Jedro

Če stranka narok zahteva, ga sodišče mora izvesti razen takrat, kadar bi šlo za očitno zlorabo procesnih pravic.

Stranka ob zahtevi za izvedbo naroka ni dolžna navesti razlogov za njegovo potrebnost. Ob izrecni volji zakonodajalca, da se ob zahtevi stranke narok izvede, ni na sodišču, da presoja njegovo smotrnost in/ali potrebnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova glavnice v višini 3.000,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje do plačila, ter iz naslova izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); - ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje (II. točka izreka); - odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 70371/2011 z dne 25. 5. 2011 delno ostane v veljavi, in sicer glede glavnice v znesku 3.000,00 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 18. 5. 2011 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011, razveljavi pa se glede zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 3.000,00 EUR za obdobje od 13. 1. 2011 do 17. 5. 2011 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka sklepa); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 154,00 EUR v roku 8 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče v sporu majhne vrednosti izda odločbo brez naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave. Navaja namreč, da je narok za glavno obravnavo izrecno zahtevala in je predlagala tudi zaslišanje prič, zaradi česar bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer prepoznalo zahtevo tožene stranke po izvedbi naroka, vendar je navedlo, da ga kljub temu ni izvedlo, ker narok ni sam sebi namen, zaradi česar bi morala tožena stranka navesti razloge za potrebnost slednjega, ker to ni razvidno iz same narave spore. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Določba drugega odstavka 454. člena ZPP ne vzpostavlja zahteve, da bi morala stranka ob zahtevi za izvedbo naroka navesti razloge za njegovo potrebnost. 8. Če stranka narok zahteva, ga sodišče mora izvesti. Izjeme od tega pravila bi bile lahko podane v res zgolj izjemnih primerih, in sicer takrat, kadar bi šlo za očitno zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP). Res je, da nobena od strank zaradi posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti na naroku ne bo mogla dopolnjevati svojih trditev ali predlagati novih dokazov (prim. 452. člen ZPP), vendar pa ob izrecni volji zakonodajalca, da se ob zahtevi stranke narok izvede, ni na sodišču, da presoja njegovo smotrnost in/ali potrebnost. Sodišče prve stopnje s presojo, ali bi bil narok glede na končni izid postopka smotrn oziroma potreben, „relativizira“ kršitev, ki je sicer opredeljena kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta procesna kršitev se upošteva ne glede na učinek, ki ga ima ta kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Do ostalih pritožbenih navedb (da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi; da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker listinski dokazi ne dokazujejo, da bi tožena stranka pri zaposlitvi M. T. kakorkoli kršila delovnopravno zakonodajo; da dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z A. M. z dopolnjeno vsebino poslana tožeči stranki 15. 4. 2010, dokazuje tudi z zaslišanjem K. in M. Ž.) se višje sodišče glede na naravo kršitve ni opredelilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).