Jedro

Sodišče uporabi kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je novi zakon za storilca strožji.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni B. Š. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. Š. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) iz razloga po prvem odstavku (pravilno: prvi točki) 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebi izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika (v tem delu) bremenijo proračun. Z isto sodbo je sodišče obsojenega B. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 183. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen pet let zapora ter mu naložilo plačilo stroškov (tega dela) kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta obsojenčeva zagovornika A. Ž. in B. V. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi izrečene kazni. Zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sodišče ni kršilo kazenskega zakona in tudi ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato predlaga zavrnitev zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovima zagovornikoma. Zagovornik B. V. je v izjavi ponovil navedbe, podane v zahtevi, o kršitvi določb kazenskega postopka v zvezi z delom izvedenke psihiatrične stroke, obsojenec in zagovornik A. Ž. pa se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik kršitve zakona, na katere se sklicuje, v svoji zahtevi obrazložiti, to pa pomeni ne le navesti zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve podane. Na podlagi zgolj splošnih navedb o kršitvah zakona izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče pa zatrjevanih, vendar neobrazloženih kršitev zakona ne presoja po uradni dolžnosti. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo posplošenih navedb zagovornika B. V., da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker je po njegovem stališču opis kaznivega dejanja nedoločen in da bi „kaznivo dejanje moralo biti opredeljeno natančno“, teh pomanjkljivosti pa v ničemer ne obrazloži. Prav tako se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do neobrazloženega zatrjevanja vložnikov, da sodišče ni odpravilo vseh dvomov v zvezi s pričevanjem oškodovanke in njene matere ter da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe dr. M. K., da te izpovedbe ni obrazložilo in da so zato „v sodbi neobrazloženi razlogi glede odločilnih dejstev“. Pri tem vložnika ne pojasnita, katerih dvomov v izpovedbah oškodovanke in njene matere naj sodišče ne bi razjasnilo in katerih odločilnih dejstev v zvezi z izpovedbo dr. M. K. naj sodišče ne bi obrazložilo. Zatrjevanja vložnikov, da izvedenka dr. M. T. pri izdelavi izvedeniškega mnenja ni pridobila oškodovankine zdravstvene dokumentacije, ki naj bi nastala v času med izvedenkinima pregledoma oškodovanke, Vrhovno sodišče ne more presojati, saj vložnika ne navedeta niti, katero kršitev uveljavljata, prav tako kršitve v ničemer ne obrazložita.

6. Vložnika ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP navajata, da sodišče obsojenčevega ravnanja ni pravilno pravno opredelilo. V času, ko je obsojenec začel z izvrševanjem kaznivih dejanj, torej v letu 1998, je veljal Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-95), ki je določal milejše kazni, zato bi sodišče moralo uporabiti ta zakon. Na takšen očitek, uveljavljan tudi v pritožbi, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 4). Vrhovno sodišče sprejema stališče drugostopenjskega sodišča, saj je pravno pravilno, torej da je treba uporabiti kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je novi zakon za storilca strožji (sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je treba uporabiti Kazenski zakonik, ki je začel veljati 23. 4. 1999, to je KZ-A), in skladno z ustaljeno sodno prakso (glej na primer sodbi I Ips 223/2004 z dne 10. 11. 2005, I Ips 275/2005 z dne 15. 12. 2005). Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

7. Vložnika vidita bistveno kršitev določb kazenskega postopka v tem, da sodišče ni odpravilo dvomov glede posameznih izjav prič, ter v tem, ko sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca. Vložnika izvedensko mnenje dr. M. T. ocenjujeta kot neverodostojno, neprepričljivo in strokovno neutemeljeno, izvedenka pa tudi ni odgovorila na vprašanje, katero metodo je uporabila pri svojem delu.

8. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Mnenje ni pravilno, če podatki v njem nasprotujejo podatkom v izvidu, ali je v nasprotju s pravili stroke, ali če v njem izvedenec podaja razlago pravnih vprašanj. Za pomanjkljivo mnenje pa gre takrat, kadar ni jasno ali popolno, ker ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja, pri čemer ni nujno, da lahko izvedenec glede določenih vprašanj poda mnenje na ravni gotovosti, ampak na stopnji večje ali manjše verjetnosti.

9. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je 10. 11. 2003 izdal odredbo za izdelavo izvedeniškega mnenja psihiatrične stroke, delo pa je bilo zaupano izvedenki otroške in mladostniške psihiatrije dr. M. T. Po odredbi naj bi izvedenka pregledala podatke v spisu in oškodovanko, z njo naj bi opravila razgovor in vpogledala v njeno medicinsko dokumentacijo, nato pa naj bi podala mnenje o oškodovankinih osebnostnih lastnostih, o njenih preteklih odnosih z obdolžencem, ali je bil pri njej prisoten strah pred obdolžencem in kakšna je bila intenziteta strahu ter ali je s stališča stroke možno, da bi oškodovanka dogodke opisovala drugače, kot so se zgodili. Izvedenka pa naj bi odgovorila tudi na druga vprašanja svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavanju predmetne zadeve. Izvedenka dr. M. T. je 4. 12. 2003 sodišču predložila pisno izdelano izvedeniško mnenje, v katerem je podala odgovore na zastavljena vprašanja, 11. 9. 2009 je bila zaslišana na glavni obravnavi, 9. 7. 2009 je sodišču predložila še pisno dopolnitev mnenja. Dne 5. 10. 2009 je bila izvedenka ponovno zaslišana na glavni obravnavi, med drugim je na vprašanje obsojenčevega (takratnega) zagovornika o tem, katero metodo je uporabila, odgovorila, da uporabljeni diagnostični pristop nima posebnega naziva metode, ampak določa področja, ki jih je treba oceniti, da se zbere potrebne podatke za tako oceno. Po končanem zaslišanju izvedenke je obsojenčev zagovornik zaradi nestrinjanja z izvedenkinim odgovorom o uporabljeni metodi in njenim izvedeniškim mnenjem predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca.

10. Sodišče je takšen predlog zavrnilo kot nepotreben in neutemeljen, ker je izvedeniško mnenje ocenilo kot strokovno in verodostojno utemeljeno, izvedenka pa je tudi odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, zato sodišče ni podvomilo v njeno strokovnost. Obsojenčev (takratni) zagovornik ni pojasnil (tega nista storila niti vložnika zahtev), zakaj se ne strinja z izvedenkinim odgovorom o uporabljeni metodi, zakaj meni, da uporabljena metoda pomeni odločilno dejstvo in zakaj naj bi bilo izvedeniško mnenje zaradi načina, ki ga je uporabila izvedenka, nepravilno oziroma pomanjkljivo, prav tako ni predlagal ponovnega zaslišanja izvedenke, da bi se razčistile nejasnosti (258. člen ZKP). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zagovornikov predlog za postavitev novega izvedenca. Sklicevanje zagovornika B. V. na sklep (civilnega oddelka) Vrhovnega sodišča II Ips 772/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi z zatrjevano obsojenčevo nemožnostjo preveriti izvedeniško mnenje, ker naj izvedenka ne bi odgovorila na vprašanje o uporabljeni metodi, ni utemeljeno. V citirani zadevi se stranka v civilnopravnem postopku zaradi zgolj pisnega izvedeniškega mnenja in ker izvedenec ni pojasnil svoje metode dela, ni mogla opredeliti do rezultatov njegovega dela. Obravnavani primer pa je drugačen, saj sta imela obsojenec in njegov zagovornik možnost postavljati vprašanja izvedenki v zvezi z njenim pisnim izvedeniškim mnenjem, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi, to možnost je obsojenčev takratni zagovornik tudi izkoristil, očitno pa je, da se zgolj ne strinja z izvedenkinim odgovorom o uporabljenem načinu dela. Očitki vložnikov v zvezi z izvedeniškim mnenjem pravzaprav izvirajo v nestrinjanju z zaključki izvedenke, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnika ob hkratnem navajanju, da se sodišče ni opredelilo do izvedeniškega mnenja, razen da ga je ocenilo kot prepričljivo in strokovno utemeljeno, izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ni dovoljeni razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložnika še navajata, da je izrečena kazen pet let zapora napačna in bistveno prestroga ter da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče ob odmeri kazni upoštevalo tudi olajševalni okoliščini, da je obsojenec nekaznovan ter da so po ugotovitvah izvedenke posledice obsojenčevega ravnanja danes pri oškodovanki razvodenele (sodba, stran 15), zaradi nestrinjanja z višino izrečene kazni pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

13. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen in za svoje delo prejema plačo, dolžan je plačevati preživnino za svoji hčeri ter je bil obsojen na kazen pet let zapora. Kljub temu mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.