Jedro

Izjava stranke je po določbah ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04) le subsidiarni dokaz, ki se ga lahko uporabi ob drugih (bolj zanesljivih) dokazih, kar pomeni, da za dokazovanje obstoja določenih dejstev izjava stranke ne more biti edini (in torej odločilni) dokaz.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 3. 6. 2004, s katero je le-ta odločila, da se zahtevku tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne ugodi. Tožena stranka v razlogih navaja, da je v postopku reševanja pritožbe po pregledu zbranih dokazil ugotovila, da tožnica ni dokazala, da bi bili nad njo izvajani ukrepi nasilja, mobilizacije na prisilno delo v skladu z določbami 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in ji zaradi tega ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Za priznanje statusa delovnega deportiranca v smislu navedenih določb ZZVN je pomembno, kdo je tožnico poslal na delo, ki ga uveljavlja kot prisilno delo, in iz kakšnih razlogov. Tožnica pa tudi v ponovnem postopku ni predložila nobenih listinskih dokazil, pač pa je v izjavi pred prvostopnim organom ponovila le svoje prejšnje trditve in se sklicevala na že izvedene dokaze, enako tudi v pritožbi. Izvedeni dokazi pa po mnenju tožene stranke ne dovoljuje zaključka, da bi bila tožnica poslana na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, zato je bilo njeno pritožbo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnica v tožbi navaja, da status žrtve vojnega nasilja uveljavlja, ker je bila med drugo svetovno vojno prisilno poslana na delo. Poudarja, da na delo ni bila poslana preko delovnega urada, to so potrdile tudi priče. Pisnih dokazil nima, vendar smatra, da izjave prič zadostujejo in da le-te potrjujejo prisilni ukrep okupatorja. Tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica na odgovor tožene stranke ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku utemeljeno zavrnil zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, glede na to da tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev določb 1. in 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) za priznanje statusa delovne deportiranke. V postopku namreč ni bilo dokazano, da bi bila s prisilnim ukrepom okupatorja (1. člen ZZVN) v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 poslana na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (1. odstavek 2. člena ZZVN). Ob tem ko v nobenem od arhivov in muzejev ni bilo mogoče dobiti o zatrjevanem prisilnem delu tožnice nobenega listinskega dokaza, kot izhaja iz prvostopnih odločb, izdanih v prejšnjem in ponovnem postopku, tudi po presoji sodišča tožnica s pričami in lastno izjavo ni uspela izkazati dejanskega stanja, po ZZVN relevantnega za priznanje statusa delovnega deportiranca. Priče (štiri), ki jih je predlagala, so vse enako (nenatančno in ne na podlagi lastnih zaznav) izpovedale zgolj, da naj bi bila tožnica med vojno na prisilnem oziroma obveznem delu, le dve sta vedeli izpovedati, da naj bi bila poslana (nekam) v Nemčijo, in prav tako le dve, da je bila na delo poslana na poziv nemškega poveljstva v Mariboru, o času tega dela pa so tri dokaj skladno (vendar drugače kot sama tožnica) izpovedale, da je trajalo od l. 1941 do l. 1943, in le ena da je trajalo zadnja tri leta vojne, in ta izpovedba je tudi najbližja izjavi tožnice, da je bila na prisilnem delu od junija 1942 do decembra 1944; le dve priči sta izpovedali, kaj naj bi po njunem vedenju tožnica na prisilnem delu delala, in sicer da je delala pri kmetih oziroma da je izdelovala municijo, nobena od prič pa ni poznala razlogov, zakaj naj bi bila tožnica poslana na prisilno delo. Ob tem da je že sama dokazna vrednost pričanja v primerjavi z drugimi dokazi relativna in velja za manj zanesljiv dokaz (saj na objektivnost pričanja vplivajo različne okoliščine, npr. različna sposobnost ljudi za zaznavanje, spomin, časovna odmaknjenost dogodkov, možnost pomot itd.), je tožnica predlagala kot priče zgolj osebe, ki so živele pred njenim zatrjevanim odhodom na prisilno delo v njeni bližini, tri celo sorodnike ter četrto, ki je bila v času, iz obdobja katerega je izpovedovala, tudi po lastni izpovedi še otrok, kar dokazno vrednost njihovih izpovedb še zmanjšuje, tako da se sodišče strinja, da teh izpovedb ni bilo mogoče oceniti, kot da ustrezno izkazujejo ukrep vojaških organov okupatorja v smislu mobilizacije za prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (ne glede na to da sta dve priči izpovedovali o pozivu vojaškega poveljstva). Niti s pričami pa tožnica ni uspela dokazati, kje natančno na prisilnem delu je bila, in kaj natančno je na prisilnem delu delala (predlagala ni nobene priče, ki bi bila skupaj z njo na prisilnem delu). Kot edini dokaz za dokazovanje teh relevatnih dejstev in okoliščin je ponudila svojo izjavo. Izjava stranke pa je po določbah ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04) le subsidiarni dokaz, ki se ga lahko uporabi ob drugih (bolj zanesljivih) dokazih, kar pomeni, da za dokazovanje obstoja določenih dejstev izjava stranke ne more biti edini (in torej odločilni) dokaz, tako da tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče oceniti izjave tožnice o dejstvih, za dokazovanje katerih ni bilo nobenega drugega dokaza, kot da je z njo zatrjevana dejstva izkazala. Navedeno pa pomeni, ker relevantna dejstva, ki bi potrjevala obstoj prisilnega dela v smislu določb 1. odstavka 2. člena ZZVN, niso bila izkazana, da z ugotovljenimi dejstvi tudi ni bilo izključeno (tožnica zmotno meni, da je s pričami uspela to dokazati), da je pri tožnici šlo za morebitno obvezno delo, na katero pa niso pošiljali vojaški organi okupatorja (pač pa nemški delovni uradi), in pri katerem ni šlo za ukrep okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (ti. leto dolžnosti službe po Odredbi o večjem nastopu ženskih delovnih moči v kmetijstvu in gospodinjstvu, z dne 10. 2. 1942), za katero pa po določbah ZZVN statusa delovnega deportiranca ni mogoče priznati.

Ker je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja treba izpolnjevati pogoje po ZZVN, tudi izplačilo morebitne odškodnine za prisilno delo, priznane s strani tujih skladov za tovrstne odškodnine, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj upravičenosti do priznanja statusa ni mogoče izkazovati z izplačilom take odškodnine, ki je bila priznana na povsem drugačni pravni podlagi, kot jo določa ZZVN.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.