Jedro

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom preganjanja štelo za bistveno, kako bi tožnika dojemala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Zanjo bi bil sumljiv že zato, ker prihaja z območij, ki so za režim kritična, saj je na podlagi poročil UNHCR in EASO razvidno, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje.

Glede na navedeno za odločitev niti ni bistvena pritožbena navedba, da na podlagi tožnikovih nasprotujočih izjav ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da nasprotuje sirski oblasti. Ni namreč pomembno njegovo dejansko nasprotovanje režimu, ampak to, kaj mu ta pripisuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 4. 3. 2019, s katero je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite, in mu priznalo status begunca (I. točka izreka) ter odločilo, da sodna odločba o priznanju statusa begunca s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi ugotavljalo dejansko stanje glede tožnikovega izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Med strankama je bilo namreč sporno, iz katerega kraja oziroma območja v Siriji prihaja tožnik (pomembno z vidika obstoja razloga za preganjanje), sporna pa je bila tudi njegova udeležba na protirežimskih demonstracijah. Po presoji sodišča je tožnik prepričljivo pojasnil, da prihaja iz kraja Darayya (izg. Daria) in ne iz kraja Daraa, kot je v odločbi navedla toženka. Ugotovilo je, da je tožnik, ko se je odselil iz Darayye, živel v kraju Qudsiya, oba kraja pa sta v poročilih EASO izpostavljena kot kraja, ki so ju obvladovale uporniške sile proti režimu Bašarja Al Asada. Prav tako je štelo, da je tožnik ustrezno pojasnil ključne okoliščine v zvezi z demonstracijami zoper režim, zato mu je verjelo, da je sodeloval na njih. Ocenilo je, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zelo sumljiv za oblast, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritične, pri čemer je upoštevalo, da je bilo več njegovih družinskih članov zaradi sodelovanja na demonstracijah že ubitih oziroma so izginili. Te zaključke je podprlo s sklicevanjem na več informacij UNHCR in EASO, iz katerih izhaja, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje. Osebe, ki so protestirale ali na kakšen drug način izrazile svoje nestrinjanje z režimom, so bile aretirane, arbitrarno pridržane ali so nasilno izginile. Na podlagi poročil, ki kažejo, da gre za sistematične zlorabe pravic, mučenja in izvensodne poboje civilistov, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku grozi preganjanje, ki predstavlja hudo kršitev človekovih pravic, in zaključilo, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca zaradi pripisanega političnega prepričanja.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče nekritično verjelo tožniku, da prihaja iz kraja Darayya. Navaja, da je tožnik večkrat izpostavil svoj rojstni kraj in da je prišlo do različnih zapisov tega kraja (na osebnem razgovoru v različici Daria in Daraa), tožnik pa bi pri tolmačevem branju zapisnika na to lahko opozoril. Tudi ko je pritožnica njegovim pooblaščencem poslala informacije o izvorni državi, ki so se nanašale na kraj Daraa, pooblaščenci temu niso ugovarjali. Sodišču očita, da se ob tem, da je bila tožniku razlika med zapisoma navedenih mest nedvomno poznana, do teh razhajanj ni opredelilo. Skrajno neverjetno in neprepričljivo je, da je tožnik svojo udeležbo na demonstracijah začel navajati šele na osebnem razgovoru in ne že pri podaji prošnje, sodišče pa se tudi do tega argumenta pritožnice ni opredelilo. Tožnik tudi ni navedel, kdo je bil organizator demonstracij, kako so potekale, kakšen je bil njihov cilj, niti ni opisal kakšne specifične podrobnosti, ki bi potrdile njegovo dejansko udeležbo in posledično njegovo iskanost s strani režima. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim pojasnjuje razloge, zaradi katerih tožnik do izdaje odločbe ni vedel, da toženka meni, da prihaja iz kraja Darra in ne Darayya (Daria). Glede udeležbe na demonstracijah navaja, da je s tem, ko je navajal vojno, mislil tudi demonstracije, saj se je vojna dejansko začela s civilno vstajo. Zato je razumljivo, da tožnik pri podaji prošnje, kjer je pozvan, da odgovarja kratko, demonstracij ni posebej izpostavil. Meni, da se je sodišče prve stopnje do tega zadovoljivo opredelilo, poleg tega ne gre za tako veliko kontradiktornost, ki bi vplivala na njegovo verodostojnost in upravičenost do statusa begunca.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru pritožnica sodišču prve stopnje po vsebini očita predvsem zmotno dokazno oceno tožnikovih izjav (in s tem povezano ugotovitev splošne verodostojnosti tožnika), na podlagi katere je sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožniku ni mogoče verjeti glede izvornega kraja, zato ker je šele po seznanitvi z odločbo in v njej obravnavanimi razlogi, ki so se nanašali na kraj Daraa, navedel (torej v tožbi), da je pravilno Darayya. Pritožnica namreč obrazloženo ne trdi, da je tožnik v upravnem postopku zatrjeval nekaj drugega, kot je trdil v upravnem sporu (in bi se moralo sodišče do tega opredeliti), pač pa, da spor o izvornem kraju temelji na različnih zapisih tožnikovega kraja v upravnem postopku (kar naj bi bilo po njenem mnenju normalno, upoštevaje "transformacije črkovnega nabora iz arabskega zapisa v latinski zapis"). Čim je tako, bi morala že sama pritožnica razjasniti nedoslednost v zapisniku osebnega razgovora z dne 18. 12. 2018 (tega posebej izpostavlja), lahko tudi s tožnikovim dodatnim zaslišanjem, in v nadaljevanju zbirati ustrezne splošne informacije o stanju v izvorni državi oziroma relevantnem delu, kjer se nahaja tožnikov kraj. Ker tega ni storila, iz pritožbe pa tudi ni razbrati, na podlagi česa je bil kot relevanten izbran kraj Daraa, ne more očitati tožniku, da bi ta lahko opozoril na napako. Omenjenemu je bil namreč zapisnik samo prebran, tako da zapisov niti ni mogel preverjati.1 Ob tem se Vrhovno sodišče sploh ne spušča v to, ali bi bilo to zaradi nepoznavanja jezika sploh možno.

8. Prav tako ne drži, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj je tožnikovo pričanje na glavni obravnavi prevladalo nad tem, kar je tožnik povedal na osebnem razgovoru decembra 2018. "Prevladalo" je, ker je sodišče zaradi spornega dejanskega stanja izvedlo dokaze in jih ocenilo, tožnikovo izpoved o izvornem kraju pa povezalo z drugimi okoliščinami, o katerih je izpovedoval že v upravnem postopku. Te so povezane z njegovim gibanjem, omejenim na območje Damaska, kar je v vojnih razmerah tudi edino logično in izkustveno sprejemljivo. Tako sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe posebej izpostavlja, da se je tožnik v kraj Qudsiya preselil iz Darayye, oba kraja sta v ruralnem območju Damaska, ne pa iz več kot 100 km oddaljenega kraja Darra. Poleg tega je sodišče upoštevalo pojasnila tožnikove pooblaščenke, da ga v skladu s prakso v upravnem postopku niso obveščali o informacijah o izvorni državi, ki jih je pridobila toženka, in da je zato tožnik šele s sprejemom odločbe zvedel, da je toženka upoštevala drug kraj kot njegov izvorni kraj. Ob tem Vrhovno sodišče pritožnici pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni iskalo odgovornosti za nedoslednost v zapisu tožnikovega izvornega kraja v zapisniku osebnega razgovora, niti odgovornosti, da omenjena okoliščina ni bila razjasnjena že pred izdajo odločbe, ampak je ugotavljalo, kar se je izkazalo kot sporno med strankama.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni očitek o procesnih napakah sodišča in o tem, da tožnik ni pojasnil, zakaj je decembra 2018 navedel drugačno ime. Zadnja trditev, kot pojasnjeno, ni konkretizirana in pritožnica tožniku pripisuje navedbo drugega imena, čeprav predhodno sama upravičuje možnost, zaradi katere je prišlo do različnega zapisa istega imena. Pritožba ne more vzbuditi dvoma v sodno presojo tožnikove verodostojnosti niti z navedbo, da tožnik na glavni obravnavi ni znal odgovoriti, kako se imenuje cestna povezava med Ghoto in Damaskom. Tožnik je odgovoril ("ulica Draije"), kar je razvidno na 8. strani zapisnika glavne obravnave z dne 13. 11. 2020. Pravilnost odgovora pa ni predmet pritožbenih navedb.

10. Tudi pritožničino vztrajanje na svoji dokazni oceni, da je neverjetno in neprepričljivo, da je tožnik svojo udeležbo na demonstracijah začel navajati šele na osebnem razgovoru in ne že pri podaji prošnje ter da sodišče ni upoštevalo vseh tožnikovih izjav, ne utemeljuje pritožbenega ugovora zoper dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje sámo ugotavljalo dejansko stanje glede tožnikovega izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca, pri čemer je pri presoji upoštevalo tako tožnikovo zaslišanje kot tudi vse ostale listine v spisu, morebitna skopost tožnikovih izjav v upravnem postopku (pri podaji prošnje) sama po sebi ni pravno odločilna. Glede na to, da je tožnik pri podaji prošnje navajal kot razlog za zapustitev države vojno in zločine, ki so se izvajali zoper civiliste, to pa je na osebnem razgovoru dopolnil še z navedbami o demonstracijah, ki so vodile do ubojev in drugih zločinov, pri čemer je opisal tudi svoje sodelovanje na njih, po presoji Vrhovnega sodišča ne vzpostavlja kontradiktornosti v njegovih izjavah in nima vpliva na njegovo verodostojnost. 11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom preganjanja štelo za bistveno, kako bi tožnika dojemala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve (12. točka obrazložitve). Zanjo bi bil sumljiv že zato, ker prihaja z območij, ki so za režim kritična (18. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), saj je na podlagi poročil UNHCR in EASO razvidno, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje (20. in 21. točka obrazložitve sodbe).

12. Glede na navedeno za odločitev niti ni bistvena pritožbena navedba, da na podlagi tožnikovih nasprotujočih izjav ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da nasprotuje sirski oblasti. Ni namreč pomembno njegovo dejansko nasprotovanje režimu, ampak to, kaj mu ta pripisuje. Tudi sicer pa je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na argumentacijo v pritožničini odločbi, zakaj tožniku ne verjame, da se je kadarkoli udeležil demonstracij. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku namreč ne presoja tožbe zoper odločbo, ampak le sodbo.

13. Poleg tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik sicer pojasnil sodelovanje na dveh demonstracijah v dveh različnih letih, ne pa konkretnih dogodkov, ter da ni navedel organizatorja demonstracij in ni opisal njihovega poteka. Ni namreč razvidno, o čem naj bi tožnik še izpovedal oziroma katera specifična podrobnost bi šele potrdila tožnikovo dejansko udeležbo na demonstracijah v krajih Al Kadam in Sbene. Glede "organiziranja" demonstracij pa je navedel, da so se te začele spontano ob druženjih ljudi ob pogrebih, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v 14. točki izpodbijane sodbe.

14. Vrhovno sodišče tudi ne vidi nobenega protislovja v tožnikovi izpovedi, da je zapustil Darayyo februarja 2012, in navedbo, da je bil pred tem tudi na demonstracijah v Al Kadamu. Pritožba ne pojasni, v kakšni zvezi je tožnikova preselitev v drug kraj (Qudsiya) z možnostjo, da pred tem sodeluje na demonstracijah v Al Kadamu (del Damaska).

15. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da je bilo mesto Daria (Darayya) na osebnem razgovoru omenjeno osemindvajsetkrat, Daraa (na 9. strani zapisnika, na katero se sklicuje tudi pritožnica) pa le enkrat.