Jedro

Za naravne nesreče praviloma nihče (odškodninsko) ne odgovarja. Izjema so lahko situacije, v katerih obstaja konkretna dolžnost, da nekdo ravna preventivno, torej prepreči škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi plazu. Tako je odločilo predvsem zato, ker je ugotovilo, da sanacija ne bi preprečila katastrofalnega plazu (razlogi v 17. točki izpodbijane sodbe), menilo pa je še, da ni življenjsko naložiti lokalni skupnosti, da ob enkratnem zdrsu izvede preventivne ukrepe, in tudi da sta toženki ukrepali. Tožnikom je naložilo, da morajo v 15 dneh prvi toženki povrniti 5.595,15 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 4.382,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožniki. Ker toženki nista izvedli preventivnih ukrepov za varstvo pred plazom, je bila tožnikom kršena pravica do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami iz 9. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.(1) Do plazu je prišlo zato, ker sta toženki opustili svoje z zakonom določene dolžnosti. Izvedenec B.P. je v izvedenskem mnenju obrazložil, da je plazenje brežine 18. 9. 2007 predstavljalo potencialno nevarnost za stanovanjski objekt, ki se je nahajal v vplivnem območju plazenja in da bi se s pravočasnimi in strokovnimi podpornimi ukrepi, izvedenimi, preden je prišlo do močnega in dolgotrajnega deževja v decembru 2008, dalo plaz preprečiti in objekt rešiti. Pojasnil je še, da je bilo stanje ob plazu v letu 2007 labilno, torej takšno, da bi se že takrat lahko zgodil zdrs celotnega pobočja. Plaz je bil torej predvidljiv že v letu 2007 in je predstavljal nevarnost nesreče, kot to v 6. točki 8. člena definira ZVNDN.

Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da je prva toženka ravnala pravilno s tem, ko je v septembru 2007 angažirala G., d. o. o., in sledila priporočilu iz zapisnika. Predstavnik G., d. o. o., V. J. je ob zaslišanju pojasnil, da se pri takih izrednih dogodkih najprej pregleda stanje, oceni škoda in na podlagi tega predlaga sanacija ter ugotovi vzrok dogodkov. Pojasnil je, da predlog sanacijskih ukrepov ni bila več njegova naloga ter da je za sanacijo plazu običajno potreben projekt, ki pa ga prva toženka pri G., d. o. o. ni naročila. Projekt sanacije se, kot izhaja iz izpovedi priče V. J., izdela na podlagi raziskav, po tem, ko se izvede sondažno vrtanje, česar pa niso naredili, ker jim to ni bilo naročeno. Ukrepi, ki jih je predlagalo podjetje G., d. o. o., so bili začasni oziroma prvi nujni ukrepi. Pritožnica iz tega zaključuje, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je prva toženka naročila pri G., d. o. o., napačne oziroma “protispisne“. V. J. je res izpovedal, da ni ocenil, da bi lahko prišlo do večjega plazu, vendar bi moralo sodišče njegovo izpoved upoštevati v kontekstu vseh njegovih navedb, torej tudi v kontekstu vprašanja, kakšna naloga mu je bila zaupana. Z angažiranjem G., d. o. o. in tudi s tem, da je prva toženka sledila njegovim priporočilom, še ni naredila vsega, kar je bila v dani situaciji dolžna narediti. Pritožniki vztrajajo, da do sanacije, ki jo je predlagalo VGP K., ni prišlo, ker občina ni imela dovolj sredstev.

Obema toženkama je bilo znano in jasno, da je bilo že ob poplavah leta 2007 nakazano, da se bo plaz sprožil, česar sodišče ni upoštevalo. Če to toženkama ne bi bilo znano, predstavnik Ministrstva za okolje RS, ne bi na sestanku kriznega štaba civilne zaščite 18. 12. 2008 na to izrecno opozarjal (zapisnik v prilogi B 9).

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

Kratko o odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje

5. V septembru 2007 je zaradi močnega deževja prišlo do manjšega plazu (vrščaja) za hišo tožnikov. Po tem dogodku so se tožniki obrnili na toženki in zaprosili za pomoč pri sanaciji. Prva toženka je angažirala podjetje G., d. o. o., katerega predstavniki so si ogledali plaz in predlagali ukrepe, ki so bili tudi izvedeni (postavljena je bila lesena “kašta“). Predstavnik G, d. o. o., V. J. je izpovedal, da tedaj ni ocenil, da bi lahko prišlo do večjega plazu (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Prva toženka je kasneje naročila projekt sanacije plazu pri VGP K., a do sanacije ni prišlo. Sodišče prve stopnje razlogov ni natančneje razčistilo, v sodbi pa je tudi ugotovilo, da je bilo pač treba najprej zagotoviti sredstva (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. V začetku decembra 2008 je ponovno prišlo do dolgotrajnega deževja, zaradi česar je prišlo do zemeljskega plazu nad hišo tožnikov, ki je 16. 12. 2008 hišo popolnoma uničil. Vzrok za plazenje je bila velika koncentracija padavin in s tem povezane povečane hidrostatične in hidrodinamične obremenitve ob sočasnem taljenju snega.

8. Prva tožnica je 27. 5. 2009 s prvo toženko sklenila prodajno pogodbo, s katero je nanjo prenesla lastninsko pravico na nepremičnini, na kateri je stala hiša. 9. Prva toženka je nazadnje izvedla sanacijo, ki je stala več kot 400.000,00 EUR oziroma 8 % občinskega proračuna.

O odločilnih materialnopravnih izhodiščih

10. Škoda je tožnikom nedvomno nastala zaradi naravne nesreče oziroma zaradi naravnega procesa v naravnem okolju. Za naravne nesreče praviloma nihče (odškodninsko) ne odgovarja. Izjema so lahko situacije, v katerih obstaja konkretna dolžnost, da nekdo ravna preventivno, torej prepreči škodo.(2) Opustitev se v odškodninskem pravu praviloma upošteva kot vzrok za nastalo posledico le takrat, kadar pomeni kršitev neke obveznosti.

11. Država (višje sodišče bo ta izraz v nadaljevanju uporabljalo v širšem smislu, torej za prvo in drugo toženko, zavedajoč se, da so njune zakonske dolžnosti različne) v takšnih situacijah odgovarja, kadar se svoje konkretne dolžnosti odvrniti (naravno) nevarnost sploh ne loti, ali pa kadar svoje pristojnosti izpolni slabo (nevarnost odvrača nepravilno, pri tem zavlačuje in podobno).(3)

12. Na vprašanje, ali je za državo obstajala dolžnost preprečitve škode, kakršna je kasneje nastala, je sodišče prve stopnje odgovarjalo s pomočjo določb ZVNDN. Ta določa, da je cilj varstva pred naravnimi nesrečami zmanjšanje števila nesreč (2. odstavek 1. člena) in da sta temeljni nalogi sistema varstva pred naravnimi nesrečami med drugim preprečevanje naravnih nesreč in izvajanje zaščitnih ukrepov. Določa tudi, da država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti organizirajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enoten in celovit sistem v državi. Pritožnica pravilno povzema določbo 1. odstavka 9. člena ZVNDN, ki določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. ZVNDN še določa, da država in lokalna skupnost pri zagotavljanju varstva pred naravnimi nesrečami prednostno organizirata izvajanje preventivnih ukrepov (12. člen). Obveznosti države in občin ZVNDN ureja tudi konkretneje. Tako državi v 36. členu nalaga pristojnosti urejanja sistema varstva pred naravnimi nesrečami, načrtovanja razvojnih projektov in raziskovalne dejavnosti varstva pred naravnimi nesrečami ter pripravo načrta takšnega varstva, organiziranje državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč ter druge naloge. Pristojnosti občine pa v 37. členu zakon opredeljuje takole: urejanje sistema zaščite, reševanja, spremljanje nevarnosti, načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov, izdelava ocen ogroženosti ter načrtov zaščite in reševanja ... Naloge župana so konkretno opredeljene v 98. členu ZVNDN, po katerem mora župan skrbeti za izvajanje priprav za varstvo pred naravnimi nesrečami, sprejeti načrte zaščite in reševanja, skrbeti za izvajanje ukrepov za preprečitev in zmanjšanje posledic naravnih nesreč …

13. Višje sodišče ocenjuje, da ZVNDN naloge toženk opredeljuje dovolj konkretno in da lahko obstaja dolžnost države in občine preprečiti (tudi premoženjsko)(4) škodo zaradi naravnih nesreč. Vendar tega nikakor ni mogoče trditi na splošno. Vsekakor sta toženki dolžni preventivno ravnati le, kadar jima je konkretna ogroženost znana.(5) Le tedaj je mogoče šteti, da je škoda nastala (tudi) zaradi (ne)delovanja države(6), ker bi jo ta morala preprečiti.(7) Odškodninske odgovornosti države za škodo zaradi naravnih nesreč, ki jih ob ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče predvideti, nikakor ne more biti.

14. Nadaljnja pravno pomembna vprašanja so še: prvič, kaj konkretno bi morala narediti prva toženka in kaj konkretno bi morala narediti druga toženka, in drugič, ali sta to naredili (in sicer, tretjič, dovolj hitro, in četrtič, pravilno) ali pa sta kakšno od svojih obveznosti opustili.

Konkretneje o uporabi gornjih izhodišč v tej zadevi

15. Najprej je pomembno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo nastalo škodo sploh mogoče preprečiti, s katerim se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo tudi sodišče prve stopnje.

16. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob pretresanju tega vprašanja sledilo le delu izvedenskega mnenja B. P., v katerem je ta – ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja na naroku 17. 1. 2014(8) res obrazložil, da „nobena protipotresna vez, noben projekt te hiše proti tej masi in pritiskom ne bi rešil“. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju ocenil, da bi se s preventivnimi ukrepi za varstvo pred plazovi dogodek s 16. 12. 2008 dalo preprečiti. V tem delu si zaključki izvedenca nasprotujejo (morda sicer le navidezno, če gre pri različnih odgovorih za vprašanje časovne komponente). Vsekakor bi moralo sodišče prve stopnje to nejasnost v izvedenskem mnenju razčistiti, pa je ni. S takšnim ravnanjem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče nejasnost v izvedenskem mnenju odpraviti.

17. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je eno od odločilnih vprašanj ob odločanju o odškodninski odgovornosti toženk tudi to, ali je bilo v času, ko bi bilo (če bi bilo) pobočje nad hišo tožnikov še mogoče sanirati, mogoče ugotoviti, kakšna nevarnost grozi. Priča V. J. je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedal, da česa takšnega ni predvidel. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri pretresanju vprašanja, kaj je prva toženka naročila G., d. o. o., ni opravilo celovite dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče bo torej moralo ugotoviti, ali bi toženki ob ustrezni skrbnosti (torej ob presoji, ali je bil angažiran ustrezen strokovnjak in ali mu je tožena stranka postavila strokovno pravilno nalogo) lahko ugotovili, da grozi takšna nevarnost. Pri presoji tega vprašanja bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno tudi na to, da je sklepanje v času, ko je do dogodka že prišlo, pogosto drugačno kot v času pred tem. Če skrben strokovnjak česa takšnega ne bi predvidel, odgovornosti toženkama ne bo mogoče naprtiti. Predvidljivost negativne posledice ravnanja ali opustitve je namreč hkrati tudi merilo dolžne skrbnosti, ki je pomembna tudi pri presoji krivde kot predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti.(9)

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da sta toženki po septembru 2007 ukrepali, manjkajo pa ugotovitve, kaj bi morali narediti (delno gre res za materialno pravo, vendar manjkajo strokovne ugotovitve o tem, kaj je bilo mogoče/treba v dani situaciji narediti) oziroma ali sta ukrepali tako kot bi morali (tako kot bi ukrepal skrben strokovnjak, višje sodišče namreč ocenjuje, da določbe ZVNDN toženki postavljata v položaj strokovnjakov), in če nista, ali sta za to krivi(10).

19. Če se bo izkazalo, da je bilo nevarnost mogoče predvideti in da je bilo tudi mogoče zaščitno ravnati, bo torej moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali je bilo ravnanje toženk strokovno ustrezno. Pri tem pritožnica utemeljeno opozarja na izpoved priče V. J. o tem, kaj je bilo naloženo podjetju G., d. o. o. V zvezi s tem, kakšna je bila naloga tega, je sodišče ocenilo le del izvedenih dokazov, še v tem delu pa je dokazna ocena prazna/neobrazložena.

20. Sodišče prve stopnje bo moralo vsebinsko obravnavati tudi ostale pravno pomembne ugovore toženk.

21. Če se bo izkazalo, da je zahtevek po temelju utemeljen, pa višje sodišče še dodatno opozarja, da gre pri obveznostih države na podlagi ZVNDN za posebno situacijo. Tožniki niso tisti, ki bi lahko izbirali, kako naj toženki odpravita pretečo nevarnost. Na tem področju imata toženki diskrecijsko pravico. Pri tem jima je seveda treba pustiti presojo, kakšni ukrepi so ekonomsko smotrni. Tudi ta aspekt bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati ob morebitnem odmerjanju odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo uveljavljajo tožniki oziroma v tej luči pred tem s pravdnima strankama tudi odprto razpravljati (1. odstavek 286.a člena ZPP).

22. Napotki za nadaljnje delu sodišču prve stopnje so vsebovani zgoraj.

23. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo. Takšna odločitev temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): ZVNDN, Ur. l. RS št. 46/1994 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Primerjaj: Možina, D., Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa, 2011, št. 2, str. 6: „Če dolžnost obstaja in je država ravnala v nasprotju z njo, potem odgovarja za škodo, če se ne razbremeni krivde.“.

Op. št. (3): Primerjaj: Bukovec, B., Odgovornost države za neodvračanje oziroma nepravilno odvračanje nevarnosti, Pravna praksa, 2006, številka 38, str. 20. Op. št. (4): Strožja je po presoji pritožbenega sodišča njuna obveznost pri varovanju življenja in zdravja, torej varstva pred konkretno pretečo nepremoženjsko škodo.

Op. št. (5): Takšno stališče je (resda v drugačni situaciji, glede varovanja življenja v zvezi z odgovornostjo države za kazniva dejanja nevarnih posameznikov) ESČP zavzelo v sodbi Osman proti Združenemu kraljestvu z 28. 10. 1998, kasneje še v Akkoc proti Turčiji z 10. 10. 2000, Gongadze proti Ukrajini z 8. 11. 2005 ter Dink proti Turčiji s 14. 9. 2010. Po presoji pritožbenega sodišča je stališče smiselno uporabno v tej zadevi.

Op. št. (6): Možina, D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 150. Op. št. (7): Drugačna razlaga bi nedvomno predstavljala pretirano breme za državo.

Op. št. (8): List. št. 267 v spisu.

Op. št. (9): Plavšak, N. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 721. Op. št. (10): Dokazno breme v zvezi s krivdo je na toženi in ne na tožeči stranki.