Jedro

Dohodnina, ki bi jo tožniki morali plačati od prejete najemnine, se od ugotovljenega nadomestila ne odšteva. Tožniki bodo dohodek za neuporabo prostorov prejeli šele na podlagi te pravde in šele po njegovem prejemu bodo zavezanci za dohodnino od tega prejemka.

Ker je odškodninski zahtevek za plačilo v tej pravdi vtoževane terjatve, kot tožbo v tej pravdi v svojem imenu in za svoj račun vložila skrbnica za posebni primer, ki ni upnica te terjatve, to še ni bil poziv za izpolnitev terjatve po 2. odstavku 299. člena OZ in s tem tožena stranka ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v III. točki izreka datum 8.9.2009 nadomesti z datumom 5.12.2012 in v IV. točki izreka znesek pravdnih stroškov zniža za 3.464,15 EUR (na 13.300,70 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločitev s sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo, in sicer s sklepom pod I. točko izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 5.12.2012 in pod II. točko izreka ustavilo postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 315.230,00 EUR od 27.8.2008 do 7.9.2009, medtem ko je s sodbo pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožečim strankam v 15 dneh znesek 261.917,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 8.9.2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljenega zavrnilo, in pod IV. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 16.764,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper ugodilni del III. točke izreka in zoper IV. točko izreka sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožbo v tej pravdi vložila skrbnica za poseben primer, ker pa bi jo morali vložiti le vsi dediči skupaj, je bila tožba od vložitve 31.5.2010 do njene razširitve 5.12.2012 vložena po osebi brez aktivne legitimacije. Torej je bil ugovor aktivne legitimacije tožene stranke v odgovoru na tožbo utemeljen in bi sodišče moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti, saj poprava takšne tožbe ni bila možna, ampak je bila možna le vložitev nove tožbe. Takšno postopanje sodišče bi vplivalo na stroške postopka in tudi na tek zakonskih zamudnih obresti, katere so upravičene šele po razširitvi tožbe na vse tožnike 5.12.2012. Takrat šele je bil toženi stranki tudi dan zahtevek pravih tožnikov za povrnitev vtoževane škode in šele tistega dne je bila tožena stranka lahko v zamudi s svojo izpolnitvijo. Zato tožena stranka zahteva, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od izdaje sodbe dalje, podrejeno od 5.12.2012 dalje. Nadalje tožena stranka vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, saj obravnavanih prostorov nikoli ni uporabljala, nikoli jih ni imela v posesti, leta 2002 pa jih je skrbnica za posebni primer celo zaklenila in je zato z njimi lahko razpolagala. Če bo tožena stranka morala plačati prisojeno odškodnino, bo neupravičeno prikrajšana in bo zašla zaradi velikega zneska v likvidnostne težave. Tožena stranka oporeka prisojeni višini nadomestila, saj je po izvedencu ugotovljeno nadomestilo 6,00 EUR/m2 vsaj za polovico previsoko. Prostori namreč niso primerni za skladišče in jih na tej lokaciji ni mogoče oddati kot take. Tudi izvedenec na isti lokaciji ni dobil primerljivih prostorov in je glede oddaje le nekaj domneval. Dodatna adaptacija ne bi bila majhna, ampak bi to bil znaten strošek. Najemnina za te prostore bi torej znašala največ 3,00 EUR/m2, ustrezno znižana za koristi in temu ustrezno bi bilo nižje končno nadomestilo. Vztraja pri dosedanjih trditvah, da pri izračunu nadomestila niso dovolj upoštevani stroški in da se glede na sodno prakso od ugotovljene višine koristi odšteje tudi vse davščine, torej tudi dohodnina, ki bi jo od prejete najemnine morali plačevati tožniki. Ni pravilna odločitev o stroških postopka po tretjem odstavku 154. člena in po 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj neuspeh tožeče stranke s tožbenim zahtevkom in glede umika tožbe ni neznaten. Zahtevek je namreč znašal 315.230,00 EUR, medtem ko je bilo prisojeno 261.917,70 EUR, kar pomeni 83 % uspeh in nasprotno temu 17 % uspeh tožene stranke. Umik tožbe za zakonske zamudne obresti od 27.8.2008 do 7.9.2009 tudi ni zanemarljiv. V posledici navedenega bi sodišče moralo o stroških odločiti po drugem odstavku 154. člena ZPP, torej po uspehu strank v pravdi. Prisojena zneska za postopek in za narok v izpodbijani sodbi nista obrazložena, torej se jih ne da preizkusiti, sta pa tudi previsoka. Za postopek bi po tar. št. 3100 veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ob zahtevku 315.230,00 EUR in ob količniku 1,3, s povišanjem po tar. št. 1200 ZOdvT (več strank – za vsako 0,3 količnika, največ količnik 2,0), kar znese 3.918,20 EUR (1.507,00 EUR x 1,3 x 2,0), ne pa 4.973,70 EUR. Za narok pa bi sodišče lahko priznalo po tar. št. 3102 ZOdvT (količnik 1,2), s povišanjem za več strank, znesek 3.616,80 EUR (1.507,00 EUR x 1,2 x 2,0) in ne 4.822,40 EUR.

3. Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe, potrjujejo pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagajo stroškovno zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ugovor pasivne legitimacije in navedbe v zvezi s tem ugovorom je tožena stranka podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar teh navedb sodišče ni upoštevalo, ker so bile skladno določbi 286. člena ZPP podane prepozno (glej 8. točko izpodbijane odločbe). Takega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ne napada, ampak tožena stranka v pritožbi ponovno podaja ugovor pasivne legitimacije in navedbe s tem ugovorom, torej je to pritožbena novota, ne da bi pri tem izkazovala, zakaj teh navedb upoštevno ni podajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka slednjega v pritožbi ni izkazala, niti ni izkazovala, so kot pritožbena novota neupoštevne tudi v tem pritožbenem postopku.

6. Višino izgubljene koristi, ki je tožeči stranki nastala zaradi nemožnosti uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja, je sodišče opredeljeno ugotovilo in pojasnilo v 9. točki izpodbijane sodbe. Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedenca in cenilca gradbene stroke M. N. v njegovem izvedenskem mnenju, katerega je upravičeno ocenilo za strokovnega in verodostojnega. Izvedenec je namreč najprej podal pisno izvedensko mnenje po odredbi sodišča, nato je pisno odgovoril na pripombe strank in nazadnje mnenje dopolnil oziroma dodatno utemeljil še na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, ko je tudi odgovoril na vse pripombe in vprašanja strank. Na podlagi tako ugotovljene koristi oziroma višine prisojenega nadomestila po sodišču prve stopnje ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem laične pritožbene navedbe o previsoko prisojenem nadomestilu ne morejo omajati in jim torej pritožbeno sodišče ne more slediti. Enako velja tudi za dejstvo, da se dohodnina, ki bi jo tožniki morali plačati od prejete najemnine, od ugotovljenega nadomestila ne odšteva. Pravilno in skladno sodni praksi je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bodo tožniki dohodek za neuporabo prostorov prejeli šele na podlagi te pravde in šele po njegovem prejemu bodo zavezanci za dohodnino od tega prejemka. Če bi namreč prisojeno nadomestilo znižali tudi za obveznost plačila dohodnine, bi to bila zgolj korist za toženo stranko kot zavezanko plačila nadomestila izgubljene koristi, ker bi s tem bilo nadomestilo ustrezno nižje, tožniki pa bi morali potem dohodnino plačati še od v tej pravdi prisojenega in izterjanega zneska.

7. Je pa slediti pritožbi tožene stranke, ko ta opozarja na nastanek njene zamude po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po citiranem določilu OZ namreč pride dolžnik z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudo, če rok izpolnitve ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka za izpolnitev te obveznosti zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Izpolnitev obveznosti mora torej zahtevati upnik, kar je v zvezi z v tej pravdi vtoževano terjatvijo denacionalizacijski upravičenec oziroma po njem njegovi dediči, kar so sedanje tožeče stranke v tej pravdi. Upnik pa ni, niti ni bila, skrbnica za posebni primer, postavljena v postopku denacionalizacije, katera je kot skrbnica le skrbela za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, vendar vse v imenu in na račun dedičev tega premoženja, torej kot njihova pooblaščenka. Ker je odškodninski zahtevek za plačilo v tej pravdi vtoževane terjatve (priloga A11), kot tožbo v tej pravdi v svojem imenu in za svoj račun vložila skrbnica za posebni primer, ki ni upnica te terjatve, to še ni bil poziv za izpolnitev terjatve po drugem odstavku 299. člena OZ in s tem tožena stranka ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo. Takšen poziv je šteti šele vstop v pravdo sedanjih tožnikov in hkratna prilagoditev tožbenega zahtevka dne 5.12.2012 in šele s tem dnem je tožena stranka prišla v zamudo in torej šele od tega dne dalje poleg glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti od nje (prvi odstavek 378. člena OZ).

8. Delno je slediti tudi pritožbi zoper odločitev o stroških postopka, ker je res, da neuspeh tožečih strank v pravdi ni neznaten in da je to imelo za posledico dodatne stroške. Tožeče stranke so namreč uspele z 83 % glavnega tožbenega zahtevka, nasprotno tožena stranka, s 17 % in v takem razmerju (z medsebojnim pobotanjem) je potrebno o stroških postopka odločiti. Spregledati tudi ni, da so s previsoko postavljenim tožbenim zahtevkom nastali tudi dodatni stroški, saj je odmerjena nagrada od postavljenega zahtevka višja od nagrade za prisojeni znesek. Vse to pomeni, da ob ugotovljenih stroških postopka tožečih strank v znesku 16.764,85 EUR in ob odmerjenih stroških tožene stranke v znesku 3.612,50 EUR (1.857,70 EUR nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 1.714,80 EUR nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT, 20,00 EUR za PTT storitve po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povišano za 22 % DDV), upoštevajoč uspeh strank v pravdi, ostane, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške v znesku 13.300,70 EUR. Dodati je, da pa pritožbi ni slediti v njenih pripombah o napačnem izračunu nagrade za postopek in za narok v izpodbijani sodbi. Ob tožbenem zahtevku 315.230,00 EUR namreč znaša nagrada ob količniku 1,0 1.507,00 EUR. Za postopek znaša količnik po tar. št. 3100 1,3 oziroma za narok po tar. št. 3102 1,2. Ta količnik se poviša še za količnik 2,0 po tar. št. 1200 glede na zastopanje več strank, kar da količnik 3,3 (1,3 + 2,0 = 3,3) za postopek oziroma 3,2 (1,2 + 2,0 = 3,2) za narok in ob takem količniku nagrada znaša 4.973,70 EUR oziroma 4.822,40 EUR. Sodišče prve stopnje je odmerjene stroške postopka tudi ustrezno utemeljilo, saj je pri vsakem strošku navedlo tar. št. ZOdvT, po kateri je nagrada priznana, kar zadostuje za preizkus pravilnosti izračuna.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo v kolikor je ta utemeljena in temu ustrezno sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo od 5.12.2012 dalje, in v odločitvi o stroških postopka tako, da je upoštevalo uspeh strank v pravdi (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka namreč ni uspela v znatnem delu njene pritožbe, zlasti v ničemer zoper odločitev o glavni stvari, tožeče stranke, ki pa so v pritožbenem postopku sicer v pretežnem delu uspele, pa v odgovoru na pritožbo niso navajale ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.