodajalca. Prekluzivni zakonski rok za vložitev tožbe se ne more podaljševati. Za prekluzivne roke pa niti smiselno ni mogoče upoštevati določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ), ki se nanašajo na zastaranje oziroma pretrganje zastaranja, ker imajo zastaralni roki drugačno pravno naravo kot prekluzivni. Za obravnavani primer ni mogoče uporabiti določbe 367. člena OZ, ki določa, da se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. Zato so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene, saj je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče na preostale obširne pritožbene navedbe tožnika, v katerih se tožnik sklicuje na različne judikate pritožbenega sodišča, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365/2 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ni priglasil.