Jedro

Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1.Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija dva sklepa Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ). S prvim sklepom št. DT 4210-11523/2022-4 z dne 15. 11. 2022 je davčni organ zavrnil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s sklepom št. DT 4210-11523/2022-5 z dne 16. 11. 2022 pa je zavrgel tožnikovo pritožbo kot prepozno. Ob sklepa sta bila izdana v postopku odmere dohodnine za leto 2012, v katerem je davčni organ 5. 10. 2022 izdal odmerno odločbo. Zoper njo je tožnik prepozno vložil pritožbo in hkrati predlagal vrnitev v prejšnje stanje.

2.Davčni organ je v prvem izpodbijanem sklepu obrazložil, da je tožnika pozval k dopolnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje s priložitvijo dokazil, na kar se je tožnik odzval tako, da je predložil vabilo na pregled, ki ga je imela njegova partnerka 26. 10. 2022 v Ljubljani in dodatna pojasnila v zvezi s tem. Zatrjevana tožnikova rehabilitacija, ki je bila zaključena v avgustu in jo tožnik po tem datumu nadaljuje doma, ni okoliščina, zaradi katere tožnik ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja. Glede preiskave, ki jo je imela njegova zunajzakonska partnerka, pa je bilo ugotovljeno, da je bila slednja na preiskavo povabljena s pisnim vabilom, oddanim na pošto 20. 10. 2022. Tožnik je tudi sam pojasnil, da so v začetku tedna, to je pred 26. 10. 2022, prejeli navedeno vabilo, zato ni šlo za nepredvidljiv dogodek, ki bi mu preprečil vložitev pritožbe v zakonsko določenem roku. Navedbe, da je po preiskavah prišlo do spleta nepričakovanih okoliščin, pa tožnik ni podkrepil z nobenih dokazom in je tako ni niti verjetno izkazal. Ker je torej rok za pritožbo potekel 26. 1o. 2022, tožnik pa je pritožbo vložil 28. 10. 2022, jo je davčni organ z drugim izpodbijanim sklepom zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbi zoper oba izpodbijana sklepa zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnega organa za odločitev.

4.Tožnik v tožbi povzema potek dosedanjega postopka in vsebino izpodbijanih sklepov. Navaja, da je vabilo na pregled priložil kot dokaz, da sta bila s partnerko 26. 10. 2022 na zdravniškem pregledu, za dodatna strokovna pojasnila in dokazila pa je davčni organ napotil na osebno zdravnico. Sklicuje se tudi na varstvo osebnih podatkov, saj gre v zadevi za občutljive osebne in zdravstvene podatke. V nadaljevanju povzema svoje zdravstvene težave od leta 2020 dalje in v zvezi z obdobjem od 18. 10. 2022 do 28. 10. 2022 pojasni, da njegove zdravstvene težave po mnenju zdravnice niso bile predvidljive, so pa bile pričakovane. Težave z zdravjem so imele velik vpliv na porabo časa za strokovno pripravo zelo zahtevne pritožbe, do ključnega nepričakovanega dogodka pa je prišlo 24. 10. 2022, ko je izvedel za datum preiskave v A.. Kombinacija stresa in zdravstvenih težav je tako povzročila težave s koncentracijo in posledično dvodnevno zamudo pri vložitvi pritožbe. Dodaja, da davčni organ nima medicinskega znanja, da bi lahko presojal zdravstvene razloge in njegovo sposobnost, da pripravi pritožbo v 15 dneh. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijana sklepa, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijanih sklepih in odločbah druge stopnje, ter predlaga zavrnitev tožbe.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet sodne presoje v tem sporu zgolj zakonitost sklepov davčnega organa o zavrnitvi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zavrženju pritožbe. Zato se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb, ki se po vsebini nanašajo na odmero dohodnine za leto 2012, torej na pravilnost odmerne odločbe z dne 5. 10. 2022. Te navedbe namreč za odločitev sodišča v tem upravnem sporu niso pomembne.

8.V zadevi ni sporno, da je davčni organ tožniku 5. 10. 2022 izdal odločbo o odmeri dohodnine. Odločba je bila tožniku osebno vročena 11. 10. 2022. V pravnem pouku te odločbe je bil tožnik pravilno opozorjen, da lahko pritožbo vloži v roku 15 dni od dneva vročitve. Pritožbeni rok se je tako iztekel v sredo, 26. 10. 2022, tožnik pa je pritožbo vložil 28. 10. 2022, torej dva dni prepozno, in ji priložil prošnjo (po vsebini predlog za vrnitev v prejšnje stanje), v kateri je navedel, da ima že dalj časa zahtevne zdravstvene težave in da je po preiskavah prišlo do spleta nepričakovanih okoliščin. Po pozivu davčnega organa je predlog dopolnil z vabilom na zdravniški pregled, ki ga je imela njegova partnerka 26. 10. 2022, in kratkim pojasnilom v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem.

9.Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati; če pa predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (prvi in tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, ki o tem predlogu tudi odloči (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

10.Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja (v konkretnem primeru roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri dohodnine). Pravni standard opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter posledično povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "opravičen vzrok" za zamudo ugotavlja organ v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak resnejši dogodek, ki obstaja v času zamude in ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok pa bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo kljub izkazani zadostni skrbnosti.

11.Tožnik bi torej moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih pritožbe ni mogel pravočasno vložiti, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem (npr. angažiranjem pooblaščenca) preprečiti nastanka zamude. Glede na navedene (in med strankama nesporne) podatke, sodišče sodi, da tožnik takih okoliščin ni izkazal in je zato odločitev davčnega organa, da pogoji za ugoditev njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, pravilna.

12.Tožnik je kot razlog za zamudo navajal svoje zdravstveno stanje in partnerkin zdravniški pregled. V tej zvezi v tožbi deloma navaja nova dejstva, ki jih v postopku pred davčnim organom ni navedel (npr. da je po prejemu vabila na zdravniški pregled partnerke postal zaskrbljen, o dodatnem stresu, težavah s koncentracijo itd.), niti ni pojasnil, zakaj jih ne bi mogel navesti pravočasno, zato je v tem delu tožnik prekludiran. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

13.Sodišče glede zdravstvenih težav pojasnjuje, da bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.

14.Tožnik se glede nepredložitve dokazov tudi ne more uspešno sklicevati na predpise o varstvu osebnih podatkov. Davčni organ (enako pa tudi sodišče) je namreč dolžan varovati vse podatke, s katerimi se sreča v okviru svojih delovnih potreb in pristojnosti. Z vidika izpolnjevanja pogojev za vrnitev v prejšnje stanje pa predlagatelju niti ni treba priložiti celotne medicinske dokumentacije (npr. zdravniških izvidov), ampak mora verjetno izkazati tiste dogodke, ki so se pripetili neposredno v času, ko bi moral opraviti zamujeno procesno dejanje in so vplivali na zamudo. Z vidika zdravstvene dokumentacije se tako lahko npr. predloži dokazilo o datumu operacije ali hospitalizacije, ki nista bili vnaprej načrtovani, potrdilo o karanteni, ipd. Davčni organ pa ne potrebuje posebnega medicinskega znanja, da bi presodil nenadnost oziroma nepredvidljivost okoliščin (ne pa npr. resnost zdravstvenih težav), ki so glede na prej navedeno edino upoštevne pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

15.Neutemeljeno tožnik zatrjuje tudi kršitev 10. in 128. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kot prvo, se določba 128. člena ZDavP-2 uporablja v postopkih nadzora, kar predmetni postopek ni. V zvezi z ugovorom, da davčni organ skladno z 10. členom ZDavP-2 ni ugotavljal dejstev v tožnikovo korist, pa sodišče pojasnjuje, da je davčni organ presodil vse v postopku podane navedbe in predložena dokazila ter jih dokazno ocenil. Ker končna odločitev ni v tožnikovo korist, pa še ne pomeni, da je davčni organ kršil navedeno zakonsko odločbo, ki v prvi vrsti naslavlja davčne zavezance, da sodelujejo z davčnim organom in mu posredujejo resnične podatke tako v svoje breme kot v svojo korist (t. i. sodelovalna dolžnost). Toženka je tožniku tudi že pravilno pojasnila, da bi omejitev zgolj na določena dokazna sredstva lahko predstavljala nedopustno omejevanje pravice do dokazovanja, zato organ tožnika ni mogel niti smel pozvati k predložitvi točno določenih listin. Tudi sodišče sodi, da je bil poziv, ki mu ga je davčni organ poslal 4. 11. 2022, dovolj jasen in razumljiv.

16.Ker je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, je posledično pravilna tudi odločitev davčnega organa o zavrženju prepozno vložene pritožbe na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Na navedeni zakonski podlagi organ pritožbo zavrže, če ta ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba.

17.Ker sta torej oba izpodbijana sklepa pravilna, tožbeni ugovori pa po prej navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi namreč ni spora o dejstvih (tožnikovo zdravstveno stanje, pregled njegove partnerke, datum vložitve pritožbe), ampak o pravnih vprašanjih (ali je ta dejstva mogoče kvalificirati kot opravičen vzrok za zamudo v smislu 103. člena ZUP). Tožnik v tožbi tudi ni podal dokaznih predlogov, o katerih bi sodišče moralo odločiti na glavni obravnavi.

19.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1ZUP se pri odločanju v davčnih zadevah uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

2Povzeto po N. Hudej v: Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - 1. knjiga (1. do 124. člen), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 635 do 644. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča III U 131/2021-13 z dne 2. 8. 2024.

3Enako določa tudi 52. člen ZUS-1, po katerem lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

4Tako Upravno sodišče v sodbi II U 435/2017-11 z dne 19. 2. 2020. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, po kateri obstoj bolezni, tudi če je ta huda, še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj mora biti izkazano, da je bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna in huda, sicer velja, da ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku preko pooblaščenca.

5V njem je davčni organ citiral 104. člen ZUP in tožnika pozval, da svoje trditve v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje podkrepi z dokazili, določen pa je bil tudi rok, do katerega mora dokaze poslati.