Jedro

Povečan obseg dela v računovodstvu ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni mogoče šteti, da je potreba po delu tožnice prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2009 kot nezakonita razveljavi (1. točka izreka). Skladno navedenemu je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 12. 2002, jo pozvati nazaj na delo, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati delovno dobo, jo prijaviti v ustrezna socialna zavarovanja, ji obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati mesečno neto plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, v 8 dneh (2. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (17. 3. 2009) do plačila, v 8 dneh (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.203,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo pojem ustreznosti ponujene zaposlitve. Ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja“ je po mnenju tožene stranke ustrezna. Glede utemeljenosti odpovednega razloga poudarja, da je prav sprememba v organizaciji tožene stranke narekovala spremembo računovodstva. Morebiten sprejem ali sprememba akta o organizaciji dela tožene stranke ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že zakon, na podlagi katerega je prišlo do reorganizacije, zadošča za potrebne in ustrezne reorganizacijske ukrepe v računovodstvu. V kolikor je dejansko prišlo do reorganizacije, je tudi reorganizacija samega računovodstva povsem pravilna in zakonita, zato ni potrebno, da bi bil sprejet nov akt o sistemizaciji. Delo računovodstva se je spremenilo in po reorganizaciji tožene stranke ni bilo več enako kot prej. Drugačna organizacija dela na določenem delovnem mestu predstavlja organizacijski razlog. Tak razlog je podan, če naloge delovnega mesta še obstajajo in so prerazporejene na druge delavce, ki opravljajo dela na drugačen način. Na novo zastavljeno organizacijo dela je bilo potrebno izvršiti z dvema glavnima računovodjema, ki delo opravljata na drugačen način. Glede odločitve sodišča o povrnitvi stroškov pritožbe zoper sklep o redni odpovedi z dne 6. 2. 2009 navaja, da vložitev pritožbe v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka. Poleg tega tožnica ni priglasila stroškov v pritožbi. Znesek, ki ga je sodišče iz tega naslova priznalo, je previsok, tožnica pa ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov že od 17. 3. 2009 dalje. Če stranka stroškov ne priglasi do zaključka predhodnega postopka, do povrnitve le-teh ni upravičena. Ker tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, je soglašala s prenehanjem delovnega razmerja. Zato ni upravičena vložiti tožbe za izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka je tožnici dne 15. 1. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „glavni računovodja“ iz poslovnih razlogov, obenem pa ji je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja“. Ponujene pogodbe o zaposlitvi tožnica ni sprejela, zaradi česar ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 4. 2009 tudi dejansko prenehalo. To pomeni, da je v tem sodnem postopku tožnica lahko utemeljeno uveljavljala vse razloge po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007), zaradi katerih je odpoved nezakonita, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, sodišče pa je izpodbijano odpoved presojalo v celoti in ne le glede utemeljenosti odpovednega razloga. Ker pa tožnica ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi in se ni zaposlila na novem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo dejstva glede ustreznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Brezpredmetne in pravno neupoštevne so posledično tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka očita nepravilno uporabo meril iz tretjega odstavka 90. člena ZDR, saj slednja v primeru nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi niso odločilna in zato tudi ne morejo vplivati na odločitev.

Tožena stranka je javni zavod na področju kulture (83. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, Ur. l. RS, št. 16/2008, v povezavi s 26. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002). Za odločanje o pravicah in obveznostih delavcev pri toženi stranki se zato v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZUJIK, kolikor ta zakon ne določa drugače, uporabljajo splošni del Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. št. 56/2002 s spremembami), ZDR in kolektivne pogodbe. V prvem odstavku 55. člena ZUJIK določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, v drugem odstavku istega člena pa dodatno opredeljuje poslovni razlog. Pri tem je sodišče dolžno presojati zakonitost tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe je tožena stranka utemeljevala na določilih ZDR in navedla, da je vršilka dolžnosti generalne direktorice zaradi organizacijskih razlogov dne 15. 1. 2009 sprejela sklep, s katerim je tožnici iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, povezan pa je z ekonomskimi, organizacijskimi, tehnološkimi, strukturnimi ali podobnimi razlogi na strani delodajalca. Kadar odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalec, mora skladno s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati, da obstaja eden od razlogov za prenehanje potrebe po opravljanju dela ter da so ti razlogi resnični in ne fiktivni.

Nastanek oziroma obstoj poslovnega razloga sicer res ni odvisen od spremembe v aktih tožene stranke, kljub temu pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sklepa, na katerega se sklicuje v odpovedi, tožena stranka ni predložila. V.d. generalne direktorice D.P. v svoji izpovedi ni potrdila, da bi bil o reorganizaciji sprejet kakršenkoli sklep, na katerega se tožena stranka sklicuje v odpovedi. Sklicevanje v. d. generalne direktorice v izpovedi na reorganizacijo računovodstva, ki naj bi narekovala prenehanje potrebe po delu tožnice, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje obstoja utemeljenega poslovnega razloga. Ne gre prezreti, da je taka izpoved v nasprotju z navedbami tožene stranke, saj je slednja še v odgovoru na tožbo navajala, „da je šlo za razporeditev delavke na drugo delovno mesto zaradi zagotavljanja boljšega poslovanja in ne za morebitno reorganizacijo“, pri čemer pa je tudi iz zapisnika 3. redne seje sveta tožene stranke (B/4) ob razpravi v točki 2. 3. razvidno, da je „vodstvo tožene stranke pripravilo dodatno pojasnilo, da gre v primeru odpovedi za zagotovitev boljšega delovanja računovodstva in ne reorganizacijo računovodstva“. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere bi bila uvrščena v bistveno nižji plačni razred kot po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, da je tožena stranka imela kontni načrt že pred letom 2009 in ne da ga je pripravljala v okviru reorganizacije v začetku leta 2009, kot je izpovedala v.d. generalne direktorice. Povečan obseg dela v računovodstvu, kar kot razlog reorganizacije navaja tožena stranka, tudi ne more predstavljati razloga, ki bi bil utemeljen in onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med strankama (drugi odstavek 88. člena ZDR). Nasprotno, povečan obseg dela v računovodstvu pomeni, da potreba po tožničinem delu ni prenehala. Tudi sicer do v pritožbi zatrjevanega drugačnega načina opravljanja dela oziroma do sprememb v organizaciji dela in nalog na delovnem mestu „glavni računovodja“ ni prišlo, saj je tožena stranka za opravljanje teh nalog na istem delovnem mestu še v času odpovednega roka za določen čas zaposlila delavko M.K., kasneje pa še delavko E.G..

Ob navedenih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2009 je torej nezakonita, skladno navedenemu pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.

Tožnica je s samostojnim tožbenim zahtevkom uveljavljala še povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep predstojnice tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odgovoru na tožbo tožena stranka ni izrecno prerekala navedb glede postavljenega zahtevka za povrnitev stroškov pritožbe v predhodnem postopku pri delodajalcu. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem je dovoljeno pod pogojem, če delavec (javni uslužbenec) izkoristi možnost pritožbe zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja (peti odstavek 24. člena ZJU v povezavi s drugim odstavkom 45. člena ZUJIK). Vložitev pritožbe v predhodnem postopku pri delodajalcu je torej procesna predpostavka za delovni spor, zaradi česar so izdatki, nastali s sestavo pritožbe po pooblaščenki, potrebni. Na utemeljenost tožbenega zahtevka po povrnitvi stroškov pritožbe ne vpliva, če tožnica ni priglasila stroškov takoj ob vložitvi pritožbe, saj bi to lahko v obravnavani zadevi storila tudi kasneje, kolikor bi jo pred odločanjem o pritožbi tožena stranka povabila na obravnavo. Do tega ni prišlo, ker svet zavoda kot pristojni organ ni sprejel odločitve o pritožbi, zaradi česar je prišlo do t.i. molka pritožbenega organa. Upoštevaje navedeno in ker je tožnica s tožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pravnega sredstva iz predsodnega postopka v breme delodajalca. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) tudi pravilno zaključilo, da je do stroškov, priglašenih v znesku 216,00 EUR, tožnica upravičena v celoti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, saj ne gre za stroške, ki bi nastali oziroma zapadli tekom sodnega postopka.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.