Jedro

Če je policija obsojenčevo ravnanje obravnavala kot prometno nesrečo, obtožba in sodišče pa kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ne gre za zatrjevano dvakratno odločanje o isti zadevi.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenega M.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo, pri čemer mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje dva meseca zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V določeno kazen je sodišče obsojenemu vštelo čas, prestan v priporu, naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa je naložilo še plačilo povprečnine.

2. Obsojeni M.Š. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po določbi 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi je navedel, da ne gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ker sta tako policija kot zavarovalnica zadevo obravnavali kot prometno nesrečo, sodišče pa je dvakrat odločalo o isti pravni podlagi. Prav tako niso podani vsi zakonski znaki omenjenega kaznivega dejanja, ker obsojeni dejanja ni storil z naklepom. Oškodovanec je s tem, ko je do obsojenega, ki je sedel v avtomobilu, pristopil od zadaj ter ga potrepljal po rami, sam povzročil situacijo, kakršna je nastala. Oškodovanec je obsojenega udaril v ličnico in ga poškodoval, zaradi česar je obsojeni ravnal v skrajni sili, ko je povzročil poškodbe oškodovancu. Nadalje je obsojeni navedel, da si izrek sodbe in njena obrazložitev nasprotujeta. V izreku je namreč napisano, da je pri vožnji v rahlem loku oplazil oškodovanca, kar je v nasprotju z izpovedbo slednjega, ki je izjavil, da se je nagnil v vozilo ter obsojenega potrepljal po rami. Sodišče je tudi slepo sledilo obtožnemu predlogu in ni hotelo izvesti celotnega dokaznega postopka, zaradi česar ni ugotovilo relativne resnice. Sodna izvedenka se ni opredelila do tega, kdaj je pri oškodovancu nastala poškodba. Nadalje je glede kaznivega dejanja grdega ravnanja obsojeni navedel, da je sodišče oprlo sodbo zgolj na njegovo priznanje, ki je bilo izraz obžalovanja in sočustvovanja do pokojne, kar pa ne pomeni, da je priznal svojo krivdo oziroma storitev kaznivega dejanja. Drugo očitano kaznivo dejanje mu ne more biti dokazano zgolj z branjem predloga za pregon. Ker je podan dvom, da je res storil očitano kaznivo dejanje, bi ga moralo sodišče v skladu z načelom v dvomu v korist obdolženca oprostiti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da je zahteva neutemeljena. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, niso konkretizirane. Obsojeni v zahtevi izraža zgolj svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Zahteva s tem, ko kot kršitev kazenskega zakona zatrjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ker je policija zadevo obravnavala kot prometno nezgodo, da niso podani vsi znaki tega kaznivega dejanja, ker ni izkazan obsojenčev naklep, ter da je obsojeni očitano dejanje storil v skrajni sili, izraža svoje nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje in na tak način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Očitek zahteve, da je sodišče dvakrat odločalo o isti zadevi, ni utemeljen. Ne tožilstvo ne sodišče nista vezana na pravno opredelitev dogodka kot jo je podala policija v kazenski ovadbi, zato ni pravno relevantno, če je policija ravnanje obsojenega obravnavala kot prometno nesrečo, sodišče pa kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Prav tako za obravnavani primer ni pravno relevantno, kako je dogodek obravnavala zavarovalnica. Ravno tako pa tudi ne gre za ponovno odločanje o isti stvari, saj lahko glede istega dogodka obstaja pravna podlaga tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Za dvakratno odločanje o isti zadevi bi šlo le v primeru, če bi bil obsojeni ponovno preganjan in kaznovan za isto kaznivo dejanje, za katero je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno obsojen. Zatrjevana kršitev ni podana.

8. Iz zahteve je razvidno, da po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da sta si izrek in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju, vendar pa nato zahteva ne pojasni, v čem je to nasprotje, zaradi česar se Vrhovno sodišče do takega očitka ne more opredeliti. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti opravi presojo le v okviru zatrjevanih kršitev in ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V nadaljevanju zahteva z navajanjem, da je oškodovanec storil dejanje v afektu ter da obsojeni ni storil očitanega kaznivega dejanja, ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva z nakazovanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja z zatrjevanjem, da sodišče ni hotelo izvesti celotnega dokaznega postopka, na podlagi katerega bi se približalo relativni resnici, pri čemer zahteva ne pojasni, v čem naj bi bil dokazni postopek pomanjkljivo izveden. Kot kršitev določb kazenskega postopka zahteva še navaja, da izvedenka medicinske stroke ni natančno opredelila, kdaj je pri oškodovancu nastala poškodba. Izvedenka pri storitvi kaznivega dejanja ni bila navzoča, zato lahko poda svoje mnenje o nastanku telesne poškodbe le v okviru večje ali manjše verjetnosti. Tako je izvedenka v svojem pisnem mnenju navedla, da je poškodba najverjetneje nastala s podrgnjenjem levega kolena (oškodovanca) ob trdo zunanjost avtomobila, možno tudi ob tla. Sodišče prve stopnje pa je nato v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi z gotovostjo ugotovilo, da je poškodba pri oškodovancu nastala, ko je z nogami „plapolal“ po tleh. Vsakršno nasprotno zatrjevanje zahteve glede nastanka telesne poškodbe pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na povedano zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

9. Zatrjevanje zahteve glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, da sodišče ni izpeljalo dokaznega postopka, ker je sodbo v tem delu oprlo zgolj na priznanje obsojenega, in da ni razlogov za izrek obsodilne sodbe, ni utemeljeno. Sodišče je tudi glede drugega obsojencu očitanega kaznivega dejanja izvedlo dokazni postopek, pri čemer je svoje zaključke oprlo na zagovor obsojenega. Kot dokaz je mogoče šteti tudi obsojenčevo priznanje kaznivega dejanja, pri čemer sodišče zagovor obsojenega, ki vsebuje tako priznanje, presoja kot vsak drug dokaz. Zagovor obtoženca na glavni obravnavi je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje priznanje obsojenega ocenilo kot resnično, svojo oceno pa je (ker je oškodovanka umrla 23.6.2004) oprlo tudi na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke z dne 11.9.2002. Ta zapisnik sicer ne predstavlja dokaza, vendar ga je sodišče zlasti ob upoštevanju dejstva, da ga je oškodovanka tudi podpisala in s tem potrdila resničnost svojih navedb, ocenilo kot okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tako, kot ga je oškodovanka opisala v zapisniku. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se zagovor obsojenega in navedba oškodovanke v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe v bistvenem ujemata, to je, da je obsojeni klofnil oziroma s plosko roko udaril oškodovanko v glavo. Glede na povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zagovor obsojenega obravnavalo tako kot vsak drug dokaz ter ga ocenilo, pri čemer je svojo oceno oprlo tudi na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke, saj sta se tako zagovor obsojenega kot ustna ovadba oškodovanke po vsebini ujemala. Na tak način je sodišče tudi glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ izvedlo celoten dokazni postopek. Zato Vrhovno sodišče navedbam v zahtevi, da sodišče ni izpeljalo dokaznega postopka, ne more pritrditi.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

11. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, to je, da obsojeni nima družine in s tem preživninskih obveznosti ter da s honorarnim delom v družinskem podjetju mesečno zasluži okoli 834 eurov.