Jedro

V skladu z določbo 52. a člena ZDDV se pridobivanje rabljenega blaga znotraj Skupnosti ne glede na določbo 1. točke 3. a člena ZDDV ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega blaga le v primeru, če prodajalec deluje kot preprodajalec, pridobljeno blago pa je bilo obdavčeno v državi članici odhoda po posebni ureditvi obdavčenja od dosežene razlike v ceni. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za plačilo DDV po posebni ureditvi, zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV na izstopni strani po splošni ureditvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožniku dodatno odmeri davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 293.781,29 EUR, za davčno obdobje od januarja 2006 do decembra 2006 ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 29.461,49 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da morajo biti odmerjeni davek in obresti iz I. točke izreka plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčna obdobja od januarja do decembra 2006. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 25. 2. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V inšpiciranem obdobju je tožnik opravljal obdavčen promet iz naslova dejavnosti – trgovina z avtomobili in lahkimi motornimi vozili. DDV je obračunaval po splošni davčni stopnji in po posebni shemi – od razlike v ceni. Tožnik je v inšpiciranem obdobju pridobival blago (motorna vozila) znotraj Skupnosti, ta vozila pa je prodajal na območju Republike Slovenije, pretežno fizičnim osebam. Motorna vozila je pridobival iz Skupnosti, njegov glavni dobavitelj je bilo podjetje A., Španija. Davčni organ je ugotovil, da tožnik od pridobitve rabljenih prevoznih sredstev iz EU ni evidentiral DDV v obrazcih DDV-O po stopnji 20 %, evidentiral jih je kot oproščene dobave. Pridobitve rabljenih prevoznih sredstev je evidentiral na osnovi računov, ki jih je po njegovi izjavi izdalo omenjeno špansko podjetje. Na navedenih računih je navedena klavzula, da je DDV obračunan od razlike v ceni.

2. Na podlagi mednarodne izmenjave podatkov je davčni organ pridobil podatke od španskega davčnega organa, ki je pri omenjenem španskem podjetju opravil vpogled v poslovne knjige in zahtevano dokumentacijo fotokopiral ter jo poslal slovenskim davčnim organom. Pri primerjavi tožnikovih podatkov – računov za pridobitev motornih vozil s podatki navedenimi na računih, prejetih na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, je bilo ugotovljeno, da se od 17. 1. 2006 dalje podatki na računih ne ujemajo. Računi se razlikujejo po datumih, številkah, klavzuli, ki je napisana na računu, končnih zneskih. Iz vseh primerjanih računov pa je nedvoumno razvidno, da je na obeh računih enaka znamka vozila, št. karoserije, tip vozila, barva, št. šasije vozila, leto izdelave, kar pomeni, da gre za isto vozilo, čeprav sta računa različna. Iz analize transakcijskega računa in plačil posameznih računov je razvidno, da so bila opravljena v višini, kot je navedena na računih, prejetih iz Skupnosti in ne v tistih zneskih, ki so navedeni v računih, ki jih je davčnemu organu predložil tožnik. Poleg tega je na računih, ki jih je predložil tožnik, določilo, da je DDV obračunan po posebni shemi, računi pridobljeni preko mednarodne izmenjave podatkov pa tega določila nimajo. Tožnik je v postopku navajal, da naj bi se razlika v zneskih po posameznih računih nanašala na plačilo prevoza, ki posebej ni bil zaračunan, je pa naveden na računih. Tožnik navedenih trditev ni dokazal. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik davčnemu organu predložil podatke, ki niso pravilni.

3. Davčni organ je zato pri obdavčitvi upošteval dokumentacijo, ki jo je pridobil na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, saj se podatki španske davčne službe upoštevajo kot uradni podatki. Od pridobitev blaga, v primeru zavezanca – pridobitve rabljenih motornih vozil znotraj Skupnosti se v skladu s 3.a členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-UPB4, v nadaljevanju ZDDV) v povezavi s tretjim odstavkom 21. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV (v nadaljevanju PZDDV) in 19. a členom ZDDV obračuna DDV, ki se istočasno lahko prizna kot odbitek vstopnega DDV na podlagi 4. točke drugega odstavka 40. člena ZDDV. Glede na navedena določila obračun vstopnega DDV od pridobitev blaga znotraj Skupnosti ne vpliva na višino davčne obveznosti, zaradi česar davčni organ ni obračunal v postopku DIN vstopni in izstopni DDV od pridobitev. Je pa davčni organ obračunal izstopni DDV. Ker je tožnik nabavljal vozila in jih nato prodajal v Sloveniji, je bil dolžan na podlagi prve točke 3. člena, prvega odstavka 19. člena in 24. člena ZDDV ob prodaji vozila obračunati DDV po splošnem postopku in sicer od davčne osnove, ugotovljene po 21. členu ZDDV (prodajne vrednosti vozila). Davčni organ je tako tožniku obračunal izstopni DDV po stopnji 20 % in mu naložil plačilo v skupni višini 293.781,29 EUR, tožnikove pripombe pa zavrnil. 4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega organa so za ista vozila obstojali dvojni računi španskega podjetja, pri čemer je na računih pridobljenih od španske davčne uprave navedeno, da na njih DDV ni obračunan, ker gre za dobave znotraj Skupnosti. Prvostopenjski organ je kot verodostojne upošteval račune španskega podjetja, pridobljene od španske davčne uprave ter tožniku na tej podlagi na izstopni strani naložil v plačilo razliko med obračunanim davkom po posebni shemi obdavčitve in obračunanim davkom po splošnem postopku.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Meni, da je bilo tožniku neutemeljeno in na podlagi napačnih pravnih podlag odmerjeno pačilo DDV. Oba davčna organa sta zaključila, da so priloženi računi tožnika neverodostojni, računi španskega davčnega organa pa verodostojni, čeprav davčni organ ni pristojen za izvedensko ugotavljanje verodostojnosti računov. Tožnik poudarja, da je ugovarjal neresničnosti navedenih računov ter da je zgleden davčni zavezanec, ki v vrsto letih poslovanja nikoli ni kršil nobenih predpisov. Sklicuje se tudi na to, da so isti računi, ki jih davčni organ šteje za neverodostojne, bili uporabljeni kot verodostojni v postopku odmere davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV), kar samo po sebi kaže na nepravilno in zmotno uporabo materialnega prava. S tem, ko je davčni organ tožniku ponovno odmeril plačilo DDV, je prišlo do kršitve načela enakega obravnavanja in dvojnega pačila davka, tožniku pa je bila s tem neupravičeno povzročena velika premoženjska škoda. Tožnik se sklicuje na Zakon o davčnem postopku, ki v primeru obstoja ali predložitve dvojnih računov, ne šteje kot verodostojne in pravilne tuje listine. Zato meni, da bi moral račune, ki jih je predložil tožnik, šteti za verodostojne. Davčni organ bi v primeru dvojnih računov moral najprej dokazati, kateri računi so sploh pravi, da bi lahko obračunal DDV. Tožnik je delal v dobri veri in je nedoumljivo, da bi bil kaznovan.

6. Tožnik nadalje navaja, da je posloval z dobaviteljem iz Španije, ki je vozila odkupoval od fizičnih oseb ter jih tožniku preprodajal po posebni shemi obdavčitve rabljenih vozil, kar je omenjeni dobavitelj zagotavljal z izjavo na računu. Tožnik je že ob nakupu vozila dobavitelju plačal celotni DDV in sicer v Španiji (stopnja DDV v Španiji je 16 %). Tožnik je v skladu z 48. in 49. členom takrat veljavnega ZDDV tudi svojim kupcem dalje zaračunaval DDV po posebni ureditvi od razlike v ceni. Ob začetku sodelovanja z omenjenim dobaviteljem je tožnik preveril klavzulo iz španske zakonodaje (Factura sujeta al regime especial de los bienes usados art.135) ter osebno preveril dobavitelja iz Španije. V postopku inšpiciranja poslovnega leta 2006 ter medsebojne izmenjave podatkov držav članic EU je bilo ugotovljeno, da je dobavitelj tožniku izstavljal fakture, ki glede načina obračunavanja DDV niso enake fakturam, ki jih je sam knjižil v svoje poslovne knjige, iz česar je razvidno, da gre s strani španskega dobavitelja za poslovno goljufijo. Edine fakture, ki jih tožnik priznava, so fakture, ki jih je dejansko tudi prejel skupaj s posameznim vozilom. Ne strinja se s stališčem davčnega organa, ki je kot pravilne sprejel fakture iz EU, ki niso ne žigosane, ne podpisane s strani španskega dobavitelja. Izkazalo se je tudi, da španski dobavitelj od začetka inšpiciranja, 23. 4. 2007, ne obstoja več v nobenem registru EU, za kar verjetno obstoja tehten razlog.

7. Tožnik izpodbija tudi navedbe, da se posamezna plačila ne ujemajo s posameznimi računi, ki jih je predložil tožnik. Pojasnjuje, da je na vsakem računu, ki ga je tožnik prejel od španskega dobavitelja, bila dana možnost plačila prevoza ter se je tožnik lahko sam odločil ali prevoz plača in tako dobi dostavljeno vozilo ali pa plača samo vozilo brez prevoza. Tožnik je v svoje poslovne knjige knjižil tako fakturirano vrednost vozila kot tudi neposredne stroške nabave, v tem primeru prevoza. Navaja tudi, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in da glede vseh okoliščin ni bil zaslišan ter tako ni imel možnosti sodelovanja v vseh fazah postopka. Sklicuje se, da v izreku izpodbijane odločbe ni navedena davčna osnova za izračun DDV, kar prestavlja kršitev določb postopka, ob odsotnosti teh podatkov pa ni mogoče preveriti, ali je znesek odmerjenega DDV pravilen. Meni, da davčni organ v konkretnem primeru ni upošteval Slovenskih računovodskih standardov (SRS). Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ali podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

11. V predmetni zadevi tožnik izpodbija obveznost plačila DDV, ki mu jo je davčni organ naložil v plačilo zaradi zaključka, da računi, ki jih je tožnik predložil davčnemu organu, niso verodostojni in kot verodostojne štel račune španskega dobavitelja, od katerega je tožnik v letu 2006 kupoval vozila. Iz računov španskega dobavitelja pa izhaja, da je tožnik vozila nabavil po splošni ureditvi in ne po posebni ureditvi, na kar se sklicuje tožnik. V primeru posebne ureditve se DDV obračuna od razlike v ceni od prodajne vrednosti vozil, v primeru splošne ureditve pa se DDV obračuna od celotne vrednosti vozila. Ker je davčni organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za plačilo DDV po posebni ureditvi, je tožniku naložil plačilo DDV na izstopni strani, za vozila, ki jih je v letu 2006 nabavil od španskega dobavitelja, po splošni ureditvi. Z navedeno odločitvijo davčnega organa se strinja tudi sodišče, tožnikove ugovore pa zavrača kot neutemeljene.

12. Iz prvega odstavka 48. člena ZDDV izhaja, da davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja svoje dejavnosti kupuje ali pridobiva ali uvaža rabljeno blago z namenom nadaljnje prodaje (preprodajalec), ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje za lasten račun ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo, obračuna DDV v skladu s tem ter 49. členom tega zakona. Iz prvega odstavka 49. člena ZDDV pa izhaja, da je davčna osnova za promet blaga iz prvega odstavka 48. člena ZDDV razlika v ceni, ki jo doseže preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna preprodajalec za navedeno blago, in nabavno ceno. V skladu z določbo 52. a člena ZDDV se pridobivanje rabljenega blaga znotraj skupnosti ne glede na določbo 1. točke 3. a člena ZDDV ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega blaga le v primeru, če prodajalec deluje kot preprodajalec, pridobljeno blago pa je bilo obdavčeno v državi članici odhoda po posebni ureditvi obdavčenja od dosežene razlike v ceni.

13. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je španski dobavitelj prodal vozila ter mu na izdanih računih zaračunaval DDV od razlike v ceni po posebni ureditvi, zaradi česar je tožnik v skladu z 48. in 49. členom ZDDV svojim kupcem zaračunaval DDV po posebni ureditvi od razlike v ceni. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da so za ista vozila obstojali dvojni računi španskega dobavitelja A. s.a. Pri tem je davčni organ ugotovil, da je na računih pridobljenih od španske davčne uprave navedeno, da na njih DDV ni obračunan, na računih, ki jih je priložil tožnik, pa je navedeno, da je DDV obračunan po posebni ureditvi. Davčni organ je kot verodostojne upošteval račune španskega podjetja, saj gre za uradne podatke španske davčne uprave, nesporno pa je bilo tudi ugotovljeno, da DDV v Španiji ni bil plačan. Takemu zaključku davčnega organa pritrjuje tudi sodišče in zavrača tožnikove ugovore, da so verodostojni računi, ki jih je v postopku predložil tožnik. Da je tak zaključek pravilen, izhaja tudi iz nadaljnje ugotovitve davčnega organa, da se zneski tožnikovih plačil v celoti ujemajo z računi španskega dobavitelja, ki jih je pridobil davčni organ. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da so bili računi v omenjenih zneskih plačani na račun prevoznih stroškov, saj tožnik teh trditev ni izkazal in ni predložil nobenih listin, ki bi to izkazovale.

14. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da davčni organ v predmetni zadevi ni postopal pravilno in da je njegova odločitev, ki temelji na zaključku, da so verodostojni računi španskega dobavitelja, napačna. Davčni organ je v konkretni zadevi pridobil podatke na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, kar je v skladu s členom 5 Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV, ki se nanaša na izmenjavo informacij. V zvezi s tožnikovimi ugovori, da računi, ki jih je na ta način pridobil davčni organ, niso podpisani, pa oba davčna organa pravilno pojasnila, da v skladu z Direktivo Sveta 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001 o spremembi Direktive 77/388/EGS z namenom poenostavitve, modernizacije in usklajevanja pogojev določenih za izdajanje računov v zvezi z davkom na dodano vrednost, države članice ne zahtevajo, da so računi podpisani (točka b člena 2 navedene direktive). Na drugačno odločitev v navedeni zadevi pa tudi ne vpliva sklicevanje tožnika, da so bili računi, ki jih davčni organ v predmetnem postopku ne sprejema kot verodostojne, upoštevani v drugem postopku in sicer pri odmeri DMV. V postopku odmere DMV organ očitno ni razpolagal z drugimi podatki, zgolj dejstvo, da je račune, ki jih je tožnik predložil v postopku odmere DMV, davčni organ v omenjenem postopku upošteval kot verodostojne, pa ne more imeti za posledico, da bi v predmetnem postopku, ki se nanaša na odmero DDV, ob ugotovitvi, da omenjeni računi niso verodostojni, navedene račune štel za verodostojne.

15. Pravilna je ugotovitev obeh davčnih organov, da ima tožnik glede poslov, ki so predmet navedenega postopka, pomanjkljivo dokumentacijo, kar za take posle ni običajno. V konkretni zadevi je namreč šlo za večje število vozil in celoletni promet, zaradi česar bi bilo tudi po presoji sodišča običajno, da bi tožnik s španskim dobaviteljem sklenil ustrezno pogodbo, zaradi česar sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na dobrovernost. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je zaslišan (zapisnik o izjavi tožnika z dne 24. 10. 2008, z dne 4. 11. 2008, z dne 20. 11. 2008, z dne 27. 11. 2008), vročen mu je bil zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 25. 2. 2009, na katerega je podal pripombe. Zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje, da ni imel možnosti sodelovanja v vseh fazah postopka. Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da davčna osnova ni navedena v izreku odločbe, vendar zgolj iz navedenega razloga odločitev ni nezakonita. Iz preglednic v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na posamezne mesece, izhajajo davčne osnove, zaradi česar je izpodbijana odločitev v celoti preverljiva.

16. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.