Jedro

V primeru uspeha v pravdi, ki jo je začela izbrisana družba za plačilo odškodnine, bi bili tožniki kot delničarji izbrisane družbe udeleženi pri delitvi odškodnine le v sorazmernem delu glede na njihov delež v kapitalu izbrisane družbe. Ker pritožbo vlagajo le nekateri delničarji (ki so navadni sosporniki), je predmet pritožbenega preizkusa le izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na sorazmerni del tožbenega zahtevka, do katerega bi bili pritožniki upravičeni, preostali del sodbe sodišča prve stopnje pa je pravnomočen.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki so zahtevale, da je toženec dolžan tožnikom plačati 500.000,00 EUR z (zakonskimi zamudnimi) obrestmi od 5. 5. 2004 dalje (do plačila). Sklenilo je, da so tožniki dolžni tožencu povrniti njegove stroške postopka v višini 2.247,26 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožile 2., 3., 6. in 7. tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe).

Tožeča stranka S.P. v svoji pritožbi navaja, da mu sodišče izpodbijanega sklepa (sodbe) kot delničarju – pravnemu nasledniku C. ni vročilo in je zanj zvedel posredno. Navaja, da je bila družba C. nasilno in brez vednosti odgovorne osebe dne 15. 5. 2006 izbrisana iz registra s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, ker naj ne bi imela premoženja. Izbris je izvedla sodnica registrskega sodišča v Kopru M.L. z namenom prikrivanja storjenih kaznivih dejanj tatvine, goljufije in pranja denarja, ki jih je storilo vodstvo družbe C.K., kjer je njen mož A.L. nadzornik. Z izbrisom C. je M.L. poskušala zaustaviti sodne postopke proti C.K., ki se vodijo na Občinskem sodišču v Zagrebu in kazenski postopek zoper upravo C.K.. C. premoženje ogromnih vrednosti (20 milijonov evrov) je bilo preko Okrožnega sodišča v Kopru lažno prikazano kot premoženje podjetja C.K., to pa je omogočil bivši direktor C. M.G.. Sodnica A.Z. je dobro seznanjena s kaznivimi dejanji, ki so bila storjena na nepremičninah C., pri prikrivanju storjenega kriminala so sodelovali delavci Okrožnega sodišča v Kopru. Sodnica ne obravnava zadeve v skladu z zakonodajo, saj pravnim naslednikom C. ne omogoča nadaljevanja postopka. Pritožnik navaja, da je v skladu z določbo 2. odstavka 199. člena ZPP dne 1. 9. 2009 pisno zahteval vstop v pravdo, pravico do vstopa vsakega delničarja v sodni postopek pa je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1233/2007 z dne 16. 11. 2007. Čeprav je tožnik S.P. zahteval preložitev obravnave, je sodišče obravnavo zaključilo in grobo kršilo določbe ZPP, saj sklep o prekinitvi postopka ni postal pravnomočen, ker niti enemu izmed delničarjev ni bil vročen, postopek pa je nezakonito nadaljevan, ker sodišče ni ugotovilo (vseh) pravnih naslednikov izbrisane družbe, tožniku pa ni omogočilo vstopa v pravdo. Dejansko stanje je zmotno in neresnično ugotovljeno, sodišče tožniku in drugim delničarjem ni omogočilo, da bi predlagali dokaze, s katerimi bi utemeljili tožbeni zahtevek. Tožniku je onemogočena uresničitev temeljnih ustavnih pravic, to je lastninske pravice in pravice do pravnega sredstva.

Tožnik Ž.M. v pritožbi navaja, da je sodnica majhni skupini delničarjev, ki so vedeli za možnost vstopa v pravdo, onemogočila udeležbo v nadaljnjem postopku, saj ni povabilo na obravnavo delničarja S.P., ampak je v nasprotju z zakonom zaključila obravnavo. Sodišče ni upoštevalo opravičila I.V., ki se iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti obravnave in je predlagal preložitev obravnave, T.M. pa vabila za obravnavo ni vročilo. Sodišče ni upoštevalo navodil Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je opozorilo, da je potrebno odškodninsko odgovornost presojati po pravilih tedaj veljavnega ZTPDR, v sodbi pa je navedlo neresnična dejstva. Toženec M.G. je po razrešitvi antidatiral dve pogodbo o najemu C. stanovanj z dveletnim odpovednim rokom, kar so potrdile priče, ki so izpovedale, da so se pogodbe z najemniki sklepale s 15-dnevnim odpovednim rokom in pogojem, da mora najemnik stanovanje zapustiti takoj po prenehanju zaposlitve pri C.. Sodnica je namenoma izpustila pomembna dejstva, ki so ji dobro znana, ker je obravnavala več zadev med istimi strankami, zlasti dejstva v zvezi z oddajanjem luksuznih opremljenih stanovanj za prenizko najemnino. Pristransko je zavrnila vsak tožbeni zahtevek C., na drugi strani pa ugodila vsem tožbenim zahtevkom M.G. in mu dodelila C.ovo stanovanje v večstanovanjski hiši v Kopru, čeprav je namenoma sklepal škodljive pogodbe in odtujil, obremenil ali si prilastil premoženje C.. Dejansko stanje je zmotno in neresnično ugotovljeno, sodišče tožniku in drugim delničarjem ni omogočilo, da bi predlagali dokaze, s katerimi bi utemeljili tožbeni zahtevek. Tožniku je onemogočena uresničitev temeljnih ustavnih pravic, to je lastninske pravice in pravice do pravnega sredstva.

Tožnika R.M. in I.V. vlagata pritožbo z enako vsebino kot Ž.M.. Vsi tožniki predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki v tem sporu pravni nasledniki izbrisane družbe C., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99) na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15. 5. 2006 (objavljen v Ur. l. RS, št. 53/2006). Kot delničarjem izbrisane družbe jim je sodišče prve stopnje pravilno priznalo položaj tožeče stranke v tem postopku. Tožniki v tem individualnem sporu niso enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP, ampak navadni sosporniki v smislu 195. člena ZPP, ki določa, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, ter da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. V primeru uspeha v tej pravdi bi bili namreč tožniki kot delničarji izbrisane družbe udeleženi pri delitvi premoženja, torej tudi pri delitvi odškodnine, če bi jo uspeli iztožiti od tožene stranke, le v sorazmernem delu glede na njihov delež (število delnic oz. njihovo vrednost – nominalna vrednost posamezne delnice je v obravnavanem primeru 100,00 DEM) v kapitalu izbrisane družbe. Ker pritožbo vlagajo le nekateri delničarji (navadni sosporniki), je predmet pritožbenega preizkusa le izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na sorazmerni del tožbenega zahtevka, do katerega bi bili pritožniki (2., 3., 6. in 7. tožeča stranka) upravičeni glede na lastništvo prednostnih delnic (ki glasijo na prinosnika). Sodba sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa je pravnomočna v delu tožbenega zahtevka, na katerem bi bili glede na lastništvo delnic udeleženi tožniki, ki sodbe sodišča prve stopnje s pritožbo ne izpodbijajo (prvotožeča stranka, ki je večinska lastnica vseh 5000 rednih delnic in 2.794 prednostnih delnic, pritožbe ni vložila, prav tako se zoper sodbo nista pritožili 4. in 5. tožeča stranka, kar pomeni, da je sodba, v kolikor se nanaša nanje, pravnomočna).

Pritožbeni preizkus izpodbijanega dela sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti so neutemeljene pritožbene navedbe pritožnikov, s katerimi smiselno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik S.P. sodišču prve stopnje dne 1. 9. 2009 po faxu poslal zahtevo za vstop v pravdo in obenem tudi predlog za preložitev obravnave in dostavo vabila za novo glavno obravnavo, pri čemer razlogov za preložitev obravnave ni navedel. Tožniki Ž.M., I.V. in R.M. so bili pravilno vabljeni na narok za glavno obravnavo dne 2. 9. 2009 in so v aprilu 2009 vabila tudi prejeli, kar potrjujejo podatki v spisu in podpisane vročilnice. Svoje odsotnosti niso opravičili, obravnave pa se niso udeležili. Le tožnik I.V., ki je bil na narok vabljen pravočasno in je vabilo prejel 8. 4. 2009, je dan pred obravnavo sodišču prve stopnje dostavil zdravniško opravičilo oz. potrdilo dr. D.P., specialista družinske medicine, ki vsebuje le zelo splošno navedbo, da se tožnik postopka na sodišču ne more udeležiti zaradi bolezni v zvezi z diagnozami, navedenimi v potrdilu, brez natančnejše utemeljitve, da bi udeležba na obravnavi škodljivo vplivala na njegovo zdravje oz. da sploh ni mogoča. V vsakem primeru je imel tožnik I.V. v času od 8. 4. 2009, ko je vabilo prejel, do 2. 9. 2009, ko je bila obravnava razpisana, vse možnosti, da za zastopanje pooblasti pooblaščenca za zastopanje svojih interesov, če se zaradi oddaljenosti ali zdravstvenih problemov obravnave ni mogel udeležiti, vendar tega ni storil. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito in v nasprotju z določbami ZPP, ko je obravnavo kljub odsotnosti pritožnikov opravilo (v navzočnosti pooblaščenca prvotožeče stranke, toženca in njegovega pooblaščenca). Pritožniki tudi sicer, razen zahtev za izločitev sodnikov ter predloga za določitev drugega pristojnega sodišča, tekom postopka na prvi stopnji sodišču niso posredovali vlog, ki bi se nanašale na samo vsebino obravnavane zadeve, niti dokaznih predlogov. Zato so pritožbeni očitki vseh pritožnikov, da jim ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, tudi iz tega razloga neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je ustrezno in natančno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 500.000,00 EUR izgubljenega zaslužka iz naslova izpadle pospešitve kapitalizacije denarnih vložkov družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, kar je bila posledica toženčevega ravnanja v zvezi s protipravnim razpolaganjem s stanovanji izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago ter upoštevalo odločitev v sporni zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje obravnavala pod opr. št. Pd 28/2006, ker sta po vsebini obe zadevi medsebojno povezani. V individualnem delovnem sporu oz. zadevi opr. št. Pd 28/2006 je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo z dne 21. 4. 2006, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 850/2006 z dne 19. 10. 2006 v pretežnem delu potrdilo, deloma pa razveljavilo in del tožbe zavrglo. Predmet tega spora je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi sklenitve dveh pogodb o najemu stanovanj z dne 15. 10. 1993 z dveletnim odpovednim rokom ter prenizko določeno najemnino. Tožbeni zahtevek je bil (s pravnomočno sodbo) zavrnjen ob ugotovitvi, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker ni bilo dokazano naklepno oz. hudo malomarno ravnanje toženca kot direktorja izbrisane družbe C. pri sklepanju za prvotno tožečo stranko škodljivih najemnih pogodb, saj je ravnal po nalogu M.F. in po vnaprej pripravljenih obrazcih pogodb iz Brežic. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se tudi odškodninski zahtevek, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, nanaša na isti najemni pogodbi, vendar ne na izgubljeni zaslužek zaradi prenizke najemnine in predolgih odpovednih rokov, ampak na izgubo na zaslužku, ki naj bi bila posledica dejstva, da prvotno tožeča stranka C. ni mogla prosto razpolagati s stanovanji v času trajanja najemnega razmerja. Povsem pravilno je presodilo, da toženec, če ni odškodninsko odgovoren za izgubljeni zaslužek v višini razlike med dogovorjeno in tržno najemnino za obe v najem dani stanovanji ob dveletnem odpovednem roku (kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. Pd 28/2006 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 850/2006 z dne 19. 10. 2006), tudi za izgubljeni zaslužek zaradi izpadle kapitalizacije denarnih vložkov iz teh stanovanj (s katerimi družba ni mogla razpolagati zaradi predolgega odpovednega roka) ne more biti odškodninsko odgovoren.

Pritožniki v svojih pritožbah razen splošne kritike sodišča in nestrinjanja z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki jo brez konkretnih utemeljitev povezujejo z domnevno pristranostjo sodišča oz. predsednice senata (o čemer so pristojna sodišča že odločala v okviru obravnavanja predlogov za izločitev in delegacijo pristojnosti), ne navajajo nobenih pravno relevantnih argumentov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi. Zato so pritožbene navedbe v pritožbah vseh pritožnikov s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).