Jedro

Pri presoji je potrebno izhajati iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je sporna hiša "v izgradnji in še lep čas ne bo sposobna za bivanje".

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa še ni mogoče sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot sta to zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje. Takšne dejanske ugotovitve dajejo le oporo za presojo, da ni utemeljena odklonitev sklenitve zahtevane najemne pogodbe po 1. odst. 148. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), medtem ko ni mogoče presoditi, ali gre v konkretnem primeru za situacijo, ki jo ureja 2. odst. 148. čl. SZ. Morebitna dolžnost tožene stranke, da s tožečo sklene le najemno pogodbo za določen čas namreč tudi izključuje njeno dolžnost, da sklene najemno pogodbo za nedoločen čas po 2. odst. 147. čl. SZ. Za presojo po 2. odst. 148. čl. SZ pa manjkajo konkretne ugotovitve o dokončanosti sporne hiše in o tožničini zmožnosti za izvedbo del, ki so še neobhodno potrebna za usposobitev sporne hiše za preselitev, ter s tem povezanega vprašanja o možnosti opredelitve časa, ki ga tožnica za ta dela potrebuje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge ter prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo sklenitev najemne pogodbe za stanovanje za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje ali spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očita sodiščema, da nista uporabili pravilno 2. odst. 148. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), saj je tožničin stanovanjski objekt skoraj že dokončan. Tožena stranka je na to okoliščino opozarjala, sodišče prve stopnje pa je ni v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo, da predloži ustrezne dokaze, temveč je obravnavo zaključilo. Tudi pritožbeno sodišče ni ocenilo za potrebno, da se trditve tožene stranke preverijo. Revidentka še opozarja, da bo tožena stranka pretrpela veliko škodo, če bo tožeči stranki omogočeno, da sporno stanovanje neutemeljeno neomejeno uporablja proti plačilu neprofitne najemnine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje upirala tožbenemu zahtevku s trditvijo, da je tožeča stranka solastnica stanovanjske hiše, v katero se lahko vseli. Sodišče prve stopnje je to zatrjevano okoliščino preverilo s predlaganim dokazom. O tem je zaslišalo tožnico in presodilo, da je njena izpovedba verodostojna. Takšno dokazno oceno je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Sodbi sodišč prve in druge stopnje tako temeljita na dokazni oceni izvedenega dokaza o sporni okoliščini.

Že zato sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati, da sta kršili določbo 298. čl. ZPP. Dolžnost materialnega procesnega vodstva ne pomeni, kot zmotno meni tožena stranka, da mora sodišče po uradni dolžnosti izvajati nasprotne dokaze v korist eni stranki (in v škodo druge), ki bi morebiti omajali dokazno oceno sodišča o pravno odločilnih dejstvih glede že izvedenih dokazov. Če torej sodišče zaključi obravnavanje zato, ker mu po njegovem prepričanju izvedeni dokazni postopek omogoča pravilno uporabo materialnega prava, mu ni mogoče očitati kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva. Odgovor na vprašanje, ali so v konkretnem primeru ugotovljene vse pravno odločilne okoliščine, pa nam da materialno pravo. To je bilo, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, v konkretnem primeru zmotno uporabljeno.

Ker očitane procesne kršitve sodišči nista zagrešili, je potrebno pri presoji izhajati iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Iz tega sledi, da je sporna hiša "v izgradnji in še lep čas ne bo sposobna za bivanje".

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa še ni mogoče sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot sta to zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje. Takšne dejanske ugotovitve dajejo le oporo za presojo, da ni utemeljena odklonitev sklenitve zahtevane najemne pogodbe po 1. odst. 148. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), medtem ko ni mogoče presoditi, ali gre v konkretnem primeru za situacijo, ki jo ureja 2. odst. 148. čl. SZ. Morebitna dolžnost tožene stranke, da s tožečo sklene le najemno pogodbo za določen čas namreč tudi izključuje njeno dolžnost, da sklene najemno pogodbo za nedoločen čas po 2. odst. 147. čl. SZ. Za presojo po 2. odst. 148. čl. SZ pa manjkajo konkretne ugotovitve o dokončanosti sporne hiše in o tožničini zmožnosti za izvedbo del, ki so še neobhodno potrebna za usposobitev sporne hiše za preselitev, ter s tem povezanega vprašanja o možnosti opredelitve časa, ki ga tožnica za ta dela potrebuje. Vse te okoliščine bi sodišče lahko ugotavljalo že na podlagi tožničine izpovedbe, saj jo je o njih celo zaslišalo. Ker se do omenjenih okoliščin v razlogih sodbe nista opredelili ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče, ni mogoče presoditi, ali ne gre v konkretnem primeru morebiti za situacijo, ki jo ureja 2. odst. 148. čl. SZ.

Zaradi nadaljevanja postopka je potrebno posebej opozoriti na pomen ugotovitve in presoje o tem, ali je mogoče opredeliti, koliko časa bi bilo ob normalnem teku stvari predvidoma potrebno za dokončanje sporne hiše. Brez te ocene je namreč nemogoče sklepati o dolžnosti za sklenitev najemne pogodbe za določen čas, saj je pri tovrstni najemni pogodbi opredelitev njenega trajanja seveda njen bistven element. Ni tudi odveč poudariti, da je breme dokazovanja izpolnjevanja pogojev iz 2. odst. 148. čl. SZ, vključno z možnostjo opredelitve časovnega trajanja pogodbe, na strani tožene stranke. Če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da je bila odklonitev sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas utemeljena, ker ima tožnica le pravico (toženka pa le dolžnost) do sklenitve najemne pogodbe za določen čas, bo potrebno odločiti še, ali je možno v okviru postavljenega tožbenega zahtevka presojati o dolžnosti sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino za (točno Đ) določen čas.

Iz razloženega sledi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči nista pravilno uporabili določb 147. čl. in 148. čl. SZ - 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP). Napotki za nadaljevanje postopka pa so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.